Slovenska katastrofa leta 2025 in boj za nacionalni obstoj Slovencev (esej, 3. del)

Največja vrednost pri Pahorjevih spravnih prizadevanjih je bila njegova poštenost in etična občutljivost. Vir: Tomo Strle/CITRUS

V daljšem eseju dr. Teo Zor piše o dogajanju na slovenskih tleh v novejši zgodovini ter o pomenu slednjega za današnje politično dogajanje. Esej objavljamo v treh delih. V prvem delu se je avtor posvetil predvsem Edvardu Kocbeku in Borisu Kidriču ter njunima vlogama v času revolucije. V drugem delu je avtor segel po povzetku zgodovinskih dejstev in se skliceval predvsem na dr. Jožeta Pučnika. Tokrat – v tretjem delu – pa se sprašuje o stanju duha na Slovenskem v današnjem času.

Slovenska nova oblast je že od začetka svetovne vojne delovala nedržavotvorno. Zato se akademik Boris Pahor ogorčeno odzove na Vidmarjevo razmišljanje v knjigi Srečanja z zgodovino. Ena zadeva se tiče Trsta, druga pa Koroške. Vidmar pravi, da bi mi Trst lahko dobili, če bi se odrekli svoji trdni zavezi s Sovjetsko zvezo. Pahor pa trdi, da smo se torej odrekli samim sebi. Na podlagi teh Vidmarjevih razlag so torej Slovenci na tržaški strani, v Trstu, potegnili kratko, ker so bili kot revolucionarji zvesti Sovjetski zvezi, ki se ji »morajo tudi zahvaliti«, da je Koroška ostala sestavni del Avstrije. Pahor pravi, da moramo biti Josipu Vidmarju hvaležni, da je tako nazorno raztolmačil, da se je naša »politika« razvijala v imenu ideološke zvestobe in se je razkrinkala s sramotno kupčijo Sovjetske zveze v mirovnih pogajanjih z Avstrijo, v katerih je prodala slovensko Koroško za denar. (Vidmar, 1963: 165–166; Pahor, 1991: 244–245)

Borut Pahor in proces pomiritve

Zato moramo biti hvaležni bivšemu predsedniku Slovenije Borutu Pahorju, ki je spravno poslanstvo zastavil veliko širše. Zmogel je hoditi tako v Dražgoše kot ob spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne v Karlovici. Počastil je umorjena zakonca Hribar in umorjeno družino Hudnik. Prav tako je sprejemal taboriščnice in taboriščnike, zapostavljene na zmagoviti strani po dachavskih procesih. Posvetil je prve spomenike, ki jih je Republika Slovenija postavila slovenskim žrtvam prve svetovne vojne v Galiciji in Doberdobu. Zmogel je velike diplomatske spravne poteze, zlasti z Italijo in Avstrijo. Ob simbolni vrnitvi Narodnega doma v last slovenske manjšine točno sto let po požigu se je julija 2020 srečal z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello. Prvič je bila nad bazoviško fojbo izobešena slovenska zastava, predsednika pa sta se prijela za roke. Šlo je za dolgoleten proces pomiritve. Pomemben premik je sprožil s svojim spodbujanjem, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti leta 2021 sprejela Izjavo o slovenski spravi. Borut Pahor je tisti slovenski politik, ki je dokončal spravo z Avstrijo in Italijo. Največja vrednost pri teh Pahorjevih spravnih prizadevanjih pa je bila njegova poštenost in etična občutljivost.

Preostaja torej vprašanje o tem, kakšno je stanje duha na Slovenskem, zakaj je takšno in kdaj ga bo mogoče spremeniti. In seveda, kaj lahko pri tem stori vsak izmed nas.

