Alojz Kovšca: Kdor je prizadet, ker poudarjamo slovenstvo, nima kaj iskati med nami

Intervju: Alojz Kovšca, nekdanji predsednik Državnega sveta RS

Gost oddaje Odmev tedna je bil Alojz Kovšca, nekdanji predsednik Državnega sveta RS, danes pa direktor in predsednik Lovske zveze Slovenije. Spregovori o domoljubju in o ljubezni do samostojne države Slovenije. Kot veteran vojne za Slovenijo je kritičen zaradi nehvaležnosti države do tistih, ki so bili za domovino pripravljeni žrtvovati svoja življenja. Ostro pa obsoja tudi jugoslovanske nostalgike, ki na dogodkih državnega pomena mahajo z zastavo agresorske vojske. Glede žvižgov predsednici republike Nataši Pirc Musar na državni proslavi meni, da je bil takšen odziv predvidljiv, saj je predsednica v govor vključila politične teme, ki ne sodijo v povezovalni nagovor ob državnem prazniku.

Gospod Kovšca, poznamo vas kot nekdanjega člana državnega sveta, en mandat ste bili tudi njegov predsednik. Zdaj ste direktor in predsednik Lovske zveze Slovenije. Ste pa tudi veteran vojne za Slovenijo. Imate vojaško izobrazbo in lahko bi imeli tudi kakšen visok čin.

Lahko bi, ampak se ni tako izšlo. Po vojni sem sicer poskušal ostati zaposlen v oboroženih silah, vendar se je zgodilo nekaj čudnega. Po nekem naključju je nekdo ugotovil, da imam težave z alkoholom, ki jih v resnici nisem imel. Zadeve nisem šel raziskovat, minila so leta, očitno pa je nekdo zamešal nekatere podatke.

Kartoteke?

Tako. In ostal sem izven oboroženih sil. Kar zadeva moje veteranstvo, nisem član nobene veteranske organizacije. Bil sem v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo, ko pa sem videl, da se organizacija začenja deliti na leve in desne, sem izstopil.

Nikoli nisem zaprosil za status veterana, ker se mi to zdi sramotno. Država bi morala vedeti, kdo se je zanjo boril, kdo se je resnično streljal in kdo je čuval neki skedenj daleč od kraja spopadov. Če država tega ne ve, potem tudi jaz ne potrebujem tega statusa.

Kje ste bili med vojno za Slovenijo?

Bil sem poveljnik enote 512. To so bili oklepniki, zaseženi v Trzinu in prepeljani na Krumperk. Iz Krumperka smo jih vozili v železniške delavnice Sostro, od tam pa v Viatorjeve delavnice, kjer smo jih usposobili za boj.

Oklepnike smo dobili 28. junija, 29. junija pa smo že poročali, da smo sposobni za boj. Imeli smo dva popolnoma usposobljena oklepnika in enega napol. Najprej smo se skrivali v garažah Avtošole Ježica, kjer smo pričakovali letalski desant na Nemško cesto. Ker se ni zgodil, smo se premaknili, da bi po potrebi sodelovali v spopadu s tretjim bataljonom vrhniške brigade, ki je ostal na Raskovcu. Takrat smo bili v garažah Zastava avta. Vmes je moja enota onesposabljala tudi tisti tank, ki je ostal na avtocesti, famozni Jelinčičev tank. O tej zgodbi kdaj drugič.

Vojaki se praviloma ne vojskujemo za denar in niti ne za slavo. Vojskujemo se za čast. Razlika med častjo in slavo je velika.

12. junija je bila ponovno izobešena slovenska narodna zastava. Prvi jo je 7. aprila 1848 na Wolfovi ulici izobesil Lovro Toman, delegat v tedanjem dunajskem parlamentu. Kaj vam pomenita narodna in slovenska državna zastava?

