Evropsko iskanje redkih zemelj

Evropska unija nima krize le v iskanju stabilnosti energentov zaradi iranskega zaprtja Hormuške ožine. Poleg rastočih cen nafte in plina ter upanja na nemotene dobave se Evropa mrzlično ukvarja še z vprašanjem nemotene oskrbe z redkimi zemeljskimi elementi, ki so ključnega pomena za elektrifikacijo ter evropskega zelenega prehoda. EU si je za zeleni prehod in ničte izpuste zadala tako kratek rok, da se sedaj sooča z realistično grožnjo pomanjkanja osnovnih dobrin, kot sta hrana in energija, ravno zaradi rastočih cen energije kot posledice prehitre uveljavitve zelenega prehoda.

Nesmiselna ukinitev jedrskih elektrarn in zanašanje na veter in sonce je svoj grozeči obraz prikazala lansko leto, ko je Španija ostala dlje časa brez električne energije, kar je državo pahnilo v nepredstavljiv kaos. Ko ni električne energije, je namreč motena bolniška oskrba, bančno poslovanje, mednarodno poslovanje, trgovanje, nedostopnost do sredstev na bankah itd.

Evropa je že tako na udaru zaradi zapiranja strateške proizvodnje, odvisnosti od tretjega sveta, rasti cen hrane, nezanesljivosti v zahodnem zavezništvu, nedostopnost do redkih zemelj pa bi ob današnji začrtani poti evropske energetike in elektrifikacije vse skupaj lahko pahnilo še v večje težave. Zato si je EU zadala za cilj razpršitev dobaviteljev redkih zemelj, nov strateški načrt dobave in lastne zmogljivosti izkopa rude.

Sestanek v belgijskem Leuvenu – varnostna struktura proti Kitajski

V Belgiji se je v začetku februarja 2026 pod pokroviteljstvom ZDA zbralo 54 držav in razpravljalo o varnostni strukturi dobave redkih zemelj. Med pomembnejšimi državami so bile članice EU, Avstralije, Japonske, Južne Koreje in Indije. Med glavnimi govorniki je J. D. Vance, ki se je v letu dni uspel pomiriti z evropskimi voditelji in poudaril zavezo, da morajo države same poskrbeti za neodvisnost lastnih proizvodenj strateških izdelkov in elementov.

Glavna težava zahodnih držav je dejstvo, da so dopustili Kitajski, da je postala monopolist pri dobavi redkih zemelj. Predvsem evropske države so se pod pritiski zelenih gibanj in namišljenih pacifistov umikale iz afriških in azijskih držav ter dopustile, da so rudnike in proizvodnjo prevzela kitajska podjetja pod vodstvom Kitajske komunistične partije (KKP), ki omenjene operacije ne le obsežno subvencionira, ampak tudi s silo poskrbi, da ostajajo del političnih interesov KKP.

Totalna evropska odvisnost od Kitajske

Kitajska uporablja izdelavo komponent, strateških izdelkov, uporabo umetne inteligence in prodajo redkih zemelj kot del vojaške strategije proti zahodu. Zahodna podjetja so že občutila vendeto Kitajske, ki lahko čez noč ustavi dobavo strateških komponent in redkih zemelj ter tako proizvodnjo v zahodnem podjetju popolnoma zaustavi. Zahodne države in podjetja, predvsem v Evropi, so se šele sedaj začele zavedati, da bodo v primeru grožnje z vzhoda ostali brez strateških surovin in izdelkov, kar jih bo prisililo v podrejeni položaj.

Oktobrski spor med Kitajsko in ZDA je pustil Evropo lačno kitajskih redkih zemelj, saj je z manevrom ustavitve dobav Kitajska dala Evropi vedeti, kako nadzoruje spor, kako želi, da se Evropa obnaša, in pokazala svetu evropsko podrejenost Kitajski. Evropa je takrat pohlevno poslala državne delegacije na Kitajsko prosit milosti, saj Kitajska kontrolira okoli polovico svetovnega izkopa in 90 % predelave. Evropska počasnost in zakasnele reakcije so prisilile posamezne države v ukrepanje, kot kaže, pa se je evropsko iskanje redkih zemelj dokončno premaknilo z mrtve točke, čeprav nekoliko pozno.

Bitka za energijo

Bitka za prevlado se je že začela, Evropa pa zaostaja. ZDA so zagnale lastne projekte za dobavo redkih zemelj, podobno velja za ostale države po svetu. ZDA in Kitajska sta v vojni za prevlado umetne inteligence (UI), ki je našla velik del uporabe ne le v ekonomiji, ampak tudi v tekmi za vesolje, obveščevalnih dejavnostih in vojski. Toda uporaba UI zahteva ne le veliko mere tehničega znanja ter vedenja v uporabi in aplikaciji, ampak tudi ogromno energije. Države, ki bodo imele drago in nezanesljivo energijo ter bodo odvisne od drugih držav, bodo tekmo za UI izgubile.

ZDA so zato na glavo obrnile ne le zelene zaveze, ki so omejevale konkurenčni spekter pridobivanja električne energije, ampak so tudi vzpodbudile tekmo, ki so jo predolgo časa zanemarjale – izgradnjo novih nuklearnih elektrarn ter zagon starih. Priznamo pa lahko, da Evropa v tem segmentu krepko zaostaja.

Medtem ko ima Kitajska že tako velik bum izgradnje novih energetskih kapacitet, vključno z novimi termoelektrarnami, kajti samo lani je Kitajska aktivirala več kot 100 novih elektrarn na premog, emisije CO2 pa bodo po projekcijah do leta 2030 narasle za 40% (Carbon Brief). Po drugi strani sta Japonska in ZDA ravno prejšnji teden podpisali sporazum za investicijo 40 milijard USD v majhne modularne reaktorje, ki bodo zgrajeni v Alabami.

