Trend med verniki v ZDA: zapuščajo vrelišča sodobne družbe in odhajajo živet "v hribe"

Ko sta Josh in Laura Martin, verna katoličana, svojo vse večjo družino preselila iz Dallasa v Texasu v hribe Oklahome, še nista vedela, da sta izbrala »Benediktovo možnost«.

»Sprva sva si želela samo, da gremo ven iz mesta in naša družina raste v bolj zaščitenem okolju s počasnejšim tempom,« je za Chatholic News Agency povedl Josh.

Vero živeti ločeno

Preselili so se blizu benediktinske opatije v Oklahomi, kjer se je v zadnjih 15 letih že ustalilo na desetine drugih ameriških družin.

Dvomili so v smer odsotnosti morale, v katero pelje sodobna družba in prišli iskat počasno in bolj liturgično življenje v skupnosti z drugimi podobno mislečimi katoličani.

Številni vaščani se udeležijo dnevne jutranje maše pred 7. uro zjutraj in tradicionalno latinske maše ob nedeljah. Samostan služi kot središče skupnosti, menihi pa so tudi zgled verskega življenja za mlade.

Sodobni svet kot grožnja krščanstvu

Tako kot je sv. Benedikt zapustil antikrščansko kulturo Rima, tudi družine bežijo v hribe Oklahome, kjer bežijo pred sekularno družbo, ki so ji krščanske vrednote pogosto tuje ali pa je do njih celo sovražna ob trendih legalizacije istospolnih partnerstev, vse večjo priljubljenostjo ideologije spola in krčenjem verske svobode.

Novinar Rod Dreher je to imenoval »Benediktova možnost« in v svoji knjigi razlagal, da kristjani svoj boj s to kulturo izgubljajo in morajo zato najti način, kako svojo vero ohraniti za generacije, ki prihajajo. Kot pravi, se bodo ameriški kristjani morali sprijazniti s surovim dejstvom, da živimo v kulturi, v kateri imajo naša prepričanja bolj malo smisla, saj govorimo jezik, ki ga svet ne more slišati.

Kot opaža novinar, pa se tovrstni umiki ne dogajajo samo med katoličani, temveč tudi med protestantskimi in pravoslavnimi kristjani.

Poljedelstvo in živinoreja ne prideta v poštev, delo ni izolirano

Čeprav so se družine želele preživljati s poljedelstvom in živinorejo, pa so kmalu ugotovile, da je rodovitne zemlje malo, oni pa izučeni za drugačne poklice.

In čeprav so se pri ročnem kmetovanju veliko naučili, so se po večini vrnili k svojim poklicem v strojništvu, zdravstvu, … Rešuje jih bližina mesta, opravljanje dela na daljavo ali pa vožnja. Takšno življenje ni nujno izolirano od sveta in nikakor tako romantično kot se sliši.

Ena glavnih kritik takšnega načina življenja pa izhaja prav iz ideje o ločitvi – kulturni in geografski – od vseh drugih ljudi. Kako so lahko verniki evangelija, ki ga oznanjajo, ko pa živijo ločeno, v odmaknjenih podeželskih hribih?

Problem izolacije

»To ni otoška skupnost,« pravi Josh, ki vztraja, da gre bolj za umik zaradi moči kulturnih sil, ki onemogoča normalno življenje družine.

Zakonca pravita, da se zavedata nevarnosti prevelike izolacije, zato dva njuna otroka obiskujeta javno šolo, kjer igrata nogomet v lokalni ligi in najdeta veliko nekatoliških prijateljev. A s tem se ne strinjajo vsi v vasi. Uporaba televizije in interneta se po družinah močno razlikuje kot tudi mnenja o tem, ali bi morale ženske nositi le krila in ničesar drugega ter kakšna bi morala biti njegova dolžina in koliko stika sploh vzdrževat z zunanjim svetom.

Ljudje v skupnosti pa imajo kljub različnosti mnogo skupnega, predvsem močan občutek skupnosti in željo, da živijo katoliško vero – naj gre za pogrebe, poroke, krste, plese, zabave – sodeluje skoraj vsakdo.

Za mnoge katoličane takšno življenje ne pride v poštev, saj je najbolj osnovni gradnik njihove katoliške skupnosti in družbe, ki jim je na voljo, njihova lokalna župnija.

Dreher piše o pomembnosti življenja v blizu lastne župnije, tako da ta lahko še toliko bolj zlahka postane središče posameznikovega življenja. Toda Kristjani morajo vedno vedeti, ali njihova lokalna župnija uči pravo vero, ali pa je preveč ogrožena od posvetne kulture.

Močan občutek skupnosti, ki pa ga lahko daje tudi katerakoli župnija

Kot piše, so spremembe, ki so zajele Zahod, spremenile tudi Cerkev, ki ne tvori več duše, ampak skrbi predvsem zase.

A povsod ni tako. Veliko je še cvetočih župnij, ki niso le stavbe, temveč res življenje, ekosistem, ki se širi in krči glede na to, kdo je tam. In njihov čar je prav v tem, da so z ljudmi, kjer ti trpijo in so preizkušani, da ustvarjajo skupnost tam, kjer so ovire, kjer je preganjanje in težave.