Čeprav že desetletja nisem več v vojaški uniformi, je treba razumeti, da sem po duši še vedno vojak. Vojaki se praviloma ne vojskujemo za denar in niti ne za slavo. Vojskujemo se za čast. Razlika med častjo in slavo je velika. Čast je biti svoboden, biti gospodar na svojem. Dokler zastava stoji in dokler zadnji vojak drži zastavo, bitka še traja. Za nas, vojake, in za takšnega se še vedno imam, zastava pomeni zelo veliko.

Nikoli nisem nosil nobenega odlikovanja. Vedno pa sem kot predsednik Državnega sveta RS in zdaj kot predsednik Lovske zveze Slovenije, kamorkoli grem, nosil slovensko zastavo. To pomeni, da zastopam Republiko Slovenijo na nacionalni ravni. Zame zastava ni zgolj nekaj, kar obesiš in plapola. Zastava me identificira. Ponosen sem, da sem Slovenec, in ponosen sem, da naša zastava plapola.

Zelo pa me prizadene, kadar se na proslavah in dogodkih državnega pomena sprehajajo z zastavo, s katero je Jugoslovanska ljudska armada korakala proti nam. 

Leta 1991 sem bil mlad, ravno sem končal vojaško akademijo in prišel domov. Tri leta sem bil med civili, ker sem zapustil vojsko. In tista zastava, pod katero sem se šolal in pripravljal za vojno, je korakala proti nam.

Stali smo pred tanki in poskušali najbolje, kar smo mogli, da bi ohranili Slovenijo. Potem pa si nekdo drzne s to isto zastavo, ki je mendrala po naših cestah, rušila naše hiše, bombardirala oddajnike in ubijala ljudi, ne samo Slovence, ampak tudi prevoznike, Turke in Bolgare na Medvedjeku, mahati in jo postavljati celo pred slovensko zastavo.

Nikomur ne želim odrekati vloge te zastave med drugo svetovno vojno. Bila je na strani zmagovalnih sil. Ampak se je umazala. Umazala se je s krvjo Slovencev, Hrvatov, muslimanov, Bosancev. Kdor jo ponosno nosi, je lahko zaradi mene ponosen, ampak v mojih očeh ni vreden. Ta zastava se je umazala.

Zame zastava ni zgolj nekaj, kar obesiš in plapola. Zastava me identificira.

Govoriva o jugoslovanski zastavi s peterokrako zvezdo?

Tako je. Pa tudi mnoge druge zastave so se umazale v nekaterih vojnah. Tista z našim slovenskim znakom pa se ni. Mi nikoli nismo bili agresorji, vedno smo branili svojo domovino. To, da nekdo briše en del zgodovine, se sklicuje na neke pretekle dogodke in mi maha z zastavo okupatorja, je zame žalitev. Če bi mene vprašali, bi bilo to prepovedano.

Prav ta teden je Resni.ca vložila zakon – podprle so ga tudi desne stranke – da bi bilo prepovedano obešati druge zastave na državne ustanove, na primer palestinsko in LGBT zastavo. Kaj menite o tem?

To je tako, kot če bi obesili lovski prapor. V Republiki Sloveniji imamo veliko ljudi, ki se z lovom ne strinjajo. Zdi se jim arhaičen, krut, krvav. Zakaj bi te ljudi dražili z izobešanjem lovskih praporov na državnih ustanovah? Imamo Lovsko zvezo Slovenije in tam ta prapor ponosno vihra. Mi lovci smo ponosni, da smo pod tem praporom.

Tudi druge organizacije imajo lahko svoje objekte in tam, kjer združujejo svoje vrednote, naj to simbolizirajo s svojimi zastavami. Nič nimam proti temu. Republika Slovenija pa je bila izborjena v krvi in nihče nam pri tem ni pomagal. Naših zastav niso izobešali nikjer drugje po svetu. In nismo dolžni tega storiti za kogarkoli. Izobešanje tujih zastav na državnih institucijah je po mojem mnenju razkroj državnosti. To ne bi smelo biti dovoljeno.

