Škof Anton Jeglič in en navaden popopran ''pornografičen spis''

France Sterle: Anton Bonaventura Jeglič. Olje na platnu, 1923. (izrez)

O ljubljanskem knezoškofu Antonu Bonaventuri Jegliču sem vrsto let vedela bore malo. Toliko pravzaprav, kot smo se učili v šoli. Informacije so bile skoncentrirane na podatek, da je dal zažgati Cankarjevo Erotiko pa da je bil zelo nazadnjaški škof.

Nanj so me opozorili iz Doline pri Trstu. Tomaž Ivešić je leta 2013 v Razpotjih objavil zanimiv članek z naslovom Seks kot objekt kulturnega boja.  Priznam: prebrala sem ga na dušek!

Izkrivljena podoba Jegliča je izginila, v njem sem videla človeka, ki mu je bilo iskreno mar za trpljenje žensk, ki so bile na milost in nemilost prepuščene spolnim navadam tistega časa. Na različnih literarnih večerih, ko sem predstavljala knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, so ga prisotni pogosto omenjali. A ne kot prosvetljenca, temveč kot mračnjaka z zelo negativnimi podtoni. Zmeraj sem si vzela čas in zbranim razložila, kako pomembna je bila njegova drobna, rdeča knjižica z naslovom Ženinom in nevestam.

29. oktobra je uredništvo Domovine objavilo članek z naslovom Kdor ni za levičarski RTV, je nazadnjak, klerikalec in Jeglič, je odmevalo na dogodku v organizaciji Sveta delavcev RTV.

Novinarka Tatjana Pirc je v svojem nagovoru omenila tudi Jegličevo zgražanje iz leta 1905, ob novoodkritem Prešernovem spomeniku s pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo''. Besedovanje pa je zaključila z besedami: ''Ta zgodba uči, da nazadnjaki in taki “jegliči” pristanejo na smetišču zgodovine. Čez leta se iz njih posmehujejo. Muze in ustvarjalci pa ostanejo.''

Kakšna zmota in kakšna črna pika za slovenski šolski sistem! Skrajni čas bi bil, da se ta delček zgodovine napiše na novo! Knezoškof Jeglič še zdaleč ni bil nazadnjak, bil je eden tistih prosvetljencev, ki je za boljše razumevanje spolnosti, pa naj se sliši še tako čudno in nemogoče, naredil zelo veliko. Če bi vsaj mičkeno poznali razmere na področju intime, ki so vladale na začetku 20. stoletja, bi mi odločno in hitro pritrdili.

Trdim celo, da mu za pionirsko delo ženske lahko postavimo spomenik. 31. oktobra 1909 je namreč izdal drobno rdečo knjižico z naslovom: Ženinom in nevestam (Pouk za srečen zakon). V njej je zapisal vrsto priporočil in nasvetov, ki naj bi jih mladi, v spolnih odnosih neizobraženi ljudje, s pridom uporabljali.
Liberalni časnik Slovenski narod je zapisal, da gre za navaden popopran ''pornografičen spis'', kakršnega v slovenskem jeziku še ni bilo.

Žal pa je bil odziv javnosti z duhovščino vred na omenjeno knjižico tako silovit, da jo je po treh dneh umaknil iz prodaje. Liberalni časnik Slovenski narod je zapisal, da gre za navaden popopran ''pornografičen spis'', kakršnega v slovenskem jeziku še ni bilo. Katoliški tabor je potem v podporo škofu na Kranjskem pripravil kar 57 shodov. Šele konec leta se je liberalna (!) gonja proti škofu postopoma umirila.

Jeglič pri duhovnikih za svoje delo ni imel velike podpore, kar je bilo razumljivo. Govorjenje o spolnosti je še v času moje mladosti veljalo za greh, kaj šele na začetku 20. stoletja!

