Tako Cerarjevi: če že ne moremo poštimati zdravstva, se ga bomo pa malo zadevali

Nedavno so v javnost prišli sveži podatki o čakalnih vrstah v zdravstvu. V času vlade Mira Cerarja je število čakajočih preko dopustne meje naraslo s slabih 15 tisoč na 63 tisoč.

Vehementno napovedovane Cerarjeve zdravstvene reforme ni nikjer. Zataknila se je nekje v "medresorskem usklajevanju". Še dobro, kajti takšna, ki jo je pripravila ministrica Milojka Kolar Celarc, ni samo nekoristna, temveč je škodljiva. Srednji sloj bi po njej za umiranje v čakalnih vrstah plačeval še več. Paradoksalno, a državljani si bomo lahko oddahnili, če je vlada v teh nekaj zadnjih mesecih ne bo uspela spraviti skozi parlament.

Vse kar je ostalo od Cerarjevih obljub o ureditvi zdravstva, je zadnji predlog legalizacije konoplje v medicinske (in rekreativne) namene. Ta sledi principu: res boste na operacijo čakali dve leti, a se ga boste medtem lahko vsaj zakonito zadevali. Mirova interpretacija krepitve pravne države pač.

Ko bomo čez par mesecev prečrtali še eno instant vlado za enkratno uporabo, bomo nedvoumno ugotovili, da je bila to najbolj nebogljena vlada do sedaj. Morda pošteni, a začetniško naivni Miro Cerar se je zelo hitro uklonil interesnim lobijem paradržave in zatajil vse, za kar se je pred tem zavzemal. Požrto besedo so, z množičnim begom med neopredeljene in sedaj k Šarcu, kaznovali tudi volivci.

Pravli smo mu Miro, Miro Špinel ...

Miro Cerar pri vodenju države še najbolj spominja na Marja Špinela iz znane Mlakarjeve pesmi. Takole poje primorski kantavtor:

Ma ni blo pravga radžona, Marjo ne bi zmutu vode.
Od njega ni blo nankar koristi, nankar škode -
od njega ni blo neč. Me kej če od tazga bet,
on je skadil kak špinel in je bil malo zadet.

A ko bi za Mira Špinela na premierskem mestu res veljalo, da »od njega ni bilo koristi, pa tudi škode ne.« Profesor je z nedejavnostjo zapravil mandat debelih krav za praktično ničesar.

Če smo prej od levih vlad poslušali izgovore, da kriza ni čas za strukturne reforme, smo v tem mandatu osvojili, da za levičarje za reforme pravzaprav ni čas nikoli – tudi ne takrat, ko je, ne zaradi njih, temveč navkljub njim, brezposelnost nizka in gospodarska rast nad štirimi odstotki BDP. Prav tako zanje ni nikoli čas za krčenje javnega sektorja, nižanje davkov, prodajo Telekoma in NLB, odpravo diskriminacije otrok v zasebnih osnovnih šolah in za podobne stvari.

Je pa čas za dodelitev privilegijev narodnjakom nekdanje SFRJ. Ter seveda čas za legalizacijo špinela.

Če jim vendarle uspe skozi proceduro do volitev spraviti ta zakon, se bomo Mira Cerarja imeli vsaj po čem spominjati. Čez deset in več let si bomo ob spominu na ta izgubljeni čas zabrundali:

Za neč se ni brigu an u neč se ni vmešu.
An če kdo bi mu kdaj reku: "Miro, ti cel svet boš rešu,
če zdej numalo, ma lih nu malo zmakneš soju ret,
bi on skadil en špinel in bi bil malo zadet.

In pravli smo mu Miro, Miro Špinel. 
Pravli smo mu Miro. Miro Špinel.