Ustavni sodniki izvoljeni. Dobivamo v Sloveniji normalno levo sredino?

Živimo v času, ko je več kot 80 odstotkov vseh odločitev v politiki, gospodarstvu in medijih po volji politične levice. Zato javnost, ki jo ustvarjajo mediji, vsako izenačenje rezultata med levimi in desnimi razglasi za zmago desnice. Ko desnica dobi »svojo« polovico, je to za levico že poraz. Sicer se to zgodi zelo poredko. Na nekaterih področjih praktično nikoli.

V vseh normalnih razvitih državah je opredelitev vrhovnih ali ustavnih sodnikov glede na svetovni nazor nekaj povsem običajnega. Če namreč človek nima svetonega nazora, je z njim nekaj narobe.

Levičarji so strokovnjaki, desničarji pa fašisti

V nekem smislu je pri nas podobno. Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote. Če namreč sodnik, župan ali politik hodi k maši, pa je že takoj označen za problematičnega oziroma pristranskega.

Bognedaj, da bi sodnik kakorkoli pokazal, da mu je katerakoli poteza ali ravnanje politika iz SDS povšeči! Mnogi mediji ga v takem primeru nemudoma označijo za fašista, ksenofoba in provincialca.

Predsednik Borut Pahor, ki se tu in tam povsem izvije iz železnega objema stricev iz ozadja, je že naredil nekaj potez v skladu z osnovnim demokratičnim načelom, da se vpliv levih in desnih deli na pol. To, kar je po vsem zahodnem svetu vsakodnevna praksa. In kar so slovenski mediji zameglili, ko so levičarje preimenovali v »strokovnjake«, vse druge pa poimenovali za »desničarje«.

Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote.

Jaklič je domoljub

Najbolj izpostavljen je bil ddr. Klemen Jaklič. Kritike na njegov račun so bile obratno sorazmerne z izobraženostjo njegovih kritikov. Take smo poslušali od polpismenih političnih mladcev, da postane poslušalca sram. Srečo imamo, da je Jaklič domoljub, saj bi sicer ob stalnih napadih topoumnih kričačev neke politike že davno zamahnil z roko in se preselil v New York.

Pahorjeva poteza malce pomaga k nacionalni spravi. Pa čeprav tega večina mnenjskih voditeljev v obeh svetovnonazorskih taborih ne bo nikoli priznala.

Rojevajoča se leva sredina

Politično pa je napredek diferenciacija, ki se je zgodila v levem političnem taboru. Po četrtstoletnem monolitnem bloku, v katerem so bili levičarji v parlamentu postrojeni kot vojaki, od bizarnih jelinčičevcev in desusovcev do bivših udbovcev in krščanskih socialistov, se je končno začela vzpostavljati leva sredina.

Le-ta že vse od leta 1941 ni bila nikoli avtonomna v svojih odločitvah, ampak je v pomembnih stvareh vedno delovala v skladu rdečih trdorokcev. Prav rojevajoča se leva sredina je v državi tista politična sila, ki bi lahko potegnila slovenski voz iz blata.

Če se bo v resnici vzpostavila levosredinska stranka, bo pobrala volivce, razočarane zaradi povsem rdečega bistva nekdanje LDS, nato Zaresa, potem Pozitivne Slovenije in slednjič Stranke Mira Cerarja.

Razumska levica, osamosvojena od stricev iz ozadja, bi v koaliciji z desnosredinskimi strankami lahko ustvarila veliko koalicijo, ki bi jo lahko poimenovali Glas razuma.

Tako bi se Slovenija končno vrnila na pot, ki smo jo ubrali leta 1990, a smo z nje že davno povsem zašli.