Tovarišijski kapitalisti: pet razlogov, zakaj jim nič ne moremo

Kot smo ugotavljali prejšnjič, bi jih lahko imenovali novi razred, a v naši verziji demokracije jim najbolj pristoji izraz tovarišijski kapitalisti. Minuli teden so bili na očeh javnosti bolj kot bi si sami želeli, saj njihovi manevri postajajo predrzno preočitni tudi za osrednje medije.

Tako se niso mogli izogniti ravno vsem vabilom na TV pogovore, njim na čast smo si lahko ogledali tudi kakšno oddajo in posledično so bile vsaj nekaj dni v ospredju resnično pomembne teme za našo prihodnost.

Vse skupaj jim sicer ni pretirano škodilo. Novinarske očitke so odpravili z ignorantsko samozavestjo in jasnim podtonom: »kaj nam pa morete?!«

In prav imajo. Kakorkoli obračamo, njihova moč izhaja iz sistema, ki ga vedno znova omogočamo mi sami.

Poglejmo zakaj in kako.

Prvič: uspeli so nas prepričati, da je državna lastnina v nacionalnem interesu

Slovenija je država z največ državnega lastništva v EU, saj smo s spretno manipulacijo ponotranjili prepričanje, da smo brez državnega lastništva hlapci na svoji zemlji.

Državno lastništvo podjetij se je izrodilo v zaudarjajoče napajališče tovarišijskega kapitalizma, od katerega ne samo, da državljani nimamo nič, ampak vanj periodično mečemo milijarde lastnega denarja.

A resnica je, da Slovenci nikoli v zgodovini nismo bili večji hlapci kot ravno sedaj, ko si zaradi lastne države domišljamo, da smo kar po defaultu sami svoji gospodarji.

Postali smo namreč ujetniki domačih tovarišijskih kapitalistov, ki z našim premoženjem upravljajo slabše kot vsak tuj gospodar kdajkoli poprej (z nekaj izjemami), ob tem pa nas še ob vsaki priložnosti goljufajo in prinašajo okoli. Po možnosti tako, da sploh ne opazimo.

Državno lastništvo podjetij se je tako izrodilo v zaudarjajoče napajališče tovarišijskega kapitalizma, od katerega ne samo, da državljani nimamo nič, ampak vanj periodično mečemo milijarde lastnega denarja.

To greznico se da očistiti le s privatizacijo ugrabljene državne lastnine, zaradi česar prihaja do tako močnega odpora in miniranja teh procesov.

Drugič: uspeli so nas prepričati, da so za vse krivi politiki

Politiki so v Sloveniji krivi za marsikatero neumnost. Nikakor pa, vsaj neposredno ne, za največje kraje družbene lastnine, ki so se dogajale v minulih 25 letih. Bolj kot akterji so v teh procesih politiki sčasoma postajali statisti, katerih vloga se zmanjšuje sorazmerno s slabljenjem njihovega političnega položaja in moči.

Medtem ko se ukvarjamo z njihovimi minornimi rabati, omrežja neopazno črpajo davkoplačevalske milijone in si za legalizacijo teh potreb pišejo lastno zakonodajo. Četudi bi ta namen imela, jih javnomnenjsko sesuta in moralno bankrotirana vlada pri tem ne more ustaviti.

V Sloveniji je zato nujno povrniti ugled institucijam demokratičnega odločanja, ki so preko volitev podvržene neposrednemu vplivu in nadzoru državljanov.

Ključno delo je bilo namreč opravljeno z uničenjem ugleda političnih institucij demokratične države. Slovenija je država EU z najnižjim zaupanjem v vlado, državni zbor, politične stranke, opozicijo in druge institute demokratičnega sistema, kar močno širi odločevalski prostor interesnim lobijem iz ozadja.

V Sloveniji je zato nujno povrniti ugled institucijam demokratičnega odločanja, ki so preko volitev podvržene neposrednemu vplivu in nadzoru državljanov. Potrebujemo močne politične voditelje iz stabilnih političnih strank, z ukoreninjeno strukturo. Vsakih nekaj let naj se zgodi menjava oblasti, da se politika prečisti zajedavskih oportunistov, ki se, sledeč lastnim koristim, lepijo na zmagovalce.

Tretjič: uspeli so nas prepričati, naj državno lastništvo v upravljanje zaupamo »neodvisnim strokovnjakom«

Eden najuspešnejših spinov minulih let je demonizacija »političnega kadrovanja« na račun »neodvisnega« ali »strokovnega« izbiranja upravljalcev državne lastnine. Že, že, a ključno je vprašanje: »neodvisen« od koga ter »strokoven« po čigavih kriterijih?

Sklicevanje na te pojme je le spuščanje megle za nemoteno kadrovanje iz ozadja ter zamegljevanje odgovornosti za izginjanje davkoplačevalskega denarja v črnih luknjah pogoltnih sivih stavb.

Če nam je že vsiljeno državno lastništvo, bi morala biti politikom na oblasti dana legitimna pravica, da kadrujejo sami in neposredno. Oni so namreč izvoljeni predstavniki lastnikov – državljanov – in le tako se ohranja neposredni nadzor in odgovornost nad upravljanjem državne srebrnine.

Četrtič: uspešno odvračajo našo pozornost od pomembnih tem

Verjetno niste zaznali, ampak ključne kadrovske menjave v paradržavnih strukturah se praviloma izvajajo v času, ko javnost zaposlujejo povsem druge teme. Naj je to migrantska kriza, terorizem, družinski zakonik, profesorski dodatki ali karkoli drugega.

Pri tem so nekatere bombice (afere, diskreditacije …) spretno medijsko lansirane, pri globalnih temah pa gre bolj za prilagajanje situaciji.

V manjši medijski vakuum so padli zgolj zadnji posegi v državno banko, kar jim je morda povzročilo kakšno nevšečnost več kot sicer.

Naučiti se moramo ločiti zrno od plevela tudi kar se medijskega poročanja tiče. Potrpežljivo čakanje na četrto ali peto novico TV dnevnika nam včasih o rak rani naše družbe pove več od udarnih špic s samega začetka.

Petič: uspeli so nas prepričati, da bi nam brez njih državo ukradli požrešni tujci

Ksenofobija ali strah pred tujci je v Sloveniji izjemno razširjena, vendar ne toliko na področjih, glede katerih nas svarijo razni levičarki aktivisti.

Največji ksenofobični pogrom se pri nas izvaja nad tujimi lastniki podjetij in pri tem so levičarji, skupaj s sindikati, v prvih bojnih vrstah.

Kako prikladno za največje slovenske kapitaliste, ki so hkrati v misli in besedah (ne pa tudi v dejanjih) njihovi ideološki sopotniki.

Spregledati moramo demagogijo in imeti pred očmi ekonomsko statistiko, ki jasno kaže, da nam privatno lastništvo prinaša mnogo večje benefite od državnega, četudi gre za tujega vlagatelja.

Sami svoje sreče kovači

Smo Slovenci sposobni narediti vse kar je treba za izkoreninjenje tovarišijskega kapitalizma, ki nas kot mlinski kamen vse bolj vleče v spodnjo polovico razvitosti evropskih držav?

Sposobni že, a vedno znova se zdi, da v resnici tega niti nočemo.