To ni bila njihova vojna, to ni bila njihova zmaga

Ob 25. obletnici največjega dohodka v zgodovini slovenskega naroda smo po eni strani lahko ponosni, da živimo v generaciji, ki se je s potjo v samostojnost rešila komunizma in Balkana ter se ponovno navezala na kulturno-civilizacijsko okolje, kateremu smo pripadali pred tem.

A pri srcu zaboli pišemuhovski odnos do te zgodovinske prelomnice, sploh ker je prisoten tako v delu politike, kot v organizacijah civilne družbe ter predvsem v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki naj bi narodove vrednote in zavest privzgajal bodočim generacijam.

Tako pa po petindvajsetih letih demokracije in svobode mladi o osamosvojitvenem obdobju vedo bore malo, čeprav pri sebi čutijo, da bi jim ta nekaj moral pomeniti. Hkrati pa se lahko le čudijo, kako so osamosvojitvene vrednote ponovno talec politikantskih interesov nekaterih akterjev tistega časa.

Odgovor, zakaj s spominom na osamosvojitvene dni ravnamo kot svinja z mehom, ni tako težko pojasniti, kot se zdi na prvi pogled. Narod je takrat res bil enoten, politika pa šele po znanih rezultatih plebiscita konec leta 1990, pa še to le na videz.

Kdo je bil enoten?

Odgovor, zakaj s spominom na osamosvojitvene dni ravnamo kot svinja z mehom, ni tako težko pojasniti, kot se zdi na prvi pogled. Narod je takrat res bil enoten, politika pa šele po znanih rezultatih plebiscita konec leta 1990, pa še to le na videz.

Kaj so si nekateri današnji akterji umazanih predprazničnih iger o samostojni Sloveniji takrat v resnici mislili, pa na srečo ostaja zapisano v časniških arhivih poznih osemdesetih.

In ti pričajo, da za pretežni del politike samostojna in neodvisna Slovenija ni bila niti prva, niti želena opcija.

Hvala Bogu jih je na volitvah porazil DEMOS, ker sicer ne bi bilo ne plebiscita, ne samostojne države Slovenije, članice evroatlantskih povezav.

Jugoslavijoooo...

Marsikdo bi rekel, prav so imeli, mar bi raje ostali v Jugoslaviji. Porast jugonostalgije je zaznala tako naša raziskava med mladino, kot nedavna Delova anketa, v kateri je večina vprašanih ocenila, da so v jugo-socializmu živeli bolje kot sedaj.

V resnici je bila ohranitev Jugoslavije v prelomnih časih intimna želja večine komunističnih politikov in po nekaterih njihovih ravnanjih se zdi, da jo nostalgično gojijo še dandanes.

A namesto da osamosvojitveni temelj slovenstva načenjajo z zlorabo osebnih travm vojne vdove, podtikanjem očitkov elitizma ljudem, ki so v resnici izpeljali prelom, poveličevanju NOB na račun osamosvojitve ter z drugimi propagandnimi prijemi, naj raje odkrito stopijo pred javnost in glasno povedo: »tisto ni bila naša vojna, tisto ni bila naša zmaga.«

Možnost tovrstne izpovedi se zdi utopično naivna in skregana z vsako politično logiko, a le na prvi pogled.

Če namreč verjamejo svojim anketam o večinski ljudski želji po življenju v predosamosvojitvenih časih, je trenutek zrel, da se izpovedo iz enakega političnega pragmatizma, kot so se konec decembra 90' preračunljivo potuhnili ob plebiscitarno izraženi narodovi volji.

Če namreč verjamejo svojim anketam o večinski ljudski želji po življenju v predosamosvojitvenih časih, je trenutek zrel, da se izpovedo iz enakega političnega pragmatizma, kot so se konec decembra 90' preračunljivo potuhnili ob plebiscitarno izraženi narodovi volji.

Razčistimo v dobro preteklosti, sedanjosti in prihodnosti

Razčiščenje teh zgodovinskih nesporazumov bo namreč v prid vseh, najprej ohranjanju osamosvojitve Slovenije kot vrednote tistih, ki jim samostojna in neodvisna država res nekaj pomeni, predvsem pa v dobro naše prihodnosti v svetu, po katerem smo nekdaj tako želeli seči in se nam danes vse bolj izmika.

Pred izzivi, ki čakajo narode svobodne Evrope, tega koščka blaginje in miru v neprijaznem, krutem svetu, bo namreč znova v ospredje stopilo vprašanje, kdo so ljudje, na katere se bomo Slovenci lahko zanesli, ko bo počilo in se bodo karte delile na novo.

Spet bo pomembno, kdo so narodovi voditelji, ki bodo, prosto po Ezekielu, pokončno in iskreno »vodili šibke skozi temno dolino« in kdo oni drugi, ki bodo pragmatično preračunavali ter na to pot zahrbtno metali skale in kamenje.

Morda se zdi, da dramatiziram, a narodova enotnost ob vprašanju, v kateri civilizacijski krog Slovenci sodimo, zna biti preizkušena prej, kot si predstavljamo.