To ni davčna reforma, temveč nalaganje dodatnih davčnih obveznosti

19. januarja sem se v svojem komentarju na prvi, pompozno in preroško najavljen, koalicijski vrh retorično spraševal, ali si reform glede na trenutne koncepte in sestavo same koalicije ter diktat socialističnega tipa s strani najmanjše koalicijske partnerice sploh želimo.

Po dveh mesecih, novem vrhu posvečenem davčni reformi in nastopih najvišjih predstavnikov vlade, konstituiranju razširjene vladne ekipe z dodatnimi ministrstvi (in stroški), poslabšanju gospodarske klime, predvsem pa splošnemu vtisu, ki ga celotna vladna ekipa daje, je odgovor: niti slučajno.

Poleg najave zdravstvene reforme, katere rezultat so prazne ambulante za neopredeljene, popolnoma neuporabni klicni centri ter meglena obljuba o nekih dodatnih rešitvah v nedoločeni prihodnosti, ter ob ugotovitvah, da se reforma šolstva očitno začenja pri nezdravi (mesni) malici, smo dočakali tudi napoved reševanja davčnih zagat oz. reformo vezano na dohodnino in premoženje. In medtem ko gre pri zdravstvu in šolstvu za sicer zelo pomembni področji, ki dolgoročno vplivata na razvoj in kvalitetno življenje nacije, je prav zadnja vsebina tista, ki neposredno, takoj in zelo nazorno vpliva na individualno blagostanje posameznika. In spet se žal zdi, da je edini cilj predmetnih sprememb iskanje dodatnih finančnih virov, ki bodo omogočali državi nadaljnje večje in še bolj neracionalno trošenje.

Zmanjšanje davčnega bremena lahko namreč dosežemo zgolj z manjšim oziroma bolj racionalnim trošenjem države. Z manj zadolževanja, več informatizacije in drastičnim zmanjševanjem birokracije v glavah in pisarnah. Samo tako lahko dosežemo to, da bo posameznik plačeval manj, da bo vsem ostalo več, storitve, ki jih zagotavlja država, pa bodo kvalitetne in pravočasne. Vse ostalo je zgolj »matematičarjenje« in obračanje številk.

Spet se žal zdi, da je edini cilj sprememb davčne zakonodaje iskanje dodatnih finančnih virov, ki bodo omogočali državi nadaljnje večje in še bolj neracionalno trošenje.

Z dodatnimi (nepotrebnimi) ministrstvi, raznoraznimi strateškimi sveti (zadnji za sovražni govor?!), bohotenjem birokracije, sesuvanjem javnega plačnega sistema, z nekontroliranim in nekritičnim razmetavanjem denarja za t. i. civilno družbo ter nepreglednim sistemom socialnih transferjev tega ne bomo dosegli. Več bomo spet plačali tisti, ki že tako prispevamo največ: srednji razred. Taisti razred, ki je najbolj produktiven, a ima od blagostanja in gospodarskega uspeha Slovenije še najmanj. Priskrbljeni so vsi drugi: tisti, ki skoraj ne prispevajo v javno blagajno, in tisti, ki so obogateli na račun neučinkovitega sodstva, svoje premoženje pa varno skrivajo v davčnih oazah in na tujih računih. Tisti, ki nam plačo obdavčijo, odtegnejo prispevke in vzamejo veliko več kot v primerjalno razvitih državah, pa smo tiho.

Že zdavnaj je dokazano, da je najbolj učinkovit sistem pobiranja davkov enostaven, s čim manj razredi, nobenimi izjemami in čim nižjimi obremenitvami. Na ta način se krog zavezancev maksimalno razširi (ni izjem, izogibanj, odbitkov in odpustkov), hkrati pa širok nabor zavezancev omogoči, da vsi plačujemo manj, in ne zgolj nekateri veliko več. Namesto da bi končno nehali z neučinkovitimi progresivnimi ter v svojem bistvu zelo krivičnimi »pravičnimi« prerazporeditvami, vsakič na novo izumljajo rešitve, ki jih razume zgolj Ministrstvo za finance in ki vedno na novo spodbujajo k še večjemu izogibanju plačil, goljufijam, birokraciji ter večjim davčnim obremenitvam za najbolj produktivno in izpostavljeno skupino.