Teksaški startup FluxUp je začel graditi rafinerijo urana, ki bo uranov oksid rafinirala v uranov heksaflorid, kar je gorivo za nuklearne elektrarne, kar bo prva takšna investicija v ZDA po 70 letih. To je segment trga, kjer trenutno prevladujeta Rusija in Kitajska. ZDA so ravno tako ponovno zagnale kompleks Y-12 za elektrorafiniranje urana, v načrtu pa je še izgradnja deset novih reaktorjev in več malih modularnih reaktorjev po celotnem ozemlju ZDA.

Ameriški 'project vault'

ZDA so sprožile val novih projektov za izkop in rafiniranje redkih zemelj, saj se predobro zavedajo, da tisti, ki kontrolira redke zemlje, kontrolira dobave kritičnih komponent, ki lahko pomenijo razliko med sposobnostjo preživetja ali resne izgube moči.

Ameriška banka za izvoz in uvoz (EXIM), ki je sicer neodvisna državna agencija, je naznanila ravno prejšnji teden, da bo za odprtje novih rudnikov, lociranje redkih zemelj in rafiniranje na voljo skupno 12 milijard posojil, ki bodo namenjena utrditvi ameriške neodvisnosti na področju dobave strateških redkih zemelj za ameriško industrijo.

Ta iniciativa je pomembna za strateško neodvisnost od Kitajske in preboj na mednarodnih trgih pri dobavi redkih zemelj, kajti po geoloških projekcijah lahko zagotovijo velik del lastnih industrijskih potreb. Gre za vzpostavitev strateške rezerve kritičnih redkih zemelj.

Prostotrgovinski sporazum z Avstralijo

Eno izmed glavnih vodil prostotrgovinskega sporazuma z Avstralijo je bil dostop do cenejših redkih zemelj. Avstralija se je namreč v zadnjih letih postavila kot eden izmed konkurentov Kitajski v izkopu, proizvodnji in distribuciji redkih zemelj. Avstralija je rešiteljica tudi po pričanju slovenskih podjetij, ki so imela velike težave pri dobavi osnovnih redkih zemelj iz Kitajske za lastno proizvodnjo. Ta podjetja, ki proizvajajo komponente za uporabo v vojaški industriji, so naletela na težave, ko je Kitajska zaustavila dobave, saj na takšen način Kitajska drži monopol nad prodajo določenih komponent.

V Evropi predstavlja težavo že proizvodnja umetnih gnojil ter rastoče cene električne energije in goriva, če pa v to enačbo dodamo še odvisnost od tretjih avtoritarnih držav, ki nas vidijo kot sovražne, potem je EU v tako nezavidljivem položaju, da lahko poklekne v primeru krize čez noč. Cene hrane bi v tem primeru popolnoma podivjale.

Sporazum bo urejal strateške dobave litija, mangana, aluminija in drugih surovin, kar naj bi Evropi pomagalo v primeru krize in motnje dobav iz Kitajske, predvsem pa gre za potrebo po razpršitvi dobaviteljev. Zato so v sporazum dodali še dogovore o sodelovanju z avstralsko obrambno industrijo in podjetji, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco.

Evropski 'kvalitetni' načrt

Evropa se je lotila redkih zemelj nekoliko drugače od ZDA. Zaradi ekoloških pritiskov je odpiranje rudnikov in rafiniranje redkih zemelj v EU nekoliko bolj zapleteno ter zahteva mnogo več časa.

Pustimo ob strani ironijo in cinizem ekologov, ki na eni strani zahtevajo nič izpustov in uvedbo izključno sončne in vetrne energije, po drugi strani pa so zagrizeni nasprotniki čiste jedrske energije in izkopa redkih zemelj, ki so nujno potrebne ravno za obnovljive vire energije. Evropska strategija je zato uvedla formulo – 10% domače proizvodnje redkih zemelj, 40% predelave in 25% reciklaže do leta 2030, s tem naj bi se, po obrazložitvi EU, fokusirala na bolj kvalitetne elemente uporabnega ekosistema redkih zemelj. Ne glede na optimizem pa EU zaostaja za lastnimi načrti.

Lastni izkopi

Ne glede na nasprotovanje ekologov in raznih vlad članic EU pa imajo evropske države tudi zaloge redkih zemelj. Enako kot imajo EU članice zaloge plina in nafte, gre tudi pri redkih zemljah bolj za politično voljo za izdajo dovoljenj in potem do dejanskih izkopov in predelave. Po drugi strani ima Kitajska interes v sodelovanju s strankami zelenih v Evropi, kitajski denar pa se je že prelival v nevladne ekološke organizacije, ki so nasprotovale energetski neodvisnosti Evrope in zdaj še lastnemu izkopu redkih zemelj.

Geološke raziskave so pokazale, da ima Evropa zaloge redkih zemelj na Švedskem, Finskem in Baltskih državah, medtem ko se kanadska investicija v tovarno magnetov v Estoniji poslužuje dobave redkih zemelj iz Avstralije in Malezije.

Poleg tega so geološke raziskave pokazale, da so redke zemlje prisotne še v Nemčiji, Španiji, Turčiji in Italiji, največje zaloge pa verjetno na Norveškem, Švedskem in Grenlandiji. Toda v Evropi ne gre toliko za vprašanje ali imamo kritične rudnine in redke zemlje, ampak ali ima EU voljo podpreti investicije in dovoliti izkopavanja, rafiniranje in proizvodnjo. Gre torej ponovno za vprašanje ali gre za evropsko birokratsko nesposobnost, izsiljevanje ekologov in brezbrižnost prebivalstva do lastne usode.