Vatikansko "sojenje stoletja", ki naznanja konec obdobja vatikanskih "svetih krav"

Včeraj smo dočakali težko pričakovani vrhunec vatikanskega »sojenja stoletja«, kot so ga poimenovali mediji. Vatikansko sodišče je izreklo sodbo italijanskemu kardinalu Angelu Becciuju, obsojen je bil na pet let in pol zapora, finančno kazen 8.000 evrov, izrečena pa mu je bila tudi trajna prepoved opravljanja kakršne koli javne funkcije v Vatikanu.

Tožilstvo je sicer za kardinala zahtevalo sedem let in tri mesece zaporne kazni. Becciu je med letoma 2011 in 2018 zasedal vpliven položaj namestnika v Državnem tajništvu, po položaju je bil tudi izjemno blizu samemu papežu. Njegova kariera je sedaj zapečatena: sodišče je ugotovilo, da je Becciu kriv vpletenosti v vrsto finančnih škandalov.

Vseh deset obtožencev je vztrajalo pri svoji nedolžnosti, njihovi pravni zastopniki pa so zahtevali popolno oprostitev. Obtožnice so bile prvotno vložene julija 2021, sojenje, ki je trajalo več kot dve leti in pol, pa je bilo sicer izjemno zapleteno. Obsegalo je 86 posameznih zaslišanj in pričanje skoraj 70 prič. Po začetnem letu dni postopkovnih sporov se je sodišče v zadnjem letu in pol vendarle uspelo poglobiti v jedro obtožb.

V središču sojenja je sporna nepremičninska transakcija v Londonu v vrednosti 400 milijonov dolarjev, ki se je začela leta 2014, ko je vatikansko državno tajništvo prvič investiralo v nekdanje skladišče v elitni soseski Chelsea. Vatikan je nepremičnino na koncu prodal za 224 milijonov dolarjev, kar je povzročilo izgubo v višini približno 150 milijonov dolarjev.

Becciu je bil v zvezi s tem nepremičninskim nakupom ter drugimi sumljivimi posli obtožen poneverbe, zlorabe pooblastil, napeljevanja k lažnemu pričanju ter usmerjanja sredstev v »dobrodelne organizacije« pod nadzorom njegovih bratov na Sardiniji.

Na sodišču je bilo v tej zadevi sicer obsojenih več oseb, tako duhovnikov kot laikov, med njimi je tudi Cecilia Marogna, prav tako doma s Sardinije, ki je delala pod Becciujem in je bila obtožena, da je prek svojega podjetja Logsic s sedežem v Ljubljani prejemala sredstva vatikanske državne blagajne. Marogna je bila obtožena goljufije, ker je prek svojega slovenskega podjetja preusmerjala sredstva, večinoma za osebno uporabo. Obsojena je bila na tri leta in devet mesecev zapora. Tudi njenemu podjetju v Sloveniji je bilo naloženo plačilo kazni v višini 40.000 evrov.

Reforme papeža Frančiška

Ta vatikanski proces je bil – in zaradi napovedanih pritožb gotovo še bo – vsekakor zelo pomemben tako za delovanje Vatikana kot Cerkve v splošnem. Gre za proces, ki na splošno velja za kritično preizkušnjo prizadevanj papeža Frančiška za reforme.

Po londonskem oz. Becciujevem škandalu iz leta 2020 je papež Frančišek namreč bistveno povečal nadzor nad vatikanskimi financami, preuredil pooblastila državnega tajništva ter z namenom preglednosti centraliziral cerkveno poslovanje.

Je pa vse skupaj tudi obliž na pregovorno netransparentnost vatikanskih financ. Slavni IOR, znan tudi kot vatikanska banka, velja za nekaj podobnega kot banka Gringott v uspešnici o Harryju Potterju: velikanska, nepregledna ustanova, za katero nihče ne ve, kaj vse skriva. Menda njen sedež dejansko spominja na omenjeno fikcijo, vsekakor pa vse skupaj ne pripomore k dobremu občutku o ravnanju s cerkvenim denarjem. Ta vtis se bo počasi, morda, vendarle začel popravljati.

Slab priokus

Slab priokus pa seveda ostaja, prvič zaradi goljufij, o katerih moramo poslušati prav povsod, tokrat pa zaboli še bolj, ker gre za cerkveni denar. Del goljufij je bila namreč tudi zloraba denarja iz t. i. »Petrovega novčiča«, kar je denar vernikov, namenjen za karitativne namene svetega očeta. Zloraba tega denarja je prvovrstna packarija, da ne uporabimo kakšnega močnejšega izraza.

Po eni strani gotovo velja, da tudi Cerkev rabi določena sredstva za svoje delovanje, po drugi strani pa seveda boli, da se je takšna in tolikšna goljufija sploh lahko zgodila. Vprašanje sicer postavljajo tudi kazni, določene s strani sodišča, ki so v primerjavi z večmilijonsko škodo – čeprav jo sodišče tudi zahteva nazaj – precej nizke.

Po eni strani seveda velja, da tudi Cerkev rabi določena sredstva za svoje delovanje, po drugi strani pa seveda boli, da se je takšna in tolikšna goljufija sploh lahko zgodila

Konec obdobja svetih krav

Becciu je pri svojih 75 letih prvi kardinal, ki je bil kazensko obravnavan na vatikanskem civilnem sodišču, njegova obsodba in kazen pa predstavljata zgodovinski precedens. To kaže, da tudi visoki uradniki, tako cerkveni dostojanstveniki kot uradniki Vatikana, niso nad zakonom.

Dejstvo, da je prišlo do tega sojenja, je deloma posledica nedavnih reform v vatikanski zakonodaji, vključno s spremembami, ki so omogočile sojenje kardinalom in škofom na vatikanskih »posvetnih« sodiščih. To kaže na premik k sodobnejšemu pravnemu okviru v Vatikanu, ki svoje sodne postopke usklajuje z mednarodnimi standardi.

Samo upamo lahko, da bo to sojenje imelo tudi kakšno globalno posledico za Katoliško cerkev. Londonsko pranje denarja je pritegnilo precejšnjo pozornost mednarodne skupnosti in s tem morda lahko vpliva tudi na to, kako se cerkvena finančna kazniva dejanja obravnavajo v Katoliški cerkvi po svetu. Vseh teh škandalov je bilo v zadnjih letih enostavno preveč, izostali niso niti v Sloveniji. Vsakršno lomastenje z denarjem pa ima – kakor najbolje vemo prav v Cerkvi na Slovenskem – katastrofalne, dolgotrajne in včasih celo nepopravljive posledice za oznanjevanje evangelija.