Že zdavnaj je dokazano, da je najbolj učinkovit sistem pobiranja davkov enostaven, s čim manj razredi, nobenimi izjemami in čim nižjimi obremenitvami.

Udariti po tistih, ki so nekaj ustvarili

In tudi premoženje bi vedno znova obdavčili tistim, ki so v življenju nekaj dodatno ustvarili, ki imajo poleg hiše ali stanovanja še kakšen vikend ali pa stanovanje kot naložbo, da bodo lahko na stara leta dostojno živeli. In vedno, ampak res vedno, se začne razglabljati o tistih najbogatejših, ki naj bi plačali veliko premalo, na koncu se pa vzame tam, kjer je to najlažje: v srednjem sloju. In ko tega ne bo več, bodo zgolj še reveži in tajkuni – Rusija skratka, Slovencem tako simpatična.

Nova obdavčitev premoženja je tako zgolj ohranitev že obstoječega davka (NUSZ), »pravično« seveda, pa se nalaga še dodaten. A to še zdaleč ni reforma, pač pa zgolj nalaganje dodatnih davčnih obveznosti. In to zelo počez, na vse nerezidenčne nepremičnine, kapitalske dobičke, prihranke, nagrade ipd. Skratka vse, kar zagotavlja zdrav podjetniški trg in je bistvo smisla produciranja več, kot potrebuješ. Mesec in kompanija nas bodo počasi, a zelo zanesljivo pripeljali v sistem, kjer ima elita vse, velika večina pa zgolj strah, da bo izgubila še tisto malo, s čimer trenutno razpolaga.

A, saj veste, vedno je lahko še slabše.

Vse to kuha človek iz gospodarstva

In pomenljivo pri vsem skupaj je, da nam take rešitve ponuja človek iz gospodarstva, manager, podjetnik, gospodarstvenik. Skratka nekdo, ki je obljubljal vse kaj drugega in nam zagotavljal, da je delo potrebno davčno razbremeniti, a v isti sapi ponuja rešitve, ki zahtevajo še malo več »pravičnih« davkov.

A tega smo v bistvu že vajeni. Veliko obljub in čisto nič proaktivnih rešitev, ki bi zagotovile živahno, konkurenčno, zadovoljno in bogato državo.

Veliko je že bilo napisanega, a očitno nič ne pomaga. Dokler ne bomo vsi skupaj jedli trave in bodo še zadnjega podjetnika z vilami »sterali« v morje, bodo taisti vpili o kvazireformah, pravičnih obdavčitvah in spomenikih socializmu in titoizmu. In ko bomo tudi dejansko po vsebini in standardu »banana« republika diktatorskega tipa, bo verjetno veliko iskrenega začudenja, kako je vendar do tega prišlo. In to od tistih, ki so za to pravzaprav zaslužni. Saj vemo, kako se vpije na teh balkaniziranih prostorih: Narod ni kriv, kriva je politika. To, da politiko/-e nastavljajo ljudje, seveda odmislijo. Vmes pa ples, kvazipravičnost in socializem.

In dokler bo slovenska pamet ujetnica indoktriniranih osrednjih medijev, »novih« obrazov in nekritičnega glorificiranja prejšnjega sistema, države in diktatorjev ne moremo pričakovati resnično vsebinskih in k državljanu usmerjenih reform. In tudi davčne razbremenitve ne more biti, dokler bodo obstajale ovce in dovolj materiala za striženje. Ko bo zmanjkalo prvega, drugega ali obojega, pa bo tudi plesanja in besedičenja o reformah dokončno konec. Enostavno ne bo več česa reformirati.

https://twitter.com/Domovina_je/status/1527596757223448576