V krščanstvu je ženska bolj enakovredna moškemu kot v kateremkoli feminizmu

vir: freepik.com

Vprašanje družbenega položaja ženske zahodno javnost vznemirja že dolgo in vztraja tudi danes: progresivni pol ga stopnjuje v vse bolj radikalne zahteve in krivdo za vzpostavljeno »moško nadvlado« pripisuje predvsem religijam, krščanski ali konservativni pa se prvemu ali obotavljaje uklanja ali pa le godrnja in nad vsem skupaj odmahne z roko. A vprašanje je resnično in resnične so tudi stiske sodobne ženske, ki potrebuje odgovore.

Ravno mit o do žensk surovem patriarhatu, ki naj bi bil krivda krščanstva, se sekularni javnosti in medijem očitno zdi eden od najbolj pripravnih za napad na krščanstvo in Cerkev. Zelo jasno se je to izkazalo ob začetku javnih molitev rožnega venca v Ljubljani, ko so komentatorji kar tekmovali v »razlaganju« domnevnega cerkvenega nauka o »treh K-jih« (češ da je ženska le za »Kinder, Küche in Kirche«). V nedavnem Delovem podkastu Na robu pa je religiologinja in »pionirka ekološkega feminizma« Nadja Furlan Štante govorila o tem, da je samo krščanska religija ženski naložila občutek krivde ter da je pri vlogi ženske prav ta najbolj rigorozna. Čeprav je podkast zanimiv in prinaša precej dobrih razmislekov, so v člankih s povzetki mediji izpostavili skoraj izključno to.

Se moramo kristjani torej res potrkati po prsih in priznati krivdo ter zagotoviti, da bomo z ženskami vnaprej ravnali tako, kot želi najmodernejša različica feminizma? Ne – le poučiti se moramo o resnični zgodovini ženskega vprašanja ter ponovno odkriti nauk Cerkve, bi rekel.  

Ženska je bila v resnici v poganstvu v bolj ali manj suženjski vlogi z zelo omejenim vplivom – in še danes je sužnja tam, kjer ni vpliva krščanstva. Prav krščanstvo je ženo osvobodilo. »Kristus je vrnil človeštvu izgubljeno idejo o pravi vrednosti človeka in to idejo obogatil z nadnaravno vsebino – po krščanstvu se glede na pravo vrednost o človeku ne vpraša, ali je Grk ali Jud, svoboden ali suženj, mož ali žena, marveč le, kakšen je kot človek, ali je prerojen po Duhu,« piše katoliški sociolog in filozof dr. Aleš Ušeničnik v leta 1910 izdanem velikem delu Sociologija. Kristus je obnovil enotnost in nerazvezljivost zakona, mu dal znak zakramentalnosti in tudi odkril nravno vrednost devištva in ženi tako vrnil in utrdil moralno enakovrednost in enakopravnost z možem.

A krščanstvo vidi ženo kot še veliko bolj enakovredno možu in še veliko pomembnejšo kot katerikoli feminizem. 

Še več, nadaljuje Ušeničnik, dokler je krščanstvo živo prešinjalo srca, ženskega vprašanja sploh ni bilo – žena kot mati ali devica je imela svoje priznano mesto v človeški družbi, bila je spoštovana in mogla se je dvigniti na idealne višine človeštva, mnoge Cerkev časti tudi kot svetnice. V oddaljevanju od krščanskega nauka je pravi izvor majave usode ženske.

Pravi idejni začetek modernega ženskega gibanja (feminizma) tiči v francoski revoluciji, v njenem liberalizmu, ki oznanja absolutno svobodo in enakost posameznika (individualizem). Popolno svobodo mora imeti v skladu s tem ženska tudi v zakonu, vključno z možnostjo ločitve ali »svobodne ljubezni«. Če je liberalizem zahteval svobodo, pa je vsebino tej svobodi dal materializem – od tod težnje po zaničevanju materinstva in zakona ter golem uživanju brez posledic.

Te ideje so bile najprej sprejete med višjimi sloji, zato se je tam žensko gibanje tudi začelo, a kmalu se je pridružila druga pomembna spodbuda: industrijska revolucija in surovi kapitalizem sta v 19. stoletju mnoge ženske prisilila k delu v tovarnah in jih začela izkoriščati, v tej stiski pa se je oglasil klic »žene proletarke« in naznanil še socialno-ekonomski začetek feminizma. »Oče ženskega vprašanja je prosveta francoske revolucije, mati pa socialna beda,« je povzel J. Müller.

Ker pa so ideje francoske revolucije v veliki meri povsem nasprotne krščanstvu, se je tudi feminizem, čeprav je bil v nekaterih zahtevah legitimen, utemeljil na zmotah liberalizma, materializma, evolucionizma in socializma. Konkretno so se te ideje v različnih strujah feminizma izrazile npr. v zaničevanju materinstva, podpiranju splava, možnosti ločitve, izvenzakonske spolnosti in kontracepcije itd.

Materinstvo je v resnici način tako popolnega darovanja življenja za drugega, da si ga moški komajda lahko zamisli.

A krščanstvo vidi ženo kot še veliko bolj enakovredno možu in še veliko pomembnejšo kot katerikoli feminizem. Preprosto zato, ker je človek, oseba, njena najvišja poklicanost ne more biti druga kot poklicanost moža: to je biti popoln človek, popoln kristjan. »Animus non habet sexum,« duša nima spola, Ušeničnik navaja sv. Ambrozija in dodaja: »V tem nravnem oziru sta mož in žena ne le enakovredna in enakopravna, temveč enakovrstna. Drug ni navezan na drugega. Šele drugotno, da se ohrani človeški rod, se cepi človeška narava v dva spola, ali bolje, se ustvarja ista človečnost v dveh spolih, v možu in ženi.«

Ne edini, ampak najbolj naraven namen vsake žene pa je podan v veličastnem privilegiju materinstva – ali v zakonu ali pa v devištvu v obliki duhovnega, karitativnega, socialnega materinstva. Sogovornici v Delovem podkastu imata zato povsem prav, ko obžalujeta, da je delo gospodinje videno kot manjvredno od dela zaposlenega moža, ki finančno preskrbuje družino. Materinstvo je v resnici način tako popolnega darovanja življenja za drugega, da si ga moški komajda lahko zamisli.

Če torej tudi danes, kakor v Ušeničnikovem času, žena »ne ve več prav, zakaj je na svetu«, v feminizmu ne bo našla odgovora, ki bi jo lahko zadovoljil in izpolnil, ker je utemeljen na zmotah, ki žene v resnici ne povzdigujejo, ampak ji jemljejo bistvo in najvišji smisel. Našla ga bo edino v krščanstvu, ki pa mu gre posredovanje nauka o tem očitno precej slabo. Več o tem, kaj konkretno Cerkev pravi o vprašanjih ženskega dela, izobrazbe in žensk v politiki, zato morda v kateri od prihodnjih kolumn.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike