Stroški deportacije migrantov v Nemčiji primerljivi s ceno luksuznih počitnic

Deportacija zavrnjenih prosilcev za azil iz Nemčije je dražja kot luksuzne počitnice. Po zakonu bi moral deportacijo plačati deportiranec, a je realnost drugačna, piše Die Welt. 

Prosilec za azil bi moral v Nemčiji ob izgonu iz države stroške deportacije pokriti sam. Tako pravi teorija oziroma zakon, v praksi pa večino računov plača država. Nihče namreč ne izvaja nadzora nad premoženjem prosilcev za azil.

Čeprav zavrnjene prosilce za azil večinoma spremlja zvezna policija, pa organizacija in upravljanje izdatkov za deportacije vseeno padeta na ramena posameznih dežel. S temi stroški pa posamezne dežele ravnajo različno.

Na Bavarskem so leta 2014 v ta namen porabili 1,2 milijona evrov, v letu 2015 pa do začetka decembra že 2,5 milijona evrov, v Severnem Porenju - Vestfaliji so bili leta 2014 ti stroški 2,6 milijona evrov, do začetka decembra 2015 pa 4,4 milijona evrov.

V Berlinu so v letu 2014 preselili 602 tujca, v letu 2015 pa do novembra 715. Deportacije v letu 2014 so skupaj stale 4,4 milijona evrov, kar je 7.239,54 evrov na osebo, je povedal predstavnik notranje uprave.

V letu 2015 so v prvih devetih mesecih za deportacije porabili nekaj več kot tri milione evrov, kar je 5.486,85 na osebo.

Stroški kot za luksuzne počitnice

To so neverjetno visoki stroški. Nenazadnje mnogo zavrnjenih prosilcev za azil prihaja iz vzhodnoevropskih držav, njihova vozovnica do domovine pa ne stane več tisoč evrov. A poleg dejanske vrnitve v državo izvora so vračunani tudi stroški policijskega spremstva, pridobitve potovalnih dokumentov od nemških oblasti in morebiten izgon, ki pomeni, da prebežnike predhodno priprejo, saj obstaja nevarnost bega.

Dejansko je ta pripor enako drag kot luksuzni hotel. V Severnem Porenju - Vestfaliji strošek dneva preživetega v celici za izgon stane 349,46 evrov. Reševanje tega vprašanja si na Bavarskem sedaj podajata notranje in pravosodno ministrstvo. Dobro znamenje je le primer sirskega državljana iz leta 2013, ki je moral za 27 dni v priporu državi plačati 2073, 60 evrov.

Pojavlja se vprašanje, kolikšen del stroškov dejansko poravnajo deportiranci. V Baden-Württenbergu je po podatkih regionalnega sveta to približno 11%, v Berlinu je ta vrednost okrog 5%, a zanesljivih statističnih podatkov še ni. Povračilo stroškov deportacije pa je povezano z možnostjo prošnje za ponovni vstop v državo. Ta je namreč pogojena s plačilom stroškov deportacije.