Tudi za vojaške pogrebe sem nekoč dejal, da jih smejo biti deležni samo visoki častniki v miru, vojaki, častniki in podčastniki, padli v vojni, ter najvišji državni politiki, na primer predsednik države, ki je obenem poveljnik oboroženih sil. Drugi pa ne. Vojska ima svoj častni kodeks. Zlorabljati vojake za vojaške pogrebe oseb, ki so dosegle nekaj drugega, ni prav.

Izobešanje tujih zastav na državnih institucijah je razkroj državnosti.

V zakonu je tudi predlog, da bi v himni oziroma Zdravljici dodali drugo kitico. Se strinjate s tem?

Seveda se. France Prešeren je bil domoljub in himna države predstavlja to, kar država je. Če želimo biti Slovenoslavija in na tem prostoru politične pravice deliti vsem narodom enako, potem naj ostane tako, kot je. Če pa se zavedamo, da smo maloštevilčen, pokončen narod in da ima politične pravice na slovenskih tleh slovenski narod, potem je prav, da tudi v himni najprej zapojemo slovenskemu narodu, potem pa vsem drugim.

Saj je vsaka zdravica taka: najprej nazdravimo sebi, svojim ženskam, moškim, otrokom, potem pa vsem. Tako je Prešeren tudi napisal.

Domoljubje ni šovinizem in ni nacionalizem. Domoljubje je čisti občutek ljubezni do domovine, spoštovanja do sebe, svojega naroda in potem do drugih. Če je kdo prizadet, ker izpostavljamo slovenstvo, svoj jezik in svojo kulturo, nima kaj iskati med nami.

Ne predstavljam si, da bi se preselil v Nemčijo in Nemcem rekel: »Zakaj vi kar naprej poudarjate to svojo nemškost?« To bi bilo pokvarjeno. Če si nekje v gosteh ali želiš tam ostati vse življenje, graditi prihodnost zase in za otroke, se moraš prilagoditi narodu, običajem in kulturi, v katero prihajaš. Zakaj sicer rineš v kulturo, če ti ni sprejemljiva?

Slovenci imamo zelo veliko asimilativno sposobnost. Če pogledate priimke v telefonskem imeniku, vidite, da smo skozi zgodovino sprejemali mnoge, ne glede na poreklo. Mnogi ljudje z neslovenskimi priimki se danes počutijo Slovence in v tem ni nič slabega.

Nismo imperialni narod, ki bi nekomu na silo vzel identiteto in ga spremenil v sebi podobnega. Smo majhen, gostoljuben narod. Tisti, ki pridejo k nam in želijo biti z nami, se prostovoljno asimilirajo. Če pa tega ne želijo, si kot majhen narod ne moremo dovoliti, da bi jih imeli tukaj. Hvala lepa za obisk in na svidenje, poiščite srečo drugod.

Domoljubje je čisti občutek ljubezni do domovine, spoštovanja do sebe, svojega naroda in potem do drugih.

Na letošnji proslavi ob 35. letu Slovenije je bila že pred samim vabilom debata o praporščakih. Bi morali organizatorji vztrajati, da peterokraka zvezda ne sodi na državno proslavo in v javni prostor samostojne Slovenije?

Mislim, da se sistematično poskuša znižati vrednost epohalnega zgodovinskega dogodka, osamosvojitve slovenskega naroda in zmage, s katero smo dobili svojo državo. Mladim generacijam se poskuša celo razlagati, da slovenske državnosti nikoli ne bi bilo, če ne bi imeli Jugoslavije. To ni res. To je velika zgodovinska laž. S tem se skuša trasirati kontinuiteto iz prve Jugoslavije v drugo Jugoslavijo in potem v neko Slovenoslavijo. Slovenoslavije ni in je tudi ne bo, ker ljudje niso več tako naivni, da bi takim stvarem nasedali.