Slovenci se moramo začeti zgledovati po civiliziranih pravnih državah in spoštovati norme, ki jih je dr. Jože Pučnik predstavil v intervjuju leta 1998: »Bistvena pa so vsa tista nesporna dejstva, ki direktno zadevajo temeljne vrednote naše civilizacije. Na prvem mestu je nedotakljivost in spoštovanje človekovega življenja. Država, ki zavestno in načrtno organizira pobijanje lastnih državljanov, ne da bi skrbno in po pravilih evropske pravne države ugotovila stopnjo njihove individualne krivde, je zločinska država. Politična stranka, ki tako državo vodi, je zločinska stranka. Funkcionarji te stranke, ki so bili istočasno tudi voditelji te države, so ukazali to pobijanje, ga sprejemali in nekateri tudi skrbno organizirali in izvajali. To so zločinci v polnem pomenu te trde besede. Njihova krivda je kazenskopravna, politična in moralna in pravno ne zastara.« (Pučnik, 1988)

Največja vrednost pri spravnih prizadevanjih Boruta Pahorja pa je bila njegova poštenost in etična občutljivost.

Slovenski razkol

Knjiga dr. Jožeta Možine Slovenski razkol iz leta 2019 je za Slovence prelomno zgodovinsko delo, znanstvena monografija, ki na poljuden in dokumentiran način v marsičem ruši tabuje in desetletja vzdrževano ideološko dogmo o enostranski krivdi za slovensko bratomorno vojno. Knjiga dejansko spreminja dosedanje védenje o drugi svetovni vojni na Slovenskem, predvsem v luči razlogov in krivde za slovenski narodni razkol, ki nas pesti še danes. Knjiga Slovenski razkol je namenjena vsem, ki bi radi razumeli preteklost in prek nje sedanjost tako naroda kot svojih prednikov. Ti so nam, kot dokazujejo najnovejše raziskave, ne le v spominu, ampak tudi v genskem zapisu zapustili sledi vojne, ki nas bremenijo kot travme, posebej če jih ne poznamo in ne raziščemo. (Možina, 2019)

Komunistična revolucija leta 1941 je Slovence razklala na dva narodna dela. Razkol Slovenije danes je zgodovinsko utemeljen, razumljiv in pričakovan.

Kot dokazujejo najnovejše raziskave, so nam predniki ne le v spominu, ampak tudi v genskem zapisu zapustili sledi vojne, ki nas bremenijo kot travme, posebej če jih ne poznamo in ne raziščemo.
Knjiga Jožeta Možine spreminja dosedanje védenje o drugi svetovni vojni na Slovenskem.

V Sloveniji gre danes torej za odločilno vprašanje, ali sprejemamo vrednostni model, po katerem dopuščamo možnost takih pogojev, ki državi moralno in pravno dovoljujejo pobijanje lastnih državljanov oziroma zmanjšujejo njeno krivdo, če to stori. Na eni strani je revolucionarna stran z umori elite Slovencev, z razlastninjenjem premoženja podjetnikov, meščanov in kmetov, uničevanjem meščanstva in slovenske kulture; s preganjanjem Cerkve in umori duhovnikov, militantnim ateizmom, z 80-letnimi monopoli, dednimi rentami; z revolucijo leta 1941, ki je presekala Slovence na dva dela, in z negativno selekcijo tretje generacije, ki z mentaliteto novega razreda obvladuje Slovenijo.

Revolucionarna stran živi izolirana v kulturi partijskega mita o zmagi revolucije nad fašizmom, nacizmom, nad kapitalizmom in tradicijo. Živi z mitom enakosti in bratstva v komunizmu, v katerem so vsi živeli lepo, v slogi in miru. Kulturne razlike in etnične podlage revolucionarne etnične skupine Slovencev izražajo drugačne etnične identitete, drugačna zgodovinska prepričanja in resnice, drugačno slovensko zavest pripadnosti, živijo v pomanjkanju vrednot in norm. Kultura marksizma je edina vera, v katero verjamejo in ji zaupajo. V Sloveniji v resnici živita dva narodna dela Slovencev. Kot je povedal veliki Slovenec in eden od ključnih ustvarjalcev svobodne Slovenije Ivan Oman, je slovenski narod očitno totalitarno poškodovan.

