Trump odobril nuklearni sporazum s Savdsko Arabijo

Ameriški predsednik Trump naj bi odobril podpis nuklearnega sporazuma s Savdsko Arabijo (KSA), ki bo vseboval dovoljenje za civilno bogatenje urana. Po pisanju Wall Street Journala naj bi neimenovani viri v ameriški administraciji povedali, da gre za 30 letni sporazum, kjer bodo sodelovale ZDA z ameriškimi in savdskimi podjetji. Celoten sporazum bo sicer moral odobriti še Kongres. Toda ZDA prinaša sporazum več kot le nuklearno sodelovanje – Savdska Arabija je eno najbolj bogatih nahajališč redkih zemelj na svetu.

Pomembnost sporazuma za KSA

Savdijci se zavedajo, da se počasi končuje čas trdih goriv in prihaja čas energije z nizkimi izpusti CO2. Država ima več programov, ki se osredotočajo na nove energije, ki so ključne za privabljanje investicij v industrijo in tehnološka podjetja izven petrokemične industrije. Toda program sončne in vetrne energije je nezanesljiv, baterijski hranilniki za hrambo energije so predragi, izraba vodika pa še nerazvita za poceni in učinkovito izrabo električne energije. Zato se osredotočajo na jedrsko energijo, ki bo v primerjavi z ostalimi viri edini zanesljiv in čisti vir energije brez izpustov CO2, medtem ko bodo sonce, veter in vodik komplementarni.

Po drugi strani gre še za varnostni vidik, ki se osredotoča na Iran. Od Homeinijevega klica si je KSA zadala izgradnjo neko vrsto jedrskega ščita za sistem odvračanja jedrskega napada. Ne glede na iransko fatvo proti jedrskemu orožju se Savdijci dobro zavedajo, da je program izgradnje jedrskega orožja v Iranu še zelo živ in v teku. V dokaz je iransko zavračanje pregledov s strani IAEA, skrivanje centrifug v podzemnih bunkerjih, neizdajanje viz za inšpektorje IAEA in grožnje tistim, ki so o civilnih namenih iranskega jedrskega programa dvomili.

Savdska Arabija je trenutno odvisna od jedrskega programa v Pakistanu, ki poseduje jedrsko orožje. Več obveščevalnih agencij in drugih ekspertov je ugibalo, kolikšen del pakistanskega jedrskega programa je sofinancirala KSA. Po grožnji Homeinija z jedrskim orožjem je KSA načrtovala lasten program, ki so ga blokirale ravno ZDA zaradi strahu pred regionalno nuklearno tekmo. KSA naj bi zato sofinancirala pakistanski jedrski program kot protiutež iranskemu, kar savdske in pakistanske oblasti sicer vztrajno zanikajo.

Toda tudi če to drži in navkljub podpisanemu obrambnemu sporazumu med državama pa se KSA ne more zanašati na pakistansko dobro voljo v primeru iranskega napada z jedrskim orožjem. Potrebno se je zavedati, da je bil teokratski Iran zaenkrat edina država, ki je govorila o nuklearnem orožju kot grožnji in ne kot obrambi z namenom odvračanja nuklearnega napada. Če upoštevamo, da je Pakistan že tri desetletja tiha zaveznica Irana, potem se poraja vprašanje kaj bi storil Pakistan v primeru iranskega napada na KSA z nuklearnim orožjem. Pakistan je poudaril, da je njegovo nuklearno orožje na voljo KSA, vendar v pakistansko pomoč mnogi eksperti dvomijo.

ZDA ne želijo, da bi druge države obvladovale jedrsko energijo v pomembni regionalni zaveznici, predvsem ko upoštevamo, da Rusija dokončuje program izgradnje jedrskih reaktorjev v Egiptu, načrtuje pa nove v Nigeriji, Maliju in drugod. ZDA se namreč zavedajo posledic, ko so evropske države prepustile jedrske investicije v Afriki Rusiji in izostale iz jedrske tekme na celini. ZAE so jedrske investicije že zagnale, ostale države na Arabskem polotoku pa bodo sledile.

