Turčija financira več kot 2.000 mošej po svetu, tudi gradnjo največje na Balkanu

Turško sodišče je pretekli teden odločilo, da je odlok, ki je cerkev Hagije Sofije leta 1935 spremenil v muzej, razveljavljen.

To je dalo turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu prosto pot, da cerkev znova postane mošeja, za kar si je javno prizadeval že od leta 2018. Erdogan je že napovedal, da bodo prihodnji teden, 24. julija, v Hagiji Sofiji prve muslimanske molitve.

Odločitev je razumljivo naletela na kritike v evropskih državah, različnih krščanskih skupnostih in Unescu (Hagija Sofija je vpisana na njegov seznam kulturne dediščine), a to turškega predsednika skoraj zagotovo ne bo ustavilo pri njegovih načrtih.

Pri spremembi namembnosti cerkve še zdaleč ne gre samo za versko vprašanje - razumeti jo je potrebno v kontekstu Erdoganovih geopolitičnih teženj, katerih temelj odmik od dediščine Atatürkove sekularne države in obujanje duha, pa tudi mesa nekdanjega otomanskega imperija.

Financiranje mošej kot orodje geopolitične strategije

Eno glavnih orodij Erdoganove geopolitične strategije je širjenje turškega vpliva prek financiranja obnove ali novogradenj muslimanskih verskih objektov po vsem svetu.

Tako s pomočjo turške države rastejo ali so zrasle denimo mošeja v Accri (Gana), največja v zahodni Afriki, mošeja v Biškeku (Kirgizija), največja v Centralni Aziji, in mošeja v Prištini (največja na Balkanu), pa tudi mošeje v drugih državah sveta.

Nad financiranjem gradnje mošej bdi Diyanet, turški direktorat za verske zadeve. Gre za mogočno državno inštitucijo, ki obstaja od leta 1924, pod Erdoganom pa se je finančno in kadrovsko zelo okrepila - danes ima okoli 150.000 zaposlenih. To je več kot večina ministrstev in več kot turška obveščevalna služba.

Večina mošej, ki jih v tujini pomaga zgraditi Turčija, ostane pod vplivom Ankare, ki jih tudi še naprej financira. Diyanet tako bdi na okoli 85.000 mošejami v Turčiji in okoli 2.000 mošejami v tujini. Med drugim pripravlja tudi redne tedenske pridige, ki jih imami potem podajajo vernikov v mošejah bod Diyanetovim vplivom, tudi v tujini, zlasti tam, kjer je več prebivalstva turške narodnosti.

Širjenje turškega vpliva v Albaniji

Posebno pozornost daje Turčija širitvi vpliva na Balkanu, saj gre za ozemlje nekdanje otomanske oblasti. Turčija pri tem izkorišča slabo gospodarsko situacijo v deželah z mislimanskim prebivalstvom in pri pridobivanju vpliva uspešno prehiteva Evropsko unijo.

Pri tem ji seveda gre na roko desekularizacija muslimanskega prebivalstva na Balkanu oziroma krepitev islamskega religioznega in kulturnega sentimenta. V Bosni, na Kosovu in v Albaniji Turčija finančno podpira obnovo in izgradnjo verskih objektov. Največji projekt je izgradnje Velike mošeje v Prištini, ki je obenem tudi največja na Balkanu.

V Albaniji so bili tako kristjani kot muslimani v času komunizma zelo prizadeti, še posebej po letu 1967, ko je Enver Hodža država razglasil za ateistično. Ker je bila v državi večina verskih objektov porušenih, so bili Albanci ob padcu režima soočeni s težavo, kako naj poskrbijo za nove prostore za bogoslužje. Tako kot pri gradnji krščanskih cerkva so bili tudi pri gradnji mošej ključni finančni viri iz tujine. In v tem je videla priložnost Turčija.



Velika mošeja v Prištini ni samo versko poslopje, ampak so v kompleksu še konferenčni center, knjižnica, islamski kulturni center in šola. Leži na strateški lokaciji v mestu, poleg albanskega parlamenta. Zgrajena je v neootomanskem slogu in bo lahko sprejela okoli 5.000 vernikov.

Turški denar pa v Albaniji ne kupuje vpliva samo prek religije. Turčija vlaga denar tudi v druge projekte, denimo v izgradnjo študentskih domov. Vpliv Turčije pa se kaže tudi v popularni kulturi, s predvajanjem turški soap oper na albanski televiziji.

Do kod lahko seže Erdogan?

Sprememba Hagije Sofije v mošejo je zadnje v vrsti opozoril, ob katerih bi se morala Evropska unija resno zamisliti nad širjenjem turškega geostrateškega vpliva.

Žal se zdi, da EU nima resne vizije, kako omejiti turški vpliv in okrepiti svojega, pri čemer se zlasti zahodne države, ki imajo znatno turško manjšino, s tem srečujejo že znotraj lastnega ozemlja.In sekularizirana, kot je, Evropa podcenjuje moč religije, pri širjenju turškega vpliva.

Znova se lahko zgodi, da bodo, tako kot v času padca Bizanca in prve "mošejizacije" Hagije Sofije v svoje probleme zazrte evropske države zamudile zadnji vlak za utrditev juhovzhodnih meja Evrope in njene kulture.