Jeglič je bil tako kot drugi duhovniki tudi spovednik. In prav v spovednici je slišal marsikatero bridko na račun intimnega trpljenja zakonskih žena. V dnevnik je zapisal: »Spovedujem natanko: pazim, da ne zaidem predaleč, ampak le toliko, kolikor mora biti in bom mogel pred Bogom odgovarjati. Ker se ljudje vedno bolj k meni za spoved drenjajo, mislim, da zadenem potrebo njihovega srca in da jim tudi ustrežem. Molim v ta namen veliko in čudno, kako Bog molitev usliši

Za liberalce je bil najbolj sporen tretji del rdeče knjižice. Ko Jeglič govori o zakonski združitvi, pravi: »Ta združitev ima pa tudi namen moža in ženo obvarovati od nečistovanja; zato je dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti. Ona je nazadnje sredstvo, da se ohrani, pokaže in še bolj vname zakonska ljubezen med možem in ženo

Za tiste čase zelo natančno je opisal tudi samo združitev: »Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo: dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli. Vendar pa naj se mož ozira na nežno sramežljivost svoje žene; saj je sveta sramežljivost največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče in zadovoljnosti. Zato naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokvariti, kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno.

Mož in žena se moreta združiti kateri koli čas; svetovala bi se pa bolj zgodna jutranja ura, ko je spanje povrnilo telesne moči in je tudi duša bolj mirna

Liberalci so, kot že rečeno, glas o ''pornografu'' raznesli po vsej Evropi. Še huje: Jeglič je izvedel, da so liberalci brošurico delili med srednješolce. To ga je zelo potrlo. »Da se je šolska in druga mladina pohujševala, to me grozno peče; za celo življenje jim bo ostalo v glavi in srcu slabi vtis in spomin, da je to povzročil ljubljanski škof. Liberalci in prostozidarji so pa dosegli tudi ta svoj namen, da so očrnili duhovna, celo škofa in še bolj razvneli gnus in sovraštvo do duhovnov in do katoliške cerkve.«

Po tem, ko je prišla med bralce prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem- dobrih sto let po Jegličevi ''rdeči brošuri'', tudi sama doživela zelo podobne odzive. Kaj vse so mi rekli! Med drugim tudi to, da sem packa, da spodobna ženska, poročena, s štirimi otroki, verna, pač ne zapisuje ''nagnusnih'' zgodb o spolnosti. Dolgo sem verjela, da bodo predsodki pred to ''nagnusnostjo'' izginili. Niso!
Eden od duhovnikov pa mi je po telefonu dejal, da bi ga župnijski pastoralni svet linčal, če bi me povabil v župnijo. Kako žalostno.

Po izidu prve knjige sem, med drugim, večkrat pisala na škofijo in na številne župnijske urade, naj mi omogočijo, da o tej, stoletja zamolčani tabu temi, spregovorim tudi pri njih. Večina naslovljenih mi ni niti odgovorila. Odzvala sta se le župnika iz župnij Podutik in Moste. Na predavanje je prišlo ogromno ljudi, bilo je enkratno vzdušje! Eden od duhovnikov pa mi je po telefonu dejal, da bi ga župnijski pastoralni svet linčal, če bi me povabil v župnijo. Kako žalostno.

Če kdo, sem jaz tista, ki lahko škofa Jegliča, njegov pogum, ne nazadnje tudi razočaranje zaradi duhovnikov, ki so mu obrnili hrbet, zelo dobro razumem. Po moje bi se v grobu obračal, če bi vedel, da je odnos do pogovorov o intimnem življenju marsikje med ''njegovimi'' enak, kot je bil na začetku 20. stoletja.

Na srečo smo ljudje takšni in smo, hvala Bogu, tudi drugačni. Jegličevim napotkom so nekoč sledili številni duhovniki. O tem, kako so osveščali mlade zakonce, je tudi v Ogenj, rit in kače niso za igrače – veliko zgodb in to iz ''prve roke''.

Morda bi o Jegličevi ''rdeči knjižici'' organizirali simpozij? Čas bi bil, da postane ''jegličevanje'' nekaj dobrega in prosvetljenega!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike