V Etiopiji ponovno vre – ali se v Tigraju obeta nova vojna?

Etiopija ponovno postaja žarišče Afrike, kjer ima sama težave z notranjimi oboroženimi skupinami, poleg tega pa je v sporu še z Eritrejo in Egiptom. Etiopija je šla tako daleč, da Eritreji grozi z odkritim napadom, ki ji bo omogočil dostop do morja. Poleg tega je že dalj časa napetost med Etiopijo in Sudanom, Egiptom in gibanjem za neodvisnost Tigraja. V Etiopiji ponovno vre, postavlja pa se vprašanje, ali bo Etiopija ponovno zapadla v vojno s kakšno izmed sosed ali celo državljansko vojno. Med letoma 2020 in 2022 se je odvijala brutalna vojna v regiji Tigraj, ki je zahtevala najmanj 300.000 žrtev.

Sedem uporniških skupin sklene zavezništvo

Sedem uporniških skupin se je združilo pod imenom Zavezništvo sil etiopskega ljudstva za preživetje oziroma na kratko Zavezništvo za preživetje (AFS). Poleg Tigrajskega gibanja za neodvisnost (TPLF) in Osvobodilne vojske Oroma (OLA) so se zavezništvu pridružili še Milica Fano, Osvobodilna vojska Ogadna (ONFL), Fronta revolucionarne demokratske unije Afarja (Uguugumo), Osvobodilno gibanje Benišangula (BPLM) in Ljudsko demokratično gibanje Gumuza (GPDM). Istočasno TPLF podpira še Eritreja in sudanske Hitre sile za posredovanje (RSF).

Po mirovnem sporazumu v Pretoriji, ki je bil osnova za končanje vojne med uradno etiopsko vlado in koalicijo TPLF/OLA, ter po neuresničevanju določil Sporazuma iz Asmare so se napetosti med vse akterje vrnile. Povod je bila razorožitev sil plemena Ahmara, te je namreč vlada v Adis Abebi razorožila s silo. Za regionalna plemena, ki nasprotujejo monopolni centralni vladi in si prizadevajo ali za neodvisnost ali za federativno ureditev, je bil ta akt razorožitve s strani vlade nesprejemljiv, saj ogroža njihovo samostojnost. Ne glede na novo zavezništvo izkušnje iz preteklosti kažejo, da so plemena večkrat menjala zavezništva, zato je zaupanje med njimi krhko.

Prevzem letališča v Tigraju v januarju – boj novih tehnologij

Tigrajske sile so zavzele letališče Mekelle, torej glavnem mestu Tigraja. Že v začetku leta so vladne sile izvedle več napadov z brezpilotnimi letalniki na sile TPLF, zavzetje letališča pa je bil odgovor. Vladne sile so namreč z brezpilotniki uničile 41 ton pomoči v hrani, ki jo je organizacija Catholic Relief Services transportirala v Adigrat v severnem Tigraju. Napetosti so narasle predvsem, potem ko so bile junijske volitve zaznamovane z napadi na volivce, grožnjami in represijo, po pričakovanjih pa je zmagala Stranka blaginje predsednika Abija.

Boji so se vneli med vladnimi silami in TPLF v tigrajski regiji Raja Azebo, kar bi se lahko razširilo še na regijo Afar. Če so vladne sile verjele, da imajo prednost bojevanja z brezpilotniki, so se tokrat motile, kajti TPLF je začela uporabljati elektronske motilce. Vlado v Adis Abebi lahko najbolj skrbi, da bi novo zavezništvo uporniških skupin zaživelo, ker je na vzhodu v napetih odnosih z Eritrejo, na severu pa s Sudanom. Sudanska koalicijska vlada je obotožila Etiopijo, da oborožuje sudanske Sile za hitro posredovanje (RSF) in jih usposablja na svojem ozemlju. Zato se ne gre čuditi, da se je šef sudanskih vladnih koalicijskih sil Hamedti mudil v Asmari, medtem ko je vodja RSF Abdel Fatah al-Burhan obiskal Adis Abebo.

Vojna s TPLF med leti 2020 in 2022

Vojna v Tigraju je zahtevala med 300.000 in 600.000 življenji ter pregnala na stotisoče ljudi iz svojih domov. Etiopija ima dolgo zgodovino konfliktov s Tigrajem, razen med letoma 1991 in 2012, ko je državo vodil avtoritarni voditelj Meles Zenavi, ki je bil nekdanji borec TPLF. Etiopija je sicer pod njegovo vladavino doživela gospodarski razcvet, z izjemo obdobja od 1998 do 2000, ko je bila v vojni z Eritrejo, konfliktne razmere pa so bile prisotne do njegove smrti leta 2018.

Njegov naslednik Abij Ahmed Ali je bil iz plemena Oromo, katerega pripadniki so vodili največje proteste proti monopolizaciji Tigrajcev. Abij je sicer obljubil etnično harmonijo, zahodnjaki so ga zato oboževali in mu celo dodelili Nobelovo nagrado, ker je končal konflikt z Eritrejo, čeprav ta zares še zdaleč ni bil končan. Toda Abijeva etnična harmonija je šla hitro po zlu, predvsem potem, ko nikakor ni želel razpisati novih volitev po preteku mandata. Tigrajci so vzeli zadeve v svoje roke in prevzeli nadzor nad regijo Tigraj, Abij pa je nadnje poslal oborožene sile Etiopije.

Vojna se je razplamtela, vpletla se je še vojska Eritreje in se borila na strani Abija. TPLF so zasedli glavno mesto Tigraja Mekelle, Abija pa je pozval k splošni mobilizaciji. Istočasno je nastala Osvobodilna vojska Oroma (OLA), ki si prizadeva za samostojno Oromijo. Ti so združili moči s TPLF in se borili proti Abiju, ki sta ga podprli plemeni Afar in Amhara.

Vojna se je končala leta 2022 s podpisom sporazuma v Pretoriji s pogojem, da se TPLF razoroži in preda oblast etiopijski vladi, ta pa naj bi dovolila del samouprave Tigrajcem in Oromom. Do tega seveda ni prišlo, saj je etiopska vlada še naprej kršila dogovor, predvsem z idejo, da se morajo vse sile integrirati v etiopsko vojsko. Nezadovoljstvo do danes ni potihnilo, poleg Tigrajcev in Oromov pa so po večji neodvisnosti svojih začeli klicati še v plemenih Amhara in Fano.

Poboji civilistov, mučenja in milijoni pregnanih

Regija v Tigraju je imela pred vojno okoli 7 milijonov prebivalcev. Odposlanec ZN za Tigraj Olusegun Obasanjo je v intervjuju za Financial Times povedal, da je bilo ubitih okoli 600.000 ljudi. Univerza v Gentu je ocenila, da je število žrtev med 300.000 in 800.000, ugotavljanje natančnega števila žrtev pa je težko zaradi nedostopnosti, birokratskih ovir in prepovedi preiskovalcev.

Večina moških je bila ubita v boju, med masovnim pomorom ali mučenjem, medtem ko so ženske in otroci v večini umrli zaradi lakote in nedostopnosti osnovne infrastrukture ali kot kolateralne žrtve. Ljudje so bili prav tako podvrženi različnim metodam mučenja, izstopajo tudi množični poboji.

Spor z Eritrejo

Eritreja je Etiopiji pomagala pri zadušitvi Tigrajskega upora, vendar je v zameno dobila grožnje z aneksijo eritrejskega ozemlja. Čeprav se Etiopija sicer trudi, da ne bi omenjala vojaškega napada, toda večkrat v javnih odgovorih poda mnenje, da bo v pridobitev pristanišča na jugu Eritreje prisiljena. Abija namreč pravi, da bo Etiopija kmalu imela 150 milijonov prebivalcev in nujno potrebuje dostop do morja. Od Eritreje so sicer že zahtevali, da jim da pristanišče Asab v najem ali zakup, vendar se Eritreja dobro zaveda, da bi to za sabo potegnilo tudi etiopsko vojaško prisotnost, kar pomeni, da bi ostali za vedno.

Zato je Etiopija na hitro priznala neodvisnost Somalilanda, saj si je obetala dostop do Rdečega morja. Toda ta ukrep je povzročil grožnje Somalije z vojno, Etiopija pa je nekoliko umirila odnose s Somalilandom. Eritreja je zato obsodila etiopske apetite po njihovem ozemlju ter pozvala k rešitvi situacije, ker naj bi Etiopija potisnila celoten Afriški rog v vojno. Etiopijo je še obtožila podpore financiranja in usposabljanja eritrejske oborožene opozicije.

Kako sta nekdanji zaveznici prišli v spor

Etiopski predsednik Abija in eritrejski Isaias Afwerki sta bila do pogajanj v Pretoriji tesna zaveznika. Vzpostavila sta menjavo valut, medbančni trgovalni sistem in omogočila trgovino med državama, čeprav nista podpisala nobene medsebojne pogodbe, ki bi natančno urejala odnose med zaveznicama. V vojni s Tigrajem sta vestno sodelovala pri boju proti TPLF in v vojnih zločinih. Toda njuno prijateljstvo je zaustavil sporazum iz Pretorije, ki je izključil iz pogajanj Eritrejo ter predstavnike in pleme Amhara.