Na drugi strani je tradicionalna stran Slovencev, ki nadaljuje stoletni razvoj Slovencev, nadaljuje meščansko tradicijo dedov, ki so bili nosilci intelektualnega in gospodarskega razvoja Slovencev do svetovne vojne in po padcu komunizma voditelji osamosvojitve Slovencev. Danes s pozitivno selekcijo intelektualno dominira v Sloveniji in svetu. Tradicionalna stran je etnična skupina Slovencev, ki se po duhovnih vrednotah razlikuje od druge skupine Slovencev. Tradicionalni Slovenci imamo skupna prepričanja, vrednote, norme, jezik, vero in zgodovino ter zavest in pripadnost Slovencem. V Sloveniji v resnici živita dva narodna dela Slovencev. »Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokrat je za demokracijo in proti vsakemu totalitarizmu,« pravi pisatelj akademik Drago Jančar.

Tradicionalni Slovenci imamo skupna prepričanja, vrednote, norme, jezik, vero in zgodovino ter zavest in pripadnost Slovencem. V Sloveniji v resnici živita dva narodna dela Slovencev.

Zakaj Slovenija zaostaja

V Sloveniji gre torej danes, leta 2025, za bistveno vprašanje, ali nas bo Slovence revolucionarna stran, ki od leta 1941 obvladuje državo Slovenijo, vrnila v totalitarizem, iz katerega kot država še nismo izšli. Živimo v družbenih razmerah, ki ne zagotavljajo temeljnih pogojev za ohranitev nacionalne identitete in tudi ne strukturnega okvira za normalizacijo razmer in za modernizacijo družbe. Slovenija je v globoki moralni, vrednostni, gospodarski in politični krizi.

To v svoji novi, odlični analizi Zakaj Slovenija zaostaja piše dr. Žiga Turk. Zaradi izjemne aktualnosti in bistvenih, argumentiranih dejstev jo delno povzemam. Države, kot sta Poljska in Estonija, dosegajo izjemen gospodarski napredek, Slovenija pa nazaduje, ker se mehanizem, ki poganja napredek, vrti v napačno smer. Slovenija je iz propadlega sistema izšla kot najbogatejša med bivšimi socialističnimi državami. Danes pa jo mnoge med njimi dohitevajo in prehitevajo. Medtem ko je poljski BDP od leta 1992 zrasel za skoraj 250 odstotkov, estonski pa za 200 odstotkov, je rast slovenskega gospodarstva dvakrat počasnejša. Na lestvici Svetovne banke Doing Business Slovenija pada. Na lestvici IMD World Competitiveness vidimo podobno nazadovanje, zlasti na področju pravosodne in vladne učinkovitosti. Javni sistemi, kot so zdravstvo, sodstvo in šolstvo, so v velikih težavah.

Drago Jančar: »Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokrat je za demokracijo in proti vsakemu totalitarizmu.«

Kulturne vrednote imajo ključno vlogo pri razvoju, saj oblikujejo vedenjske vzorce, ki vplivajo na gospodarsko uspešnost. Institucije so drugi temelj gospodarskega in družbenega razvoja, saj zagotavljajo okvir, znotraj katerega potekajo ekonomske in politične aktivnosti. Javne institucije so padec Berlinskega zidu in demokratizacijo preživele z le minimalnimi spremembami. Hierarhije in strukture, ki so se oblikovale v avtoritarnem sistemu, so ostale nespremenjene. Ljudje, ki so bili nastavljeni po partijski liniji, so po letu 1990 ostali prav tam v hierarhiji, kamor jih je nastavila komunistična partija. Socialistični novi razred je svoje naslednike jemal v službo in jim pisal priporočila za napredovanje. Prosvetne, kulturne in medijske ustanove so nadaljevale z indoktrinacijo v socialistične vrednote, ki so usmerjene v kolektivizem, zavračanje kapitalizma in skepticizem do podjetništva.

