s. Rebeka Kenda: "Treba je razmisliti, kaj danes otrokom in mladim manjka, da bi lahko verovali in živeli krščanstvo." (2. del)

Foto: http://www.mirenski-grad.si
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja smo se s s. Rebeko Kenda pogovarjali o poletnih počitniških tednih, ki jih vsako leto že skoraj 30 let organizira za osnovnošolske otroke, o vzgoji in redu, ki je za otrok in mlade ograja znotraj katere so lahko resnično svobodni.

V drugem delu pa smo pogledali, kakšni so načrti za letošnje poletje, ko bodo otroci počitniške tedne preživljali ob zgledu slovenskega kandidata za mučenca Filipa Terčelja. Prav v luči njegovega bogatega življenja smo načeli tudi nekatere aktualnejše teme s področja Katoliške cerkve na Slovenskem in verske vzgoje naših otrok in mladine.

Rdeča nit vsakoletnih počitnic je življenjepis svetnika. Letos je na vrsti slovenski kandidat za mučenca Filip Terčelj. Nam lahko na kratko poveste kdo je to in zakaj ste izbrali prav njega?

Izbrali smo ga čisto preprosto – Duhovnik in avtor knjige o Filipu Terčelju mi je rekel: "Če drugo leto vzamete Terčelja, pridem enkrat tedensko maševat k vam." Takoj sem šla brat knjigo, se navdušila in zgrabila priložnost. Terčelj me je nagovoril predvsem kot zaveden Slovenec, duhovnik, odličen vzgojitelj, kulturni in karitativni delavec, mučenec. V tej smeri bomo tudi izpeljali letošnji program. Poudarek bo na praktičnem krščanskem življenju, ustvarjalnosti otrok, kulturni in domovinski vzgoji. Bolj ko Terčelja spoznavam, bolj vidim, da je bila ponudba in odločitev od Svetega Duha.
Treba je razmisliti, kaj danes otrokom in mladim manjka, da bi lahko verovali in živeli krščanstvo. Šole, vseh vrst izobraževanje, šport so zelo dobre stvari, vendar jih organizira že država. Glede na pomanjkanje duhovnih poklicev bi bilo morda dobro, da se omejimo na evangelizacijo.

Poleg tega, da je bil Terčelj mučenec, se je v svojem življenju veliko ukvarjal z mladimi, poučeval je in bil vzgojitelj v Alojzijevišču v Gorici. V njegovih časih so bile zelo popularne razne družbe, ki so mlade vzgajale in jih vodile po poti vere. Danes po birmi mladih v cerkvi praviloma ne vidimo. Kaj so po vašem mnenju vzroki za to?

Drugi časi, drug svet, drugačne potrebe. Terčelj je bil za tisti čas zelo sodoben, znal se je prilagajati razmeram. Samo primer: Ker se pod fašizmom ni smelo govoriti slovensko nikjer, razen v cerkvi, je tam organiziral slovenske zbore, gledališke igre, predstave. V šoli so otroci pisali italijansko, zato je pri verouku dajal pisne domače naloge, da so se otroci naučili pisati slovensko. Naloge je nosil domov, popravljal … in seveda imel težave z italijansko oblastjo, ker so potem otroci tudi pri italijanščini pisali "č".

Treba je razmisliti, kaj danes otrokom in mladim manjka, da bi lahko verovali in živeli krščanstvo. Šole, vseh vrst izobraževanje, šport so zelo dobre stvari, vendar jih organizira že država. Glede na pomanjkanje duhovnih poklicev bi bilo morda dobro, da se omejimo na evangelizacijo. Že Terčelj v svojih vzgojnih spisih govori o vsestransko razviti osebnosti. Mi imamo zaklad, ki ga nima nihče drug. Delimo ga! Opažam, da mlade pritegnejo duhovna gibanja. Tam, kjer se ne spreneveda, kjer vidijo enotnost vzgoje in življenja, kjer jih vzamejo resno. Hitro začutijo, kdo jim res želi dobro, kdo pa išče nekaj zase.

Kako vam uspeva, da animatorje in voditelje (srednješolci in študenti) obdržite v svojem vinogradu? Tudi zanje je en teden služenja otrokom napor, ki se zdi v očeh zunanjega opazovalca, nesmiseln. Lahko bi bili doma in uživali počitnice, a pridejo v Kanji Dol.

Obdrži jih Jezus, ne jaz. Pozna njihova srca in jih "priteguje z vrvicami ljubezni". Vsakega po njegovi meri. Nekaterim je to izziv, adrenalin. Drugi prihajajo zaradi katehez, prijateljev. Ali pa preprosto zato, ker so kot otroci veliko pridobili in čutijo potrebo, da to delijo naprej. Mislim pa, da ostanejo tudi zato, ker se pri nas od njih veliko zahteva in si to želijo. Dobijo potrditev, da zmorejo in se tudi zaradi tega vračajo, čeprav je mnoge strah.
Če otrok ne spoštuje staršev, če kriči nanje in jim ukazuje – kako naj mu sploh spregovorimo o Bogu?

Imate občutek, da je Cerkev starše pri verski vzgoji otrok pustila na cedilu in so ti po večini prepuščeni sami sebi? Ena ura verouka na teden v obliki, kot jo poznamo, je za današnje družine in otroke po mnenju mnogih preživet koncept. Kaj več bi lahko tukaj storila Cerkev, župnije?

