Tudi dokaz, da ni dokaza, je dokaz

»Ne, ne verjamem, pa pika!« Zakaj pa ne verjameš? Čému in čemú ne verjameš? Kako to, da ne verjameš? Na ta vprašanja v evangeljskem odlomku o Jezusovem prikazanju po vstajenju od mrtvih odgovora,  zakaj dotični, ki to govori, ne verjame oziroma ne bo verjel, ne najdemo in ne odkrijemo tako zelo hitro in zlahka.

V tem primeru namigujem na prepričanje apostola Tomaža, ki ni hotel verjeti dejstvu, da je Jezus živ, niti pričevanju drugim, da so videli priče in dokaze.

A ko se človek želi izogniti veri, tudi priče niso dovolj. Tudi sam apostolu Tomažu tega ne zamerim oziroma mu sploh ne zamerim. Videti nekoga umreti in kasneje trditi, da tisti, ki je umrl na križu, živí, je bilo težko, če ne že najtežje.

Skoraj enako težko – če ne še težje -  je tudi danes, ko je vse, kar je materialnega dokazljivo in nesporno. V svetu, kjer je vse tisto, in skoraj samo tisto, kar se vidi, kar se šteje in tehta, dokazljivo, pa je še težje verjeti, da tudi kdo po smrti živí in je živ.

V svetu, kjer je vse tisto, in skoraj samo tisto, kar se vidi, kar se šteje in tehta, dokazljivo, pa je še težje verjeti, da tudi kdo po smrti živí in je živ.

Selektivno dokazno breme

Ne vem, če smo res na vseh področjih tako zelo zavzeti za to, da se nam mora vse – in to do najmanjše podrobnosti in do vsake skrajne in še tako male malenkosti kolikor je le mogoče – dokazati čisto vse.

Čeprav sem prvi v vrsti tistih, ki to zagovarjajo, pa se mi včasih zazdi, da smo na nekaterih področjih v zahtevi po dokazih zelo zelo nepošteni.

Na misel mi prihaja toliko zlaganih reklamnih trikov, ki jim nasedamo iz dneva v dan, ker se pač velikokrat odločamo zgolj trenutno, tako zelo impulzivno, nedomišljeno intuitivno, publicistično, tako rekoč na prvo besedo oziroma na prvo žogo, ali pa še bolje rečeno, na prvo reklamo.

Včasih pa pri nekaterih stvareh, dejstvih in dogodkih, da se nam dokažejo, da držijo in vzdržijo, pa vztrajamo do konca. In včasih celo za ceno »krvi«, sicer ne verjamemo in pri priči odklonimo dotično misel, prepričanje, razlago ali celo sam dokaz, če nam pač ni všeč in ga razglasimo, da za nas pač to enostavno ni dokaz.

Včasih pri dokazovanju vztrajamo do koonca, celo za ceno »krvi«, sicer ne verjamemo in pri priči odklonimo dotično misel, prepričanje, razlago ali celo sam dokaz, če nam pač ni všeč in ga razglasimo, da za nas pač to enostavno ni dokaz.

Predpostavljamo seveda, da gre in mora iti v takih primerih za resničen in neizpodbiten dokaz. A tudi to še za koga ni dovolj. Kaj pa sploh je dovolj za take ljudi, se sprašujem, če nič ni dovolj?

To so najverjetneje tiste stvari, ki nam ne dišijo ali jih je težko sprejeti. V takih primerih je odklanjanje bolj naš izgovor kot pa kaj drugega, da nam tega pač ni potrebno sprejeti, upoštevati ali pa temu ali v to verjetni.

Da to utemeljimo in dokažemo (pa smo spet pri dokazu) temu dodamo še naše mrzlično in velikokrat nespametno vztrajanje v tem, da se nam vendarle to dokaže, da je takó in ne drugače.

Dokaz Boga?

Doslednost je zame velika vrlina, a jo tudi sam včasih težko dosežem. Tam, kjer pa lahko, se je zanjo vredno potruditi. Včasih kdo samo od drugih zahteva doslednost, doslednost tudi  v dokazovanju Boga in me vpraša: »Dokaži, da Bog je!«

Verjamem, da imava z dotičnim glede tega enake pravice, zato tudi njega spomnim na njegovo doslednost dokazovanja. Torej se moj odgovor vedno glasi: »Dokaži, da Boga ni!«

Običajno se debata takrat konča. Čeprav imam sam veliko dokazov, a s temi pri takih ne prideš kaj dosti daleč. Sam pa jih poznam in so me, me, in me bodo vedno prepričali, da Bog živi, kajti Bog nam je pri tem sam najbolj pomagal, da sploh ni težko verjeti, kajti Deus caritas est (Bog je ljubezen).

Težje od tega pa je živeti po tem v kaj, v koga in komu verjamemo. To pa je spet izziv, ki ga Bog pušča vsakemu izmed nas.

Iz tega pa je včasih res težko dokazati Boga, ampak to je naš problem. Izziv torej, ki nam ga tudi povelikonočni čas daje je: Amor omnia vincit (ljubezen premaga vse, Virgil).