Šarec potentno na evropske volitve: Cerarja in Bratuškove ne potrebuje. Prepotentno?

"Preudarjen, umirjen, razgledan, sposoben, nezamerljiv, strog sam do sebe, Luka Dončić slovenske politike ..." S temi komplimenti so minule mesece v slovenskih medijih Marjana Šarca posipavale razne primadone medijske scene in več kot očitno je, da se ga je nekaj te cenene osladnosti tudi prijelo. Preudaren politik bi v besedah in številkah odpeti odi na njegov račun ohranil trezno presojo in zavedanje, da gre za kratkotrajen učinek medijske graditve osebnosti, ki ni postavljen na realnih temeljih in zato nima zagotovljenega roka trajanja. Zaletav in domišljav politik pa bi se na krilih svoje slave oprijel razmišljanja, da ob sebi ne potrebuje nikogar, še posebej ne luzerjev iz nekdaj vodilnih sorodnih strank, katerih volilno bazo je zgolj v nekaj tednih na oblasti spretno počrpal v svoje dobro. Čeprav Šarec to zanika je jasno, da je absurdno zahtevo po prvih treh mestih na morebitni skupni listi levo-liberalnih strank, pri čemer pravzaprav nihče ne ve, kdo za vraga je ob njem sploh še v tej stranki, postavil iz vasezaverovanosti, izhajajoče iz javnomenjskih anket in občutka, da je zdaj pravi čas, da počisti z ranjeno in oslabljeno konkurenco. Morda mu bo tudi uspelo, saj sta SMC in SAB ta čas res v prostem padu in delujeta precej nebogljeno. A že namera, da na evropskih volitvah kljub Šarčevi košarici nastopita združeno in skupaj, kaže, da je ogroženost političnega preživetja pri Cerarju in Bratuškovi vendarle močnejši sentiment od starih osebnih zamer. Dober rezultat združenih SMC-SAB, to je pridobljen evroposlanski mandat, bi namreč pomenil močno osnovo za nadaljnje približevanje in končno združevanje obeh strank, ki se ta trenutek zdi edini izhod v njuno srednjeročno politično preživetje. Marjan Šarec v tem smislu igra tvegano igro. Če mu namreč združena SMC-SAB z močno kandidatno listo izmakneta kakšnega izmed sedežev v Evropskem parlamentu, lahko to pomeni trenutek odboja in odprto možnost, da, ob morda še kakšni slabi novici za Šarca, igro hitro obrneta s svoj prid. Zdi se namreč, da je Šarec tokrat s ponižanjem dveh nekdanjih predsednikov vlade s svojimi voščenimi krili vendarle poletel previsoko, da bi ga, obsijanega s soncem medijske pozornosti in slave, do konca mandata gledala mirno in pohlevno. Vse to obeta pestro in zanimivo nadaljevanje vladnega mandata, v katerem bo bodoča stopnja dominacije Šarčeve stranke odvisna tudi od tega, kaj sta se v premierskih letih o politiki naučila Cerar in Bratuškova. Vsaj slednja je s tem, da je po dveh parlamentarnih volitvah še vedno na sceni, dokazala, da se hitro uči in je nikakor ni dobro podcenjevati.