Sašo Hribar se moti: osamosvojitvena vojna je bila. Njegov izpad zgolj priča, da so nekateri intimno ostali v Jugoslaviji.

Prah po neokusnem ter zavržnem izpadu znanega komika Saše Hribarja o tem, da osamosvojitvene vojne ni bilo, se še ni polegel. Predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle je omenil, da naj bi po nekaterih informacijah Hribar v času vojne dezertiral, Hribar pa je Peterletu zagrozil s tožbo zaradi obrekovanja. Nazadnje je nova pojasnila podal vojaški vikar Jože Plut, po katerem naj bi Hribar v vojaški enoti pri Ivančni Gorici pri maši bral berilo pred spopadom, do katerega pa nato ni prišlo, ker je bila prodirajoča tankovska kolona s strani teritorialcev ustavljena že na Medvedjeku.

Zgodba o Hribarjevi osamosvojitveni ''epopeji'' torej še ni zaključena, a vendarle ob vseh preokretih in obtožbah največji kamen spotike ostaja primitivno stališče, da se vojna ni zgodila. Kako to, da se je Hribar ''ojunačil'' šele sedaj, leta 2023, v času najbolj trdo leve vlade, kar jih je premogla samostojna Slovenija?

Lahko bi rekli, da stališče o neobstoju osamosvojitvene vojne v svojem bistvu implicitno namiguje, da leta '91 vojne v Sloveniji ni bilo zato, ker je bilo materialnega uničenja ter žrtev premalo. Kaj pravzaprav takšna drža sporoča? ''Prava'' vojna je po mnenju nekaterih potemtakem samo tista, ki doseže stopnjo uničenja, kot ga trenutno lahko spremljamo v Ukrajini.

Navsezadnje Hribarju kontrira predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič, ki se je jasno izrazil: ''Vsi, ki smo na kakršen koli način sodelovali v spopadih z enotami JLA, smo sodelovali v vojni. V vojni, v kateri so bili ranjeni, v kateri so umirali ljudje, tudi civilne osebe, in v kateri je bila povzročena tudi materialna škoda.''

Imata torej po Hribarjevi logiki NOB ter 2. svetovna vojna na Slovenskem prednost, ker sta sprožila dobesedno več klanja? Je 2. sv. vojna torej preko svojih številnih, čeprav na žalost pristranskih oz. nepopolnih komemoracij vredna spomina predvsem zaradi svojega ogromnega krvnega davka? Ne pozabimo: 2. svetovna vojna je skupaj z obsežnim medvojnim ter povojnim revolucionarnim nasiljem terjala 10 % takratnega prebivalstva Dravske banovine, kar nas uvršča v sam vrh evropskih narodov po številu žrtev. 

Hribarjeva škandalozna izjava je dejansko odraz trenutnega stanja v državi. V samo enem letu vladanja Golobove vlade je prišlo do takšne zaostritve politične klime ter izbruhov sovraštva, da smo dobili stanje, ki prav kliče po novih izzivanjih 'Hribarjevega tipa'.

S časovno distanco so glede svojega odnosa do osamosvojitve Slovenije vedno bolj odkriti

No, istočasno pa še bolj v oči bode sam družbeni kontekst, v katerem je do Hribarjevega izpada prišlo. Z veliko verjetnostjo je mogoče trditi, da njegovo blatenje osamosvojitve nedvomno ne bi bilo možno v letu 1995, ko so bili spomini na osamosvojitev še sveži, prav tako spomini na Ovčaro ter Vukovar na Hrvaškem, čeprav se je ravno tega leta hrvaški 'domovinski rat', kot svojo vojno poimenujejo Hrvati, zaključil z Nevihto. Slovence je poleti '95 pretresel genocid v Srebrenici, le počasi se je končevalo nečloveško srbsko obleganje Sarajeva, le malo ljudi pa je vedelo, da bodo do nove brutalne vojne epizode na Balkanu na Kosovu minila le 3 leta.

V tem kontekstu je torej Hribarjeva škandalozna izjava dejansko odraz trenutnega stanja v državi. V samo enem letu vladanja trenutne vlade je prišlo do takšne zaostritve politične klime ter izbruhov sovraštva, da smo dobili stanje, ki prav kliče po novih izzivanjih 'Hribarjevega tipa'. Preveč stvari se je zgodilo v enem samem letu, da bi to lahko bilo naključje: pokop Zemljariča z državniškimi častmi, ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, uradna prisotnost ministrice na obeležitvi ustanovitve Komunistične partije na Čebinah, sedaj še javno zanikanje osamosvojitvene vojne, v načrtu pa so tudi vračanja kipov krvoločnih revolucionarjev v slovenske osnovne šole.