Ne vem. Občudujem vse katehete, ki se trudijo po župnijah. Tam otroci pridejo iz šole, krožkov, treningov, telefonov, vsega naveličani in do konca ure komaj preklopijo, kje so. Pri nas je to mnogo lažje, ker že sprememba okolja naredi svoje. Pomemben je pa tudi vrstni red pri evangelizaciji. Naprej je kerygma – oznanilo Besede, ki se človeka dotakne v globini in ga premakne. Potem je šele razlaga Besede, ker kerygma vzbudi zanimanje. In šele po razlagi je spodbuda za življenje po besedi. Nikakor pa ne moralizem. Če začnemo versko vzgojo z "moraš k maši, moraš moliti (piflati se nerazumljive obrazce)," to ni ravno spodbudno. Uvajanje v sveto je pa sploh problem. Dokler otrok ne spoštuje telesne hrane in ne je spoštljivo pri družinski mizi, je zaman kakršna koli beseda o evharistiji. Dokler otrok skače po zakonski postelji in vdira v spalnico staršev brez trkanja, ga nima smisla voditi v cerkev. In če ne spoštuje staršev, če kriči nanje in jim ukazuje – kako naj mu sploh spregovorimo o Bogu?

Predvsem pa nam ni treba kolaborirati s tem svetom. Ni nam treba ponujati zabav in vseh vrst užitkov, zunanjih uspehov, slave, oblasti, prvih mest ali materialnih ugodnosti, da bi pridobili mlade. To je ponujal že Satan Jezusu v puščavi. Imamo nekaj več brez konkurence – evangelij Jezusa Kristusa. Tega oznanjajmo.
Ne bi pretiravala glede vpliva šole, več je Božja milost. Filip Terčelj in Edvard Kardelj sta imela istega profesorja verouka – ddr. Jožeta Demšarja in oba sta imela oceno odlično. Kakšni so sadovi enega in drugega življenja?

Kakšno vlogo imajo pri vzgoji nove generacije katoličanov katoliške šole? So te šole danes še odsev pokončne in trdne vzgoje iz časa Terčelja? Ali med svojimi animatorji opazite razlike med tistimi, ki so bili vključeni v katoliško šolstvo in tistimi, ki niso bili?

Ja, Terčelj je bil v prvi generaciji dijakov škofovih zavodov. Kako je bilo v Terčeljevih časih na škofovih zavodih, sem prebrala v knjigi. Kako je zdaj, ne vem. Gotovo zelo drugače, ker so povsem drugačne razmere. Pri nas je kar precej mladih, ki obiskujejo ali so že zaključili šolanje na Škofijski klasični gimnaziji ali v Želimljem in so zelo dobri mladi ljudje. Zaradi šole ali je to od doma, ne vem. Ne morem presojati in primerjati, ker poznam samo tiste, ki hodijo k nam. Ko poslušam pogovore med njimi, mi je všeč, ker vidim, da radi hodijo v šolo.

Ne bi pretiravala glede vpliva šole, več je Božja milost. Filip Terčelj in Edvard Kardelj sta imela istega profesorja verouka – ddr. Jožeta Demšarja - in oba sta imela oceno odlično. Kakšni so sadovi enega in drugega življenja? Tudi Savel je bil najboljši učenec najboljšega učitelja, a dokler ni srečal Jezusa, je bilo bolj čudno. Osebna izkušnja: Oče je zahteval, da grem na vzgojiteljsko šolo, ki je bila takrat trdnjava marksistične vzgoje, ker mu je prišlo na ušesa, da hodim v cerkev. Odlično sem se vživela in dobila potrditev, da je življenje brez Boga nesmiselno. Človek obrača, Bog obrne.

V zadnjem času se v povezavi s Katoliško Cerkvijo veliko govori tudi o spolnih zlorabah otrok. Kako gledate na celotno situacijo? Sami veliko delate z otroki. Opažate pri pastoralnih delavcih strah, da bi bili po krivem obtoženi spolnih zlorab? Kako vse to vpliva na vaše delo?

To je tako – ko otrok bruha, takoj pobrišemo tla, ga preoblečemo in damo ležat v čisto posteljo, stran od drugih, da se ne nalezejo. Če bi se bali, da se razve, da je bruhal in bi pokrili pobruhanega otroka z drugo odejo, tla s krpo, bi se vse usmradilo, marsikdo bi padel na bruhanju in ga raznesel. Nekaj takega se je zgodilo v Cerkvi. Še dobro, da povojna oblast pri nas ni pustila privatnih zavodov, sicer bi bilo tega več.

Na srečo sem ženska, težje je za duhovnike. Fante – animatorje pri nas opozorimo, naj se deklet ne dotikajo, tudi pestujejo naj raje ne otrok, to prepuščamo dekletom. Duhovniki se mi zdijo kar v stiski, posebno, ko gre za osebne pogovore in spoved. Ne kompliciramo, vendar od deklet zahtevam, da imajo splete lase in primerno obleko. Razložim jim tudi glede telesne bližine, dotikanja in varnostne razdalje. Na cesti pazi na varnostno razdaljo tisti šofer, ki vozi zadaj. V našem primeru vozimo zadaj ženske.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike