V bran demokraciji

Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo. 

Do visokih dodatkov k pokojninam bi bili ob uveljavitvi vladnega zakona upravičeni zaslužni umetniki, pri čemer je kandidatov za to bistveno več, kot nam razlaga premier Robert Golob. A ključni problem v tej zadevi ni njegovo zavajanje, to smo glede na pretekle izkušnje z njim lahko pričakovali. Skrb vzbujajoče je, ko premier volivce pozove, naj referendum enostavno bojkotirajo. Naj se ga ne udeležijo, saj je po njegovem sovražen do slovenskega jezika, kulture in naroda. Kaj bolj sovražnega do demokracije, katere bistvo je svobodno odločanje ljudi na volitvah in referendumih, si je težko zamisliti. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je tokratno odločanje ljudi označila celo za sramotno. Asta Vrečko iz Levice je dodala še, da je podlo. Velja si zapomniti te besede na prihajajočih državnozborskih volitvah. Povsem legitimno bi bilo, če bi vladajoči pozivali ljudi, naj na referendumu glasujejo za potrditev njihovega zakona, in jih skušali prepričati z argumenti. Pozivi k bojkotu demokratičnega procesa pa so zavržni in za demokracijo škodljivi. Kažejo na aroganco in vzvišenost večine sedaj vladajočih (SD se te igre ne gre), za katere je demokracija očitno samopostrežna trgovina. Koristna je, dokler iz nje jemlješ, kar ti ustreza, ko pa predvidiš, da odločitev ljudi ne bo v skladu s tvojo voljo (tako kažejo javnomnenjske raziskave), bi demokracijo preprosto ukinil. A zavreči velja ravno takšno miselnost, zato je lahko 11. maj dan upora zoper to. 

Dva dni po referendumu, 13. maja, pa bomo lahko ponosni ob resničnem dnevu upora proti okupatorju, ki drugače kot 27. april, ko je uradno ta praznik, ni zgodovinsko potvorjen. Kot vemo, se komunisti 27. aprila 1941 v resnici niso uprli Nemčiji, saj je bila ta tedaj še zaveznica njihove zvezde vodnice – Sovjetske zveze, pač pa so se uprli imperialističnemu Združenemu kraljestvu. Torej edini državi, ki se je tedaj v Evropi z orožjem upirala pohodu nacističnih osvajalcev. Medtem so se pripadniki primorske protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) fašistom upirali, ker je po prvi svetovni vojni Italija, ki ji je z Rapalsko pogodbo pripadla okoli tretjina slovenskega ozemlja, raznarodovala primorske Slovence. In prav borci TIGR-a so se tudi po italijanski okupaciji leta 1941 prvi uprli fašizmu na zasedenem ozemlju. Šlo je za spopad 13. maja 1941 na Mali gori, ko so se trije tigrovci (Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR-a, Ferdo Kravanja in Anton Majnik), ki so se skrivali v lovski koči, spopadli z italijanskimi karabinjerji. Slednji so jih namreč obkolili ob pomoči še nekaj nekdanjih jugoslovanskih orožnikov. Napadalci so čez nekaj ur dobili pomoč dveh oddelkov italijanskih vojakov. Potem ko je bil Zelen hudo ranjen, si je raje sam z zadnjim strelom iz pištole vzel življenje, kot da bi padel v roke okupatorjem. Majnik in Kravanja sta spopad preživela, fašistom sta pobegnila. Kasneje sta se pridružila partizanom, kjer sta padla. 

Toda komunisti so tigrovce kot prve in resnične upornike, ki jim je šlo za osvoboditev in ne za revolucijo, sovražili. Kot izhaja iz knjige »TIGR se vrača iz pregnanstva« primorskega publicista Milana Gregoriča, so bili pri nasilju nad tigrovci komunisti pogosto še bolj okrutni od fašistov. Šlo je za zahrbtne medvojne in povojne umore. Po vojni je zloglasni Ivan Maček Matija tigrovce celo označil za »sovražne elemente«. Preganjali so jih, zapirali, nadzirala jih je Udba. Slovenija bi morala že zdavnaj za praznik, dan upora proti okupatorju, razglasiti 13. maj in ne zlagani 27. april. To očitno čaka eno od naslednjih vlad. 

Pozivati k bojkotu demokratičnega procesa je zavržno in za demokracijo škodljivo.