Socialni demokrati: od tretje poti do stranpoti slovenske politike

Že nekajkrat sem zapisal, da zame v Sloveniji obstajajo tri, največ štiri resne politične stranke; SDS, NSi, SD in pogojno SLS. To so stranke, ki imajo korenine, vrednotne temelje, organizacijsko strukturo, hierarhično kadrovsko piramido, vzpostavljen sistem političnega izobraževanja in napredovanja ter medgeneracijski prenos znanja.

In kljub zadnjim kadrovskim težavam, ko ministrske kandidate iščejo zunaj stranke, med saksofonisti in kiparji, Socialni demokrati sodijo med dobro usidrane stranke, ki jih ne odpihne prvi politični vihar, v katerega so potegnjeni.

Prav zaradi vsega tega čudi, da pod Dejanom Židanom, ki na videz deluje kot politik treznih, zmernejših pogledov, stranka takšne politike ne vodi. Bolj kot to daje občutek labilnosti, izgubljenosti, tavanja med politično-ideološkimi koncepti, za katere se ne more  povsem odločiti, ali so sploh njeni in ali bi se jih resno oprijela. Socialna demokracija danes v Sloveniji ni protagonist, trdno stoječi nosilec jasne politične paradigme, kateri se prilagajo drugi, temveč se je konkurenci primorana prilagaja sama.

Socialna demokracija danes v Sloveniji ni protagonist, trdno stoječi nosilec jasne politične paradigme, kateri se prilagajo drugi, temveč se je konkurenci primorana prilagajati sama.

Vse to je izkaz šibkosti, kakršna resni stranki tovrstne zgodovine in pedigreja ne priteče. Ta je še posebej očitna zadnjega pol leta, ko jih je kot nosilka (radikalnih) levičarskih idej s svojim statusom zunajvladne koalicijske partnerke povsem zasenčila Levica, zapuščeno zmerno levo sredino pa jim pobira Marjan Šarec.

Tampon stranka

SD je tako, povsem po lastni krivdi, stisnjena med dve vse bolj razbohoteni politični opciji levega pola. Namesto osrednje sile levo od sredine postaja tampon stranka med liberalno levico na eni in radikalno levico na drugi strani. Namesto da bi (so)krojila vladno politiko, ji preostane zgolj popravljanje vejic in pik v sporazumu med najvplivnejšima koalicijskima strankama levega šesterčka. Predčasni sklic strankine konference in ponižen podpis sporazuma med vlado in Levico, baje po intervenciji samega Milana Kučana, je dejanje javnega ponižanja, kot ga je bila pred tem deležna že stranka Alenke Bratušek. Obenem je to klavrna karikatura politične podrejenosti Socialnih demokratov tekmicem na levi.

Skrenitev s »tretje poti«

Kako se je Socialnim demokratom kaj takšnega lahko zgodilo? Zdi se, da so nazadnje vedeli, kaj delajo, pred dobrim desetletjem, ko sta strankino politično strategijo kovala Borut Pahor kot predsednik in Sebastjan Jeretič kot glavni marketinški strateg. Strategija se je, po Blairovsko, imenovala »tretja pot« in stranka je takrat močno presegala domet svoje jedrne volilne baze. Na državnozborskih volitvah leta 2008 so presegli celo 30 odstotkov, kar je za socialno demokracijo izjemen rezultat. Danes, v času vodenja radikalnejše, socialistične politike, skupaj z Levico komaj presegata polovico tega dometa.

Zdi se, da je drsenje od osrednje proti marginalni stranki slovenskega političnega prostora sovpadlo z odločitvijo v postpahorjevskem obdobju, da skrenejo s tretje poti in krmilo obrnejo radikalneje v levo. Obrat je novi predsednik Dejan Židan pospremil z javnimi izjavami v smislu »sem večji levičar od Boruta Pahorja« ter »ne verjamem v srednjo pot«.

V bistvu je stranka izvedla podoben manever kot Janša na nasprotni strani nekaj let prej, ko je zavestno zapustil zmerno sredino ter SDS popeljal odločneje v desno. S to razliko, da se je na skrajnem levem robu medtem rodila nova radikalna levičarska stranka, ki jo (številčno omejena) volilna baza prepoznava kot pristnejšo naslednico socialističnih idej.

Člani SD so med največjimi dobitniki slovenske tranzicije, razmazani od gradbeniških in premogovniških lobijev do graditeljev šotorov in »top-shop« prodajalcev pojočih adventnih venčkov ter žvrgolečih ur.

Fake socialisti

Manever zavijanja v radikalno levo vseskozi daje občutek, da se SD, z vsemi svojimi tranzicijskimi kapitalističnimi zgodbami in ozadji, zgolj pretvarja, da je nekaj, kar v resnici ni. Njihovi vidni člani so navsezadnje med največjimi dobičkarji slovenske tranzicije, razmazani od gradbeniških in premogovniških lobijev do graditeljev šotorov in »top-shop« prodajalcev pojočih adventnih venčkov ter žvrgolečih ur.

Zaradi vsega tega Socialni demokrati zmorejo v svoj socializem prepričati le redke, četudi je podobna igra njihovim predhodnikom uspevala desetletja. A partija je v času SFRJ za vrat držala tudi medije in civilno družbo, in zato je brezsramno luksuziranje avantgarde socialističnega razreda lahko ostalo prikrito pred javnostjo.

Danes, v dobi digitalne revolucije, učinkovito pretvarjanje enostavno ni več mogoče in je konec koncev za SD tudi povsem nepotrebno. Mar res kdo misli, da si volivci, vajeni udobnega materialističnega potrošništva, ki jim ga prinaša kapitalizem, res želijo vrnitve v čase, ko so bili primorani za okolje skrbeti z vožnjami na sode/lihe dneve (zaradi pomanjkanja bencina seveda), ter se proti potrošniški logiki boriti s pičlo izbiro osnovnih dobrin na praznih prodajnih policah?!?

Spomin na socializem dandanes živi le v idealizirani nostalgiji za časi njihove mladosti, medtem ko si na starost materialističnega prikrajšanja v resnici ne želijo, njihovo potomstvo pa si ga sploh ne more predstavljati.

Namesto, da bi se strateško pozicionirala v okoliščinah sodobne realnosti, se SD vedno znova pušča povleči nazaj v utopijo preživete preteklosti.

Zato nima nobenega smisla z radikalno Levico tekmovati pri pljuvanju čez kapitalizem ter pri s pametjo skreganem početju, kot je denimo obramba kolapsiranega socialističnega režima Bolivarske republike Venezuele. A namesto, da bi se strateško pozicionirala v okoliščinah sodobne realnosti, se SD vedno znova pušča povleči nazaj v utopijo preživete preteklosti.

Medtem ko oprijemljivih izzivov v tem času sploh ne manjka. V slovenski politiki se namreč nezadržno končuje doba, ko se je volivce dalo vedno znova prepričati s strašenjem pred velikim sovragom z desne, Janezom Janšo. V prihodnje se bo od strank levo od sredine zahtevalo še kaj več od zagrizenega antijanšizma, kar je za SD kot etablirano stranko v resnici prej priložnost kot prepreka.

Priložnost, da se otrese preživetih iluzij preteklosti, sprejme realnost današnjega sveta in se v skladu z njo tudi obnaša. Navsezadnje je to tudi zaenkrat zelo uspešna formula premiera Marjana Šarca. A Šarec s svojo stranko je še vedno lupina brez prave vsebine, ki se lahko razpoči ob prvem viharju.

Bodo, ko se bo to zgodilo, v SD tokrat vendarle pripravljeni?!?