V Tjandžinu in Pekingu je bilo veliko teatra

V zadnjih dneh je bilo veliko govora o srečanju Šanghajske organizacije za sodelovanje v Tjandžinu. Tam je bilo navzočih 26 državnih voditeljev, pretežno azijskih. V medijih je bilo slišati nenehno ponavljanje, da gre za vzpostavljanje novega svetovnega reda, tokrat s težiščem na Vzhodu, in da naj bi bil s tem končan evroatlantski model. Takoj za njim pa je v Pekingu, na trgu Tiananmen, potekala velika vojaška parada ob 80-letnici kapitulacije Japonske.

Oboje naj bi nakazovalo, da je ura zahodne moči odbila. Nekateri so že kar zaključili, »da je Zahod izgubil partíjo«. Ta zaključek je iskan cilj medijskega informiranja. Tarča tovrstnega informiranja in interpretiranja je zahodno javno mnenje, ki je vajeno najširše svobode govora in pisanja. Takega na Vzhodu ni, razen izjem (Japonska, Južna Koreja).

Govorjenje o novem svetovnem redu je gotovo preuranjeno. V zgodovini se je sprememba svetovnega reda vedno zgodila po dolgotrajni vojni (npr. Napoleonove, prva, druga …), ki je vključevala večje število držav oz. narodov. Tega danes (še) ni bilo. Da so spremembe celo potrebne, drži (npr. Varnostnega sveta OZN), vendar se tovrstne tektonske spremembe dogajajo počasi, gotovo pa ne zato, ker bi to hotele dve ali tri močne države.

Strumno korakanje Kitajcev

Na Kitajskem razkazovana vojaška moč je danes relativna. Strumno korakanje tisoče vojakov je lahko celo nekaj arhaičnega in ne pomeni dosti, razen spominjanja na gosje korakanje iz neke druge dobe. Če bi se to dogajalo v Evropi, bi nekateri takoj začeli govoriti o ultradesničarstvu, ob kitajskem korakanju pa tega ne vidijo. Današnja moč je predvsem v tehnologiji, ki jo že poznamo oziroma mora, normalno, ostati tajna. Če jo razkazujejo, to lahko celo pomeni, da je nimajo (ali je vsaj nimajo dovolj). Vsemu temu pa je treba dodati še gospodarsko moč, brez katere vojaške ni. Zakaj torej korakanje?

Praznovanje 80-letnice kapitulacije Japonske je za Kitajsko legitimno, saj je bila Japonska njen agresor že od leta 1931 (Mandžurija). Vendar je poveličevanje velike zmage lahko nekoliko smešno; kot da bi zmagovalec v vojni nad Japonsko bila Kitajska. Če bi ne bilo ZDA kot glavnega akterja v vojni na Pacifiku in njene podpore, bi se tedaj Kitajski v civilni vojni malo drugače pisalo. Kitajska zmaga leta 1945 je prenapihnjena. Res je, da je danes Kitajska postala velesila, a (še) ne take kategorije, da bi sama narekovala mednarodna pravila igre, kot so bile denimo ZDA po drugi vojni, pa nam je to všeč ali ne. Pa še važen podatek: ZDA so bile in so demokracija, kar Kitajska ni bila in ni.

Temu je treba dodati, da je Kitajska neskončno previdna v svojem postopanju na svetovni šahovnici. Vojaška parada ne pomeni nujno izkopavanja bojne sekire. Seveda tega tudi ne želi indijski Narendra Modi, ki je v Tjandžinu bil, v Pekingu pa ne. Nasprotno se Putin krčevito oprijema obeh, ker mu v Ukrajini slaba prede (že zdavnaj bi jo moral premagati). Skratka. V Tjandžinu in Pekingu je bilo veliko leporečja, teatra, sprenevedanja, blefiranja, varanja, namenjenega zahodnemu javnemu mnenju, ki bi moral zaključiti: »Pred takšno vojaško silo res nimamo možnosti. Najbolje bo, da se že sedaj predamo …« Iz šestdesetih let prihaja rečenica v Evropi: Better red than dead! – Bolje rdeči kot mrtvi!

Na Kitajskem razkazovana vojaška moč je danes relativna. Strumno korakanje tisoče vojakov je lahko celo nekaj arhaičnega in ne pomeni dosti, razen spominjanja na gosje korakanje iz neke druge dobe.

Trije »junaki«

Kar zadeva javno mnenje, so nadvse zanimivi televizijski ekrani, kjer smo videli skupaj tri »junake«: Ši Džinpinga, Putina in Kim Džong Una. Nobena od držav, ki jih ti predstavljajo, ni demokratična: Kitajska in Severna Koreja sta eksplicitno totalitarno komunistični, Rusija pa implicitno enoumno podrejena bivšemu KGB-jevskemu velikemu vodji. Ali je to zgled za idealne pogoje mirnega sožitja?

Mnogi nekritični in razvajeni antitrumpisti in progresisti različnih nians na današnjem Zahodu so sicer nad srečanjem v Tjandžinu in nad parado v Pekingu navdušeni. Nad čim? Morda nad življenjskimi pogoji v Severni Koreji, Kitajski in Rusiji? Ali nam bodo oni izdelali novo postameriško, postevroatlantsko svetovno ureditev? Ali nam korakanje na trgu Tiananmen res zagotavlja svetovni red in mir, o katerem je tam govoril Ši Džinping? Ali bo svet bolj zadovoljen z vzhodnjaškim svetovnim redom?

Po drugi strani pa je res, da se morata Evropa in ZDA strezniti in se pogledati v ogledalo. Kakšne in katere so vrednote, na katerih temelji njuna civilizacija? Ali so to res vrednote v pravem in polnem pomenu besede? Vrednota je tisto, kar je integralno dobro. Brez takih vrednot nam bodo notranji in mednarodni red diktirali totalitarci vseh barv in nians. Ta red pa, zelo verjetno, ne bo multilateralen, kot si želijo nekateri naivneži.

(D217: 36)