Reakcija mednarodne skupnosti

Mednarodna skupnost ravno zato opozarja, da bi lahko sporazum, ki ga predlaga Trump, bil del savdske reakcije na morebitno iransko izdelavo nuklearnega orožja. To lahko drži, kajti KSA vidi sovražnika v Iranu, ki je pod teokratskim režimom ne le pozval na širjenje islamističnih revolucij, ampak tudi na islamistične državne udare proti arabskim monarhijam. Čeprav ima Izrael nuklearno orožje, ki ga ravno tako ne priznava, pa Savdijci v Izraelu ne vidijo sovražnika, kajti ta ni nikoli niti načrtoval vojne s KSA niti pozival k uničenju monarhij.

Predvsem skrbi, da naj sporazum ne bi vseboval 'Dodatnega protokola IAEA' za povečan nadzor nuklearnih kapacitet. Ta protokol določa povečane inšpekcije, popoln dostop do informacij, redne in posodobljene izjave o nuklearni aktivnosti, izdaja četrtletnih in letnih poročil ter dovoljenja za nenapovedane obiske inšpektorjev IAEA. KSA se namreč noče zavezati, da ne bo bogatila urana in reciklirala plutonija na domačih tleh. Poleg tega se mnogi sprašujejo, ali gre za primeren čas za razglasitev jedrskega sporazuma, saj ravnokar poteka vojna v Iranu, kjer je ena izmed spornih točk ravno jedrski program.

Strokovnjaki opozarjajo, da bi moral biti sporazum podoben tistemu, ki so ga ZDA podpisale ZAE, torej '123 sporazum'. Ta sporazum namreč omogoča nuklearne investicije in sodelovanje skupaj z ZDA, vendar morajo biti te izključno namenjene civilni rabi nuklearnih zmogljivosti. Država podpisnica takšnega sporazuma mora podpisati zavezo, da bo strokovno in pod nadzorom upravljala z jedrskimi materiali in da ne bo jedrske materiale uporabila v vojaške namene. ZAE so '123 sporazum' podpisale z ZDA za izgradnjo reaktorjev v nuklearni elektrarni Barakah, poleg je sodelovala še Južna Koreja.

Savdski energetski sistem

Savdska Arabija generira preko 400 teravatnih ur letno in so eden največjih porabnikov električne energije na prebivalca. Savdska ogljična ekonomija je omogočila prebivalstvu relativno lagodno življenje, kar je za seboj potegnilo več avtomobilov, klimatskih naprav in drugih dobrin ter tako sprožila potrebo po zanesljivi proizvodnji v novem tisočletju, ki ne bi bila odvisna od fosilnih goriv. Med največjimi porabniki električne energije so obrati za razsoljevanje vode, ki dobavijo večino pitne vode v državi.

Danes KSA porabi 500.000 sodčkov nafte na dan za zagotavljanje potreb električne energije, država pa si je zadala zmanjšanje porabe fosilnih goriv v naslednjih desetletjih. Do leta 2030 naj bi sončne elektrarne imele zmogljivost 40 GW, vetrne 16 GW, 2.7 GW pa koncentrirane sončne elektrarne. Skupno obnovljivi viri energije prinesejo več kot 3 TWh letno, novi projekti naj bi delež elektrike iz omenjenih virov še povečevali. Toda KSA želi po poti ZAE, torej s širjenjem ekonomskih dejavnosti, ki so neodvisne od proizvodnje ter črpanja nafte in plina. Te potrebujejo zanesljivo oskrbo z električno energijo, kar pa sončna in vetrna ne zagotavljata. Za zalivske države je nuklearna energija ključnega pomena za ekonomsko diverzifikacijo dejavnosti in zmanjšanje ogljičnega odtisa.

KSA načrtuje velike reaktorje in majhne modularne reaktorje, vključno z razvojem reciklaže izrabljenega goriva. Zanje je zelo pomemben faktor raba nuklearne energije za namene razsoljevanja, kar je glede na manko sveže vode v državi ena izmed glavnih prioritet. Za ta namen že preučujejo konkurenco iz ZDA, Francije, Južne Koreje, Kitajske, Rusije in Argentine. Z Južno Korejo so že proučevali možnosti uporabe modularnih SMART reaktorjev za uporabo razsoljevanja vode, kar bi bilo potencialno ceneje od plinskih elektrarn in praktično za izgradnjo tudi v manjših obalnih mestih.