Kar zadeva ljudi s prapori, z zvezdo in trobarvnico: mi nimamo več Zveze borcev, imamo Zvezo borcev za vrednote. Malo nenavadno bi bilo, če bi se zdaj pojavila še zveza združenj borcev za vrednote borcev za severno mejo, Maistrovih borcev. Zakaj te ni bilo nikoli? Zakaj 75 let nismo smeli imeti Maistrovih borcev? Zakaj ni bilo tigrovcev? Zakaj bi njih izbrisali iz zgodovinskega spomina naroda, te borce bi pa ohranili? Mar se Maister ni boril za meje Slovenije? Mar se tigrovci niso prvi uprli fašizmu? Bili so izbrisani, tisti, ki so jih izbrisali, pa danes terjajo častno mesto in pravijo, da je nedemokratično, če ne smejo biti zraven.

Ko se neko zgodovinsko obdobje konča, je prav, da ga pospravimo v zgodovino in gradimo od tistega trenutka naprej. To je počela tudi partija leta 1945. Zaključila je z eno Jugoslavijo in eno družbeno ureditvijo ter rekla: od tu naprej vse novo. Leta 1991 je nastala Slovenija. Tudi mi bi morali reči: tukaj se konča, kar je bilo. Naj zgodovina presodi, kaj je bilo prav in kaj narobe. Zdaj je tu Slovenija, slovenski narod, zdaj gradimo Slovenijo.

Bi morali prepovedati tudi komunistično rdečo zvezdo in druge simbole?

Da. Ker so v vojni za osamosvojitev Slovenije te zastave plapolale na sovražni strani. Nihče nikomur ne oporeka zaslug za nazaj. Ampak če sem bil celo življenje pošten in enkrat samkrat naredim zločin, to ne pomeni, da se mi ta zločin izbriše, ker sem bil prej pošten. Ta zločin je treba odslužiti. Trobarvnica s peterokrako je vihrala na agresorski vojski. Jaz sem se proti tej vojski vojskoval in bil sem del tistih, ki so v tej vojni zmagali. Danes pa meni in tistim, ki smo zmagali, s to zastavo mahajo pred nosom. To ni prav.

Mislim, da se sistematično poskuša znižati vrednost zgodovinskega dogodka, osamosvojitve slovenskega naroda in zmage, s katero smo dobili svojo državo.

Je prav, da so jim popustili?

Ne bi smeli. Republika Slovenija je samostojna država in ta država ima pravico do svojih simbolov, ki se niso umazali v krvi.

Medtem ko je Nataša Pirc Musar na državni proslavi govorila o nevladnih organizacijah, je bila izžvižgana. Na drugi strani je imel Janez Janša ovacije, tudi nekaj žvižgov, vendar bistveno manj. Kako komentirate odziv množice?

Predsednik republike se ne more iti proaktivne politike. Ta je v rokah parlamenta in vlade. Lahko pa vzdržuje moralno držo in v pogovorih z vlado ter opozicijskimi strankami išče konsenz, neko stopnjo dogovora. Ampak to se ne počne pred kamerami in ne na javnih prireditvah.

Borut Pahor je to v zadnjih letih znal zelo dobro početi. Bil sem del tega dogajanja in se tega spomnim. Vedno je iskal mirno pot, vedno je poskušal umiriti strasti. V tem je bil zelo dober. Nekateri mu to tudi zamerijo, ker ni bil bolj politično proaktiven za svojo levo opcijo. Ampak Borut Pahor je bil v zadnjem mandatu državnik.

Kar zadeva predsednico republike, pa bi rekel takole: če je pričakovala takšen odziv, potem je bilo politično zelo poniglavo, da je s takšno formulacijo, kot jo je izrekla, prišla na državno proslavo. Vsak politik, ki ve, da bo z nečim dregnil v osje gnezdo, mora zasledovati enega od dveh ciljev. Prvi je, da sproži reakcijo, če jo želi. Drugi pa, da reakcije ne izzove, če je ne želi. Če je predsednica želela izzvati takšno reakcijo, jo je pač doživela. Če je ni želela izzvati, pa je ravnala zelo nespametno.

Ko so na proslavi predstavljali pomen dr. Jožeta Pučnika in njegovo izjavo »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«, so vsi ploskali, samo Milan Kučan ne. Objavljen je bil tudi posnetek, kjer ga je Marcel Štefančič večkrat vprašal, ali se ima za osamosvojitelja. Ali imate vi Milana Kučana za osamosvojitelja?