Prosvetne, kulturne in medijske ustanove so po osamosvojitvi nadaljevale z indoktrinacijo v socialistične vrednote, ki so usmerjene v kolektivizem, zavračanje kapitalizma in skepticizem do podjetništva.

(Ne)razvojne vlade

Slovenski razvojni mehanizem se je nekako za silo, počasi in nejevoljno pod Drnovškom obračal v pravo smer, da smo se lahko včlanili v EU in NATO. Od volitev 2008 pa se spet vrti v napačno smer in državo potiska nazaj. Ker kolesca drug drugega podpirajo, so šle zadeve na slabše najprej počasi (Pahor, Bratušek, Cerar), potem pa čedalje hitreje (Šarec, Golob). Intermezza dveh šibkih Janševih vlad sta lahko proces začasno zavrla, nista pa mogla obrniti smeri. Recepti za obogatitev neke družbe so znani že dolgo. Potrebne so prave elite, prave institucije in prave vrednote. (Turk, 2024)

Na prvih večstrankarskih volitvah po letu 1945, 8. aprila 1990, so stranke, združene v koalicijo Demos, s 54,8 odstotka glasov dosegle zmago nad stranko naslednikov prejšnjega totalitarnega političnega sistema Zveze komunistov Slovenije. Zaradi nesporazumov v koaliciji Demos je nato aprila 1992 padla Demosova vlada Lojzeta Peterleta. Novo vlado so prevzele stranke komunistične kontinuitete: LDS – bivša komunistična mladina ZSMS, in SDP – stranka prenovljenih komunistov, bivša ZKS, ki od tedaj brez prekinitve politično obvladujejo državo Slovencev.

Stranke slovenske pomladi od zmage Demosa leta 1990 niso več zmagale na volitvah. Po razpadu vlade dr. Janeza Drnovška so uspele le za šest mesecev sestaviti vlado premierja dr. Andreja Bajuka. Leta 2004 je premier Janez Janša s SDS, NSi, SLS in s pomočjo Desusa sestavil vlado, ki je vodila Slovenijo do leta 2008. Februarja 2012 je dobro leto vodil vlado Janez Janša (SDS, Državljanska lista, NSi, SLS, Desus). Po padcu Šarčeve vlade leta 2020 je vlado z manjšinsko večino do leta 2022 prevzel Janez Janša s Slovensko demokratsko stranko. Koalicijo so sestavljale SDS, SMC, NSi in Desus.

V času Drnovškovega predsedovanja RS je Slovenija vstopila v EU in NATO. Vir: Jean-Bernard Sieber/WIKIPEDIA

V kriznem času pandemije covida-19, v letu 2020, je torej vlado prevzel Janez Janša in uspel. S protikoronskimi paketi je vlada zelo pripomogla tudi k hitremu okrevanju Slovenije, zato je država v pozitivnem smislu bistveno presegla napovedi, ki so bile dane ob začetku epidemije. Takrat so Sloveniji napovedovali padec BDP, konec tega leta so napovedovali 120.000 brezposelnih in bistveno večji primanjkljaj v državni blagajni. Padec BDP je bil pod povprečjem EU, brezposelnost tudi. Gospodarska rast je bila visoka v vseh segmentih. Rast končne potrošnje je znašala 6,6 odstotka, bruto investicij pa 12,4 odstotka. Leto 2022 je v mednarodnem okolju zaznamovala velika negotovost, povezana z rusko vojaško agresijo, katere posledice so se odrazile zlasti na energetskih trgih. Kljub tem tveganjem sta na letni ravni tako uvoz kot izvoz ostala relativno visoka. Pri črpanju evropskih sredstev je vlada Janeza Janše leta 2020 naredila velik korak naprej v primerjavi s preteklimi leti. Banka Slovenije je poročala: »Takšna gibanja so spodbudna tudi za naslednje leto, kjer večina institucij ugotavlja, da tako gospodinjstva kot podjetja izkazujejo veliko odpornost. To bo prispevalo k pozitivni gospodarski rasti tudi v letu 2023.« (Banka Slovenije, 2023; STAT, 2022)

S protikoronskimi paketi je vlada zelo pripomogla tudi k hitremu okrevanju Slovenije, zato je država v pozitivnem smislu bistveno presegla napovedi, ki so bile dane ob začetku epidemije.

