Ste bio eko? Zato nič manj ne onesnažujete okolja.

Babica, ki je likala plastične vrečke in jih shranjevala v predal, je živela mnogo bolj ekološko kot njena vnukinja, ki gre v trgovino s trendovsko nakupovalno torbo iz organskega bombaža.

Danes se pogosto srečujemo z izdelki, storitvami in načini delovanja, ki na prvi pogled izgledajo zelo »bio« in »eko«, natančnejši pogled pa pokaže, da to niso. Oznaka ekološko in okolju prijazno je mnogokrat le marketinški izraz, ki s skrbjo za okolje in življenje nima dosti skupnega.

Ena najbolj očitnih brc v temo in skoraj šolski primer ekologije v službi kapitala, so varčne žarnice. Pri njihovi proizvodnji se porabi več energije, kot je v vsej svoji življenjski dobi prihranijo.

Na začetku je bila luč…

Ena najbolj očitnih brc v temo in skoraj šolski primer ekologije v službi kapitala, so varčne žarnice. Pri njihovi proizvodnji se porabi več energije, kot je v vsej svoji življenjski dobi prihranijo. Da o varčni žarnici kot odpadku niti ne govorimo. Vsebuje namreč živo srebro in to v količini, ki je lahko človeku nevarna. Raziskave so pokazale, da tudi sevajo bistveno močneje kot običajne žarnice. Tako se uporaba priporoča le na primerni oddaljenosti v prezračenih prostorih.

Spomnimo se, da je leta 2009 EU parlament določil, da je potrebno navadne žarnice do konca 2012 leta umakniti iz prodaje in jih nadomestiti z varčnimi. Kako močan lobi je moral biti v ozadju, da so pristojni ignorirali vsa ta dejstva, ki niso ravno težko ugotovljiva?

Tudi sicer je varčevanje pri razsvetljavi, varčevanje na manj pomembnem koncu, saj v gospodinjstvih predstavlja le nekaj odstotkov porabljene energije. Dosti večji porabnik je recimo hladilnik, ki deluje 24 ur in porabi 10x več energije.

Če bi bilo na prvem mestu res varstvo okolja, bi bil mnogo učinkovitejši predpis, ki bi proizvajalcem nalagal prehod na proizvodnjo energijsko varčnih hladilnikov (razred A).

 Clio in katrca…

Okoljski predpisi so danes na papirju strogi in dovoljena količina izpustov je natančno določena z zakoni (o dvojni morali okoljevarstvenih standardov smo ob VW škandalu že pisali). Na prvi pogled bi rekli, da  sodobni avtomobili manj onesnažujejo okolje kot recimo pred 30 leti. Drugi, bolj podroben pogled pa bi verjetno pokazal drugačno sliko.

Vozila izpred 30 let so bila manj obremenjujoča za okolje kot so danes. Izdelovala so se iz manj spornih materialov (jeklo, železo, les in v nekaterih, bolj vzhodnih primerih, celo karton), imela daljšo življenjsko dobo (saj se jih je splačalo in dalo popravljati), manjšo moč in s tem tudi nižjo porabo … Tudi reciklaža je bila zaradi naravnejših materialov enostavnejša.

Z ekološkega vidika, recimo sodobni Clio, v vsej svoji življenjski dobi-od proizvodnje, uporabe, do odpada- okolje onesnaži bolj kot ga je katrca, ki niti motorja Euro 6 nima! Je to napredek? Je, za kapital in komfort … za okolje ne.

Pa ne gre za nasprotovanje napredku in boljšim vozilom, ampak za to, da pogledamo celotno sliko, ne le njen spolirani ekološki del, ki služi predvsem prodaji.

Trg je preplavljen z ogromnimi količinami lepo zapakiranega »klumpa« najrazličnejših industrijskih panog. Tako že ob nakupu ustvarijo odpadke, kmalu pa tudi sami postanejo odpadek.

Embalaža blamaža ali ločevanje odpadkov

Že v vrtcu so otroci deležni precej poglobljenega pouka na to temo. S tem ni nič narobe, vendar pa ločevanje ali ne-ločevanje odpadkov ni izvor problema.

Podobno je Jezusovim besedam o precejanju komarja in požiranju kamele. Kamela, ki jo požiramo so tukaj proizvajalci vseh mogočih izdelkov. Prvič, ker svoje izdelke zapakirajo v mnogo preveč embalaže in drugič, ker so ti izdelki praviloma nekvalitetni in hitro uničljivi.

Trg je tako preplavljen z ogromnimi količinami lepo zapakiranega »klumpa« najrazličnejših industrijskih panog. Tako že ob nakupu ustvarijo odpadke, kmalu pa tudi sami postanejo odpadek. In ljudje kupujemo in pridno sortiramo vse te odpadke, ki so pač stranski produkt ogromnega kolesja divjega kapitalizma.

Pa tukaj ne gre za nekakšen »ekosocializem«. Tudi ne gre za tistega kapitalista, ki za svojo kvalitetno storitev ali izdelek dobi pošteno plačilo. Gre pa za tistega, ki mu ni mar za nič drugega kot za lastni dobiček in proizvaja tone »klumpa in kiča«, ga zapakira v lepo in obilno embalažo, če je potrebno označi kot ekološkega in ga prodaja kot izpolnitev naših sanj. Z dobičkom je dodobra raziskal človeško psiho in nagnjenost k pridobivanju in posedovanju stvari. In nad njim ni nobene inštance, ki bi ljudi in naravo ščitila pred manipulacijami.

Če bi zakonodajalca resnično zanimalo varovanje okolja, bi lahko postavil vsaj minimalne standarde glede kvalitete izdelkov široke proizvodnje in tudi njihove embalaže. Da to ni nemogoče, nam pove primer sijalk. Seveda bi se morale spremeniti tudi navade in miselnost potrošnika. Vendar tudi to ne bi smelo biti pretežko.

Otroci iz eko-vrtcev zelo pridno sortirajo smeti in na to opozarjajo tudi starše. Bolj učinkovit pouk kot ločevanje odpadkov bi bil pouk o ne-ustvarjanju odpadkov, o ne-kupovanju nepotrebnih reči, o trajnostni rabi stvari… morda bi se potrošniška miselnost začela z leti in novo generacijo počasi razkrajati.

Bodi sprememba, ki jo želiš…

Seveda je to, da bi se spremembe začele dogajati od zgoraj, kontradiktorno. Sprememba bi namreč bila, če bi začeli kupovati manj, si sami pridelali več, sodelovali med seboj in si izmenjevali … to pa nikakor ni v interesu kapitala. Sprememba bo zato morala priti od spodaj, od ljudi, iz srca…

Kaj lahko storim jaz danes? Ne veliko. Le čisto majhne, vsakdanje in osebne stvari. Nekako v stilu sv. Terezije Deteta Jezusa, ki ni mogla delati velikih in pomembnih reči, zato pa je delala majhne stvari z veliko ljubeznijo.

Ko bo to postalo množično in splošno, se bo kolesje ustavilo in tiste spremembe bodo trajne in celostne.