Ne. Kot veste, je imel v Ljubljani, v Plavi laguni, moj tast, pokojni Stane Kajfež, urarstvo. Tam so se zbirali različni ljudje. V Plavi laguni so živeli oziroma stanovali tudi ljudje, ki so imeli nekoč in tudi takrat pomembno vlogo v slovenski politiki. Med njimi je bil tudi pokojni Franc Sever - Franta.

Spomnim se dogodkov, preden se je vojna začela, in spomnim se pogovorov teh ljudi. Spomnim se tudi, da sem 27. zjutraj oblekel uniformo in odšel v vojno. Večkrat sem bil v pokrajinskem štabu, kjer sem se srečeval tudi z našim poveljstvom, torej s tedanjim ministrom za obrambo Janezom Janšo in drugimi.

To so bili neposredni pogovori o tem, kako pridobiti na našo stran osebe, ki so imele moralni pomen ali vpliv. Mnoge upokojene generale in funkcionarje so poskušali priklicati na stran osamosvojitve. Mnoge generale, ki so še bili v jugoslovanski vojski, so poskušali prepričati, naj prestopijo na osamosvojitveno stran. Želeli smo, da se vojna ne bi sprevrgla v bratsko prelivanje krvi, tako kot med letoma 1941 in 1945.

Takrat bi Milan Kučan lahko igral zelo pomembno vlogo. Mnoge bi lahko prepričal, da bi prestopili na našo stran. Ni mi znano, da bi kogarkoli. Ne obstaja noben javno objavljen pogovor, noben zapis, da bi osebno poklical katerega od slovenskih generalov ali koga drugega. Če bi bil osamosvojitelj, ne bi bilo treba, da bi stal pred kamerami s puško. A ne poznam podatka, da bi kontaktiral ljudi, na katere bi lahko vplival: v jugoslovanski vojski, med Slovenci po Jugoslaviji in svetu ter med našimi somišljeniki v drugih republikah. Če bi to storil, bi slovenski narod to že zdavnaj vedel. Pa ni.

Takrat bi Milan Kučan lahko igral zelo pomembno vlogo. Mnoge bi lahko prepričal, da bi prestopili na našo stran. Ni mi znano, da bi kogarkoli.

Nova vlada je ponovno ustanovila Muzej slovenske osamosvojitve. Kaj se je dogajalo, da ga je Asta Vrečko ukinila?

Mislim, da bi Asta Vrečko zaradi tega morala odgovarjati pred zgodovino. To je tako globoko sramotno dejanje za slovenski narod, da ni z ničimer opravičljivo. Nobena ideologija tega ne opraviči.

Po tisoč letih smo si izborili svojo državo in trditi, da je Muzej slovenske osamosvojitve zgolj zato, da bi posamezniki poveličevali svojo vlogo – kdo pri zdravi pameti temu verjame? Prvič živimo v svoji lastni državi in nekdo zapre muzej tega dogodka, tega procesa. To je nekaj, česar bi se morali sramovati še rodovi za njo.

Prav je, da smo ustanovili ta muzej. Prav je, da se naši otroci najprej naučijo te zgodovine, potem pa tudi vse tiste nazaj, če hočete, do Homerja. Brisati najpomembnejši dogodek v zgodovini naroda zato, da se daje teža drugim dogodkom, kjer smo bili predvsem žrtve nekega dogajanja, je zgrešeno. Ne prva ne druga svetovna vojna nista bili vojni slovenskega naroda. Tja smo bili potegnjeni; kar se nam je dogajalo, se nam je dogajalo po sili razmer. Osamosvojitveno vojno pa smo bojevali po svoji odločitvi, da imamo državo. Prvič v zgodovini smo Slovenci nekaj storili zase. In potem se najde oseba, ki s svojo močjo te dogodke izbriše. Sramota do groba.

(D258: 12-15)