Golobova vsaj pred Evropo nominalno 'levosredinska' vlada dejansko deluje po principu OF-a; tako, kot je Komunistična partija Slovenije pod krinko pluralne organizacije z Dolomitsko izjavo dokončno ugrabila odpor, Golobov skrajno levi vladni partner, stranka Levica z le dobrimi 4 % na volitvah, z vstopom v vlado dejansko ugrablja celotno vodenje države. Golob v ozadju te že nevarno zastrupljene politične klime sicer lahko v miru poskrbi za svoje elektro-energetske interese, a ob Hribarjevem izpadu je tokrat ''alarm'' oznanil nekdo drug: sam bivši predsednik Kučan.

Stvari so šle predaleč celo za Milana Kučana

V ozadju vedno bolj razgrete osamosvojitvene polemike je bivši predsednik nedavno zelo presenetil z izjavo, da bi morali spomenik revoluciji odstraniti ter ga zamenjati s spomenikom osamosvojitve. Lepa gesta, ni kaj dodati, a vendarle, kaj je bivšega predsednika napeljalo k tem mislim, ki so, če smo iskreni, skorajda 30 let prepozne in bi morale biti nekaj samoumevnega? Morda g. Kučan meni, da so njegovi mladinci s svojimi zadnjimi akcijami, ki jim je bencina na ogenj prilil še g. Hribar, šli predaleč? Milan Kučan se očitno vsaj delno čuti soodgovornega za trenutno politično in ideološko zaostrovanje razmer v državi ter družbi in noče ostati v spominu kot nekdo, ki je več kot očitno odločilno pripomogel, da se je sprožil ta ideološki plaz.

Sašo Hribar s trenutnim tipanjem ideološkega terena ter nadaljnjim kurjenjem ognja namreč preprosto samo nadaljuje to, čemur je vrata na žalost vsaj priprl, če ne že odprl, bivši predsednik. Hribarjevo javno izpostavljanje stališč se ne dogaja v vakuumu. Njegova idejna stališča sta iz obskurnosti v mainstream prva pomagala ustoličiti ljubljanski župan Zoran Janković ter stranka Levica, ta pa sta oba stvaritev predsednika Kučana. Spomnimo: g. Kučan je ljubljanskega župana zavestno izbral kot malodane pokeraško predvolilno potezo v zadnjem trenutku, s katero je preprečil napovedujoči se poraz levega pola po katastrofalnem mandatu Pahorjeve vlade, s čimer se je tudi formalno končalo tranzicijsko obdobje zmerne leve sredine v Sloveniji.

Nevarnost Hribarjevih stališč je v tem, da je gospod komik s svojo nič kaj komično izjavo navsezadnje posredno normaliziral nasilje: osamosvojitvena vojna ni bila vojna, ker je bila premalo krvava.

Le lučaj do Srbije

Janković je v politično tekmo prinesel ideološko politično surovost, kjer je štelo samo to, da je s širokim nasmehom nonšalantno razlagal, da 'je za partizane', drugi udar v politično sfero pa je bila, kot je danes dokončno očitno, ustanovitev mladinskega komunističnega podmladka iz nedrja ''ljudskih'' vstaj v letu 2012, do katerih bivši predsednik tudi ni imel ravno odklonilnega odnosa.

Ne samo, da je trenutna vlada več kot očitno stopila na izjemno spolzek teren, temveč je tudi politično prizorišče v ideološko drsalnico s svojimi potezami dodobra spremenila sama. Na nesrečnem primeru iz naše soseščine smo v nekem drugem ideološkem kontekstu videli posledico kurjenja dolgoletnega sovraštva, ki se vedno najprej kanalizira skozi najmlajše.

Nevarnost stališč Hribarja je v tem, da je gospod komik s svojo nič kaj komično izjavo navsezadnje posredno normaliziral nasilje: osamosvojitvena vojna ni bila vojna, ker je bila premalo krvava. Slovenija torej v tem trenutku ni samo v kilometrih le lučaj od Srbije, temveč tudi po mentaliteti. Če pa g. Hribarju še vedno ni jasno, v čem se skriva popolna neprimernost njegovih besed, naj povpraša kakšnega od svojcev žrtev vojne za samostojno Slovenijo.