Slovenci kot trop lemingov, ki jih v prepad vodita Golob in Janković

Marsikdo od prejšnjih mladih generacij pozna legendarno računalniško igrico ''The lemmings'' oz. leminge, ki je bila prvič razvita v časih razmaha osebnega računalništva konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, najprej za računalnik Amiga, ki smo ga takrat Slovenci še švercali čez mejo. V igrici mora igralec rešiti nekakšne živalice, t.j. leminge (po slovensko postrušnike), ki slepo sledijo skupini v prepad.

Znamenita igrica v bistvu navdih črpa iz starejšega, sicer lažnega mita, da ti mali glodalci pri selitvah slepo in nepremišljeno sledijo drug drugemu v smrt. Angleška fraza ''like lemmings to the sea'' (Kot lemingi v morje) tako že od petdesetih let prejšnjega stoletja označuje ljudi, ki brez razmisleka sledijo ravnanju množice, tudi če to v končni fazi vodi v uničujoče posledice. Mit morda torej ni povsem znanstveno dokazan, a lemingi so v zavesti Zahodnjaka tudi preko znamenite igrice ostali zasidrani kot podoba slepe norosti množic.

V Sloveniji smo že dolgo priča zaničujočemu sprevračanju svetopisemske simbolike ovac ter njenemu projiciranju na volivce desne opcije, ki naj bi bili slepi, nerazgledani, lahko vodljivi. A ob zadnjem dogajanju se zdi, da v Sloveniji nimamo desnih ovac, ki skačejo ob prepadnih stenah, temveč veliko čredo lemingov, ki strumno korakajo proti robu prepada.

Še več, tisti, ki druge zmerjajo z ovcami, pozabljajo nauk zgodbe, namreč, da je pastir dobri pastir, ki ga ovce poznajo in mu zaupajo, ker jih vodi na dobro pašo in jih varuje. In če sedaj nasprotno nadaljujemo z igričarsko prispodobo, naše leminge na njihovi poti v prepad vodita dva voditelja, ki vse skupaj dojemata kot igro, državo pa kot lastno igračko.

Zamolčani zgodbi, ki bi morali tresti Slovenijo

Ta vsesplošna zaslepljenost naroda je trenutno tako vseobsegajoča, da se zdi, da ta dva nesporna voditelja levice, Janković ter Golob, lahko praktično vse težave nonšalantno prevalita na zunanje akterje. Težave z gradnjo ljubljanskega C0 kanala? Krivi so SDS-ovi kmetje, ki itak ne spadajo v Ljubljano. Težave s koruptivnimi zgodbami po Balkanu? Krivi so ''Janševi'' mediji. Težave s podražitvami? Kriva je Ukrajina. Težave z občinskim financiranjem vrtcev? Kriv je plačni sistem prejšnje vlade. Težave na RTV-ju? Krivi so desničarski nastavljeni kadri.

Duopol Janković-Golob ni namišljen, ampak dejansko deluje kot trdna os tranzicijske levice. Po več letih volilnih kolobocij ter novih obrazov, so glavni zakulisni akterji slovenske politike ljudem uspeli prodati zgodbo, ki pod svojo krinko demokratičnosti skriva hude pasti avtoritarnosti. Pomislimo: glavna ekološka zgodba v državi zadnjega desetletja v medijih dobi le skrbno odmerjen in nadzorovan tretma, tudi, ko pride do nevarnosti fizičnega obračunavanja z oškodovanimi lastniki zemljišč. Aktivistične skupine, ki so pred dvema letoma branile vodo, in ki še danes baje ščitijo celoten planet, so sedaj tiho.

Ko smo istočasno priča razvijajoči se izjemno obremenilni premoženjski zgodbi predsednika vlade z domnevnimi lovkami in podkupninami po celotnem Balkanu, ki bi že zdavnaj odnesla vsakega predsednika vlade moderne evropske države, novinarji kupijo premierjevo preusmerjanje pozornosti vsem na očeh. Zares neprijetna vprašanja preprosto niso zastavljena in zgodba je zaključena.

Govorimo torej lahko o izjemno nevarni nekritični samopašnosti glavnih voditeljev v državi. Ta se sicer še ni izkristalizirala v povsem avtoritarne nastavke, saj slovensko oblast omejujejo tako nasprotovanja doma kot v tujini. A kljub temu lupa kritičnih opazovalcev ni tako podrobna kot v času prejšnje vlade; če so prej ljudje zahtevali, da se vse secira pod mikroskopom, je sedaj dovolj navadno staro zamegljeno ter napol počeno povečevalno steklo.

Večinski kontingent slovenskih volivcev je pripravljen živeti od praznih besed in obljub, vse v zameno za nekakšen ''anti-janšizem'' ter drobtinice z gospodarjeve mize.

Prazne besede in obljube v zameno za "anti-janšizem"

A vendarle vidimo jasen vzorec, kako je pravzaprav večinski kontingent slovenskih volivcev pripravljen živeti od praznih besed in obljub, vse v zameno za nekakšen ''anti-janšizem'' ter drobtinice z gospodarjeve mize. Slovenski iracionalni strah pred Janezom Janšo, ki je v bistvu strah pred spremembami ter prepotrebnimi reformami slovenskega političnega ter družbenega sistema, ki je zaznamoval že celotno slovensko tranzicijo, nam je vsem skupaj v končni fazi odprl pot za dva izrazito resnično avtoritarna lika – Goloba ter Jankoviča. Stična točka obeh pa je izrazita manipulacija; prvega z besedami, drugega pa z nasmeškom.

Največja tragedija 400.000-glavega kontingenta lemingov je, da gre tu za množico, ki presega le trdo ideološko orientirane posameznike, temveč njeno odločno korakanje zaobjema že skorajda celotno slovensko družbo. Še huje pa je, da tako kot ima igralec v igrici na voljo le omejeno število potez, da premaga določeno stopnjo, obenem pa je še omejen z neusmiljeno odštevajočo uro, lahko potez v realnosti kaj kmalu zmanjka tudi celotni vladi, s tem pa tudi slovenski družbi ter državi.

Vlada v svoji zagledanosti vase ter nonšalantnosti, ob asistenci servilnih novinarjev ter obmolklih nevladnikov, lahko brez težav konča mandat. Toda z gospodarskimi težavami, s kolapsom zdravstva ter krušenjem šolstva se bomo morali soočiti vsi, tako razkropljene črede ovac kot monolitni blok lemingov.

Nahajamo se torej v situaciji, ko nekateri aktivno opozarjajo in se borijo proti trenutnemu zatečenemu stanju, številni preprosto le upajo na pozitiven izid, nekateri pa si mislijo ''bo že kako'', vsi skupaj pa smo stisnjeni med množico tistih, ki neutrudno in brez vsakršnega ozira maširajo. Zdi se, da neposredno v prepad.

Nevladniki ter mediji, ki opazujejo naša dva ''igričarja'', ki imata vse pod nadzorom, morda mislijo, da še vedno lahko preprosto začnemo od začetka. Toda eno je računalniška igrica, nekaj povsem drugega pa je igranje z državo.