Afwerki je namreč nasprotoval podpisu mirovnega sporazuma še pred popolnim porazom TPLF. Tigrajci so se dobro zavedali, da je smiselno imeti dobre odnose z Eritrejo, zato je šef TPLF Debretsion Gebremichael sam pristopil k Eritrejcem za ločena pogajanja. Toda Afwerki ni nikoli odpustil Abiji, da ga je na tako grob način izključil. Če se je TPLF odločila s sodelovanjem z Eritrejo, pa jih je zapustil dolgoletni predstavnik TPLF Getachew Assefa, njihov glavni pogajalec iz Pretorije, ki je prestopil v tabor Abije in tako ustvaril še več zamer.

Spor med Egiptom in Etiopijo glede Nila

Med Egiptom in Etiopijo poteka dolgoletni spor zaradi izgradnje hidroelektrarn na reki Nil, ki naj bi zmanjšale tok Nila in količino vode v Egiptu. Etiopija je izkoristila revolucijo in spopade v Egiptu za izničenje sporazuma med Egiptom, Sudanom in Etiopijo o rabi Nila ter začela izgradnjo velikih hidroelektrarn, kar je razbesnelo Egipt. Med obema državama so že poskušale posredovati ZDA, vendar neuspešno. Pred tem se je Egipt poskušal dogovoriti z Rusijo, vendar je ta ena večjih partnerjev pri izgradnji jezu, zato je Egipt v Moskvi naletel na zaprta vrata.

Egipt tokrat stavi na Kitajsko, kar je bil eden glavnih razlogov za obisk kitajskega predsednika Šija v Egiptu. Kitajska si namreč prizadeva za dostop do Sredozemlja, zato ima izjemen interes v podpori Egiptu. Ta si namreč prizadeva za pomoč Šija pri prepričevanju Etiopije, da bi pristopila k sporazumu, ki bi bil ugoden za Egipt.

Toda Etiopija je ena glavnih afriških partneric, zato se poraja vprašanje, ne le kako močno bo lahko Kitajska vplivala na vlado v Adis Abebi, ampak tudi kako močno se bo potrudila v svoji vlogi, saj ne želi ogroziti sodelovanja z Etiopijo. Večkrat se je že pokazalo, da je Peking ostal zgolj pri spodbudnih besedah, redko pa se za partnerice zavzame. Še več, Kitajska, Rusija, Etiopija in Egipt so vse članice BRICS, in ker si nesoglasij znotraj organizacije ne želijo, spor v zvezi z Nilom tipično zakopljejo globoko v pesek.

Grožnje med Etiopijo in Egiptom

Etiopija je Egiptu poslala zelo grobo sporočilo že avgusta, ko je etiopski minister za energijo Habtamu Itefa Gelata povedal, da se Etiopija z Egiptom ne namerava pogovarjati o skupnem upravljanju Nila, prav tako pa ga ne bo vprašala za dovoljenje pri razvoju elektrarn. Egiptovska vlada je na te besede odgovorila, da ne bo več dovolila nobene gradnje jezu na reki Nil in da ima pravico braniti svojo varnost. Te besede so šle na rovaš treh novih etiopskih hidroelektrarn Karadobi, Mandaja in Beko Abo.

Tem grožnjam se je pridružila še vlada v Kartumu, ki je skupaj z Egiptom obsodila etiopske projekte. Tukaj vidimo razlog, zakaj vlada v Adis Abebi financira RSF, ki je zaprisežena sovražnica vlade v Kartumu. Etiopija bi z že zgrajenimi projekti lahko sicer nadzirala pretok Nila, tako da Sudan in Egipt ne bi bila oškodovana, toda novi projekti bi vsekakor negativno vplivali na reko, ki je življenjskega pomena za obe sušni državi. Ne nazadnje je bil Egipt kot civilizacija zgrajen ravno zaradi Nila in ob Nilu, torej zanje ta pomembna reka igra še čustveno vlogo.

Sudan je letos julija že izmeril upad pretoka Nila pri jezu Roseires z 207 milijonov kubičnih centimetrov na 129 milijonov kubičnih centimetrov na dan. Egipt je tudi zato velik podpornik vlade v Kartumu in vlade v Somaliji, ki je zaprisežena nasprotnica Etiopije.

Takoj, ko je prišlo do zamere med Eritrejo in Etiopijo po sporazumu v Pretoriji, je Kairo hitro spletel dobre odnose z vlado v Asmari, letos maja pa sta obe državi podpisali še pomorski sporazum, ki na neki način potrjuje neodvisnost eritrejskih pristanišč pred grožnjami vlade v Adis Abebi. Etiopija se vedno bolj zapleta v spore doma in v tujini, poleg tega se je v celotno grožnjo regiji priključil še Džibuti, ki je sklenil sporazum s hutijevci v Jemnu.