Razdrobljena desnica

Kot že rečeno, je Slovenija iz propadlega sistema izšla kot najbogatejša med bivšimi socialističnimi državami. Danes pa jo mnoge med njimi dohitevajo in jo prehitevajo. Slovenija je od leta 1941 v rokah ene politične sile, ki smo si jo Slovenci leta 2022 sami ponovno množično izvolili. Zaslužimo si točno to, kar imamo. Beri: Robert Golob je ogledalo slovenskega volilnega telesa. Če nam slika v ogledalu ni všeč, ni krivo ogledalo.

Danes gre v Sloveniji za največje drobljenje glasov na desnici doslej, saj nastajajo nove stranke. Prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle pravi, da v aktualni politični sliki ne uživa, še vedno upa na boljše čase in na resno povezovanje. Za Slovenijo sta pomembni dolgoročna vizija in strategija za prihodnost države in za upravljanje njenih podsistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, energetika, infrastruktura in ustvarjanje pogojev za uspešen gospodarski razvoj. Uspešno gospodarstvo je temelj za napredek države Slovenije. Pri povezovanju na razdrobljeni desnici ni niti sledu o slovenski pomladi, ki je bila ustvarjalna moč in ki je spremenila totalitarni režim v demokratično državo. Danes so na desnici prisotni slabi odnosi med strankami, zamere, arhaični politični nastopi predsednikov strank in neobvladovanje političnega marketinga, ki se je v zadnjih petih letih popolnoma spremenil. Zato dvomim, da bodo sposobni nagovoriti sedanjo družbo tradicionalnih ljudi, modernih liberalcev in neopredeljenih volivcev.

Naloga desnih strank je izjemno težka, saj Slovenci nujno potrebujemo prelom z očitno nesposobno vlado novih obrazov. Ti z negativno selekcijo, osebnimi interesi, monopoli nad vsemi družbenimi sistemi v državi vodijo pogubno politiko, ki vodi Slovence v bankrot. Priložnost za tradicionalne stranke desnice pa je v dejstvu, da je komunistična kontinuiteta izrojena do te mere, da sploh ni več sposobna obdržati dedne rente komunistov.

Robert Golob je ogledalo slovenskega volilnega telesa. Če nam slika v ogledalu ni všeč, ni krivo ogledalo.
Janez Janša je kot predsednik vlade trikrat vodil koalicijo večih strank. Vir: Tomo Strle/CITRUS

Viri:

Banka Slovenije (2023): Sporočilo za javnost, 14. 2. 2023. Dostopno na: https://www.bsi.si/mediji/1995/nadaljevanje-visoke-gospodarske-rasti-v-letu-2022-skladno-s-pricakovanji.

Možina, Jože (2019): Slovenski razkol: Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Pahor, Boris (1991): Žlahtne transverzale: dnevniški zapiski 1979–1985 (11. avgusta 1984). Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.

Pučnik, Jože (1988): Intervju. NSZ – Nova slovenska zaveza.

STAT (2022): Bruto domači proizvod po regijah 2022. Dostopno na: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/11537.

Turk, Žiga (2024): Zakaj Slovenija zaostaja. 9. 12. 2024, dostopno na: https://casopis.zturk.com/p/zakaj-slovenija-zaostaja.

Vidmar, Josip (1963): Srečanja z zgodovino. Maribor: Založba Obzorja.

 

(D185: 44-47)

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike