V Trbovlje na 14. Zasavski humanitarni tek

Tokratni članek oziroma namig za izlet bo precej oseben. Pisal bom namreč o humanitarnem projektu, del katerega sem vse od začetka tudi sam. Beseda bo tekla o zasavskih humanitarnih tekih, ki so se v Trbovljah v športnem parku Rudarja Trbovlje, na tamkajšnji atletski stezi, začeli na dan mojega srečanja z abrahamom. To je bilo pred enajstimi leti, ko smo izpeljali prvega. Letos bomo že štirinajstega, in sicer v ponedeljek, 15. septembra, na svetovni dan limfoma, najpogostejše oblike krvnega raka.

Tega dne ste med 14. in 20. uro vljudno vabljeni v Trbovlje, kjer bomo tekli, hodili, se družili in hkrati zbirali denar za Društvo onkoloških bolnikov Slovenije – skupino za samopomoč Trbovlje, kamor so včlanjeni onkološki bolniki iz treh zasavskih občin ter iz Litije, Radeč in Šmartna pri Litiji.

Kako poteka humanitarni projekt

Pri tem humanitarnem tekaškem projektu ne gre le za šport. Gre predvsem za druženje na teku, spoznavanje drugačnosti, za nas, organizatorje, pa tudi za celoletno zbiranje denarja za vsakokratni namen, ki ga soorganizatorji določimo skupaj.

Zaradi porasta obolenj z rakom smo se letos odločili, da bomo nekaj naslednjih humanitarnih tekov organizirali z namenom ozaveščanja o različnih vrstah onkoloških obolenj. Zaradi tega med letom posnamemo tudi kakšno videooddajo, celo leto pa se z različnimi gostinskimi lokali, slaščičarnami, cvetličarnami, frizerskimi saloni in društvi dogovarjamo, da nam dovolijo namestiti označene škatle za humanitarne prispevke. Podjetjem in občinam pošljemo prošnjo za donacijo. Vse, kar zberemo na podlagi donacij na računu Društva prijateljev mladine (DPM) Trbovlje, preko nabirk in na samem teku, gre v celoti za vsakokratni namen. Marsikaj zberemo tudi na dobrodelnih srečelovih. Mnogi nam namreč podarijo različne dobitke – ročna ali umetniška dela, knjige in tudi promocijska darila. Za nas, organizatorje, pa je najlepše predvsem takrat, ko se nam na teku pridružijo bolne oziroma invalidne osebe, za katere zbiramo denar. Objem in klepet z njimi je neprecenljiv.

Zaradi porasta obolenj z rakom smo se letos odločili, da bomo nekaj naslednjih humanitarnih tekov organizirali z namenom ozaveščanja o različnih vrstah onkoloških obolenj.

Doslej smo denar zbirali za socialno ogrožene družine, za osebe z multiplo sklerozo, osebe z avtizmom, za deset oseb s cerebralno paralizo, za dekle s Friedreichovo ataksijo, za onkološke bolnike, za otroke s sladkorno boleznijo, otroke z Downovim sindromom, za Varstveno delovni center Zasavje, za društvo ASPI ...

Bolj kot to, da smo zanje zbrali nekaj denarja, s katerim so si lahko privoščili invalidski pripomoček, zdravstveni poseg doma ali v tujini, letovanje v toplicah, pa je pomembno, da smo o vsakem projektu posneli daljšo videoreportažo in s tem ozaveščali javnost, da med nami resda živijo nekoliko »drugačni« ljudje, ki pa jih je treba prav tako enakopravno vključiti v družbo. Stkali smo tudi pristne prijateljske vezi, kar pa tako in tako največ šteje. Veseli smo, da so tudi nekateri ugledni športniki naše delo prepoznali kot koristno in so radi pristopili k častnemu pokroviteljstvu. Doslej sta bila to udeleženca olimpijskih iger Tadeja Brankovič in Domen Pociecha, letos je častna pokroviteljica humanitarnega teka košarkarica Nika Barič, pred leti pa je bil takratni predsednik Slovenije Borut Pahor. Letos nam je obisk obljubil nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle, tudi sam onkološki bolnik.

Letos je častna pokroviteljica humanitarnega teka košarkarica Nika Barič, pred leti pa je bil takratni predsednik Slovenije Borut Pahor. Letos nam je obljubil obisk nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle, tudi sam onkološki bolnik.

Brez osmih nohtov

Prav je, da malce več povem o prvem Zasavskem humanitarnem teku, ki smo ga skupaj zastavili Lavra Izgoršek iz DPM Trbovlje, ultramaratonec in humanitarec Mitja Duh ter jaz, ki sem se tistega leta 2014 srečal z abrahamom. »Nekaj naredimo z mojo okroglo obletnico. Kaj, če bi poskušal ob tvoji pomoči odteči simboličnih 50 kilometrov ali 125 atletskih krogov?« sem namignil prijatelju Mitji. »Zraven bi zbirali denar za devet zasavskih družin, ki so v socialni stiski,« sem še dodal. Tako Mitja kot Lavra sta bila za.

Začele so se priprave na 10. september, ko bi s tem humanitarnim projektom na poseben način obogatil svoje srečanje z abrahamom. Še prej smo izbrali po tri družine iz vseh treh zasavskih občin. Žal sem si dva tedna pred tekom poškodoval mečno mišico, zato smo tek prestavili za sedem mesecev. Poškodba se je popravila, kilometri so se nabirali. Na dan teka je vsak, ki se mi je pridružil, daroval pet evrov – toliko, da smo po dogodku vsaki družini lahko donirali 300 evrov. Ne veliko, a začetek je bil obetaven. Kot rečeno, v naslednjem desetletju smo zbrali okrog 50.000 evrov.

No, 50 kilometrov ali 125 krogov bom že zmogel, sem si rekel, ko se je vse skupaj začelo. Na pol poti sem mislil, da bo treba odnehati. Imel sem tako hude krče, da sem eno uro bolj šepal kot tekel. A na koncu mi je uspelo odteči tudi zadnji krog. Pred tekom sem seveda mislil, da sem dobro pripravljen. Za mano je bilo nekaj tekov, dolgih okrog 20 kilometrov, nisem pa slutil, da 50 ni 20. Menil sem tudi, da so največje težave boleči nohti. Kje pa! Zgodba zase so predvsem mišični krči. Nogo ti kar zasuče, pa še strašno boleče je. Več kot očitno je bilo, da nisem bil dovolj pripravljen. Zato sem naslednja leta vse humanitarne teke vzel bolj resno, z več treninga in pravzaprav tudi bolj poznavalsko. Na lastnih napakah se največ naučiš.

S kilometri med letom so šli krči v pozabo (no, skoraj); pri teku nikoli več nisem izgubil več kot nohta ali dveh. Na tistem prvem sem jih osem. Saj ne odstopijo že med tekom, so pa čez mesec ali dva, ker se je pod njimi nabrala kri, ki sem jo prve dni po teku spuščal kar s pomočjo igle. Da sta napetost in z njo bolečina popustili. Takrat sem spoznal, da si moram za svojo številko stopal 41 nabaviti tekaške copate, ki bodo vsaj dve številki večji. Z njimi je v »enem kosu« potem šlo celo do 108 kilometrov, pa tudi 100, 90, 76, 70, 60 in vmes še kakšen klasični maraton. Na tokratnem teku, ki bo 15. septembra v Trbovljah na Rudarju med 14. in 20. uro, upam na vsaj za en maraton kilometrov. Srčno upam tudi, da se mi boste pridružili, z mano odtekli kakšen krog in darovali evro ali dva. Dobrodelno nas bodo ves čas zabavali tudi glasbeniki Aleš Kuhar, Anja Pustak, Damijan Planar, Uroš Ržišnik, Nejc Pogačar, ki bo poleg Sabine Karaman tekel z mano, zelo verjetno pa tudi moja vnučka Lea Koban, kar mi med tekom še posebej požene kri skozi že malček utrujeno telo.

(D217: 50-51)