Savdska Arabija aktivno deluje z več nuklearnimi ponudniki

Savdska Arabija ima že podpisana sporazuma z Jordanijo in Kitajsko, ki se osredotočata na preučevanje urana in gorivnega cikla, sicer pa zanika, da bi rada bogatila uran ali reciklirala plutonij. Preučujejo več sistemov, na primer francoski tlačnovodni reaktor, ki ga ponujata EDF in Areva. Američani sodelujejo v več fazah od leta 2007, od tehničnih do investitorskih, Trumpov sporazum pa bo omogočil sodelovanje na več področjih. Argentinski INVAP že dela na raziskovalnem reaktorju v Rijadu in raziskuje uporabo majhnih modularnih reaktorjev CAREM. Ruski Rosatom ponuja svoj tlačnovodni reaktor VVER, raziskovalne reaktorje, proizvodnjo izotopov in drugo.

Sodelovanje med Južno Korejo in Savdsko Arabijo – reaktorji SMART

Savdska Arabija že aktivno dela z južnokorejskim atomskim institutom KAERI, podjetjem KHNP in savdskim podjetjem KA-CARE za razvoj malih modularnih reaktorjev SMART. Ti reaktorji se uporabljajo za proizvodnjo elektrike, razsoljevanje vode in gretje tako gospodinjstev kot industrije. Ta reaktor ima že dovoljenja obeh državnih agencij za nuklearno varnost. Na tem področju obe državi delujeta že od leta 2019, kajti sprva je razvoj reaktorjev SMART zastal, ker ni bilo povpraševanja in zaradi manjše učinkovitosti. Toda Južna Koreja je uspela posodobiti sistem, ki je potem postal učinkovit ravno za Savdsko Arabijo. Obe državi upata, da bo projekt po dokončanju vseh tehničnih podrobnosti zaživel kmalu.

ZDA pričakujejo dolgoročno sodelovanje – bogata nahajališča redkih zemelj v Savdski Arabiji

Za ZDA je Savdska Arabija pomemben faktor, ki je v regiji protiutež Iranu, Rusiji in Kitajski. Če upoštevamo, da naj bi KSA imela izjemno bogata nahajališča redkih zemelj, potem je sodelovanje še toliko bolj pomembno. Nahajališče Džabal Sajed, ki je oddaljeno od Džede nekaj več kot 300 km, ima več kot 552.000 ton težkih redkih zemelj, na primer disprozij in terbij. Poleg tega ima 355.000 ton lahkih redkih zemelj, kot na primer neodim in prazeodim. Najdišča so še v Džabal Tawli, Guraji, Džabal al-Hamri in Um al-Biraku. Poleg tega bi savdske zaloge urana lahko zagotavljale dobave za ameriško nuklearno industrijo, ki je v velikem vzponu, trenutno pa tretjino dobi iz Rusije.

Na ta način ZDA razširijo dobave redkih zemelj in urana ter zmanjšajo odvisnost od Kitajske in Rusije. Zato se ne gre čuditi, da ZDA razširjajo dobave orožja in celo letal F-35. Predvsem pa bi tako finančno močan sporazum podaljšal sodelovanje med državama, ki sta v zadnjih desetih letih imeli več nesporazumov, kar je KSA porinilo nekoliko bližje Kitajski in Rusiji. Savdske investicije v ZDA v eni smeri ter ameriške v drugi bo omogočilo podobno dolgoročno sodelovanje kot podpis sporazuma med ameriškim predsednikom Rooseveltom in savdskim kraljem Abdulazizom februarja 1945 na vojaški ladji USS Quincy. Takrat sta oba voditelja dosegla sporazum, ki se ni osredotočil le na nafto, ampak tudi varnost in ekonomsko sodelovanje ter je še danes poglavitni del odnosov med državama.