Vdor političnega aktivizma na univerze je ena največjih nesreč današnjega časa

Pred dvema dnevoma preminulemu političnemu filozofu siru Rogerju Scrutonu je Inštitut medkolegijskih študij (Intercollegiate Studies Institute  -ISI) septembra 2019 podelil gala nagrado za Zahodno civilizacijo.

Govor, ki ga je Scruton povedal ob prejemu nagrade, v katerem predvsem brani zahodno civilizacijo, je še kako aktualen tudi po njegovem odhodu s tega sveta in hkrati njegovo zadnje delo. V nadaljevanju lahko preberete njegov povzetek.

Embed from Getty Images

Branjenje Zahodne civilizacije se zdi vse bolj pomembno, ne le zaradi mlade generacije, ampak tudi zaradi nas, starejših, ki skušamo komunicirati stvari, ki smo jih doumeli v času svojega življenja.

Zahodna civilizacija je napadana predvsem zato, ker je zahodna, saj mnogi zahodnost kar enačijo z zlorabami. Še posebej je to značilno za ljudi, ki nimajo pojma, kaj ideja Zahoda pomeni tako za zgodovino, kot metafiziko in poezijo. Zahodna civilizacija pomeni več kot le neka določena, ozka obsesija ljudi, ki so se rodili v določenem delu sveta, ampak je dediščina neomejene širitve in vključevanja novih spoznanj. Svetu je poleg odličnega ekonomskega sistema dala tudi odlično pravo, religijo, umetnost in vladavino, ki nam omogoča uspešno življenje na tem svetu.

Toda kaj sploh je civilizacija? Ne govorimo samo o jeziku sporazumevanja, običajih in oblikah obnašanja, gre za povezovanje med ljudmi v vsakodnevnem življenju. Gre za običajne dimenzije skupnosti, ki pa imajo nad seboj razvito visoko kulturo umetnosti, literature, glasbe, arhitekture, … To so naši načini spreminjanja sveta, da bi se v njem počutili bolj domače. Zahodna civilizacija je glede tega najbolj celovita.

A paradoksalno, zagovorniki Zahodne civilizacije so običajno označeni za zaplankane fanatike, čeprav so zaplankani predvsem tisti, ki obtožujejo, saj ne razumejo, kako celovita je bila in je še vedno naša civilizacija.

Gledamo denimo Biblijo, ki prikazuje plemensko ureditev na bližnjem vzhodu, pa rimske in grške epe, učimo se jezike, celo izumrle, ki nam kažejo svet v drugačni luči. Vzgojeni smo bili ob srednjeveški literaturi, ki je bila navdihnjena z arabsko. Dlje kot gremo, bolj vidimo, da je civilizacija res univerzalna, saj v središče postavlja človeka. Hkrati pa samo Zahodna civilizacija v resnici ostaja odprta za doprinose tudi od drugih.

Toda zakaj smo prisiljeni v defenzivno držo do naše civilizacije in njenih dosežkov? Gre za to, da so akademske kroge prevzele aktivistične skupine, ki se ne potrudijo niti se naučiti, čemu dejansko nasprotujejo, ampak nasprotovanje le ustreza njihovi politični agendi. Agendi, ki se prodaja kot odrešilna in povezovalna, v resnici pa nas odreže od naše dediščine. Aktivisti, ki s svojim izločenjem iz te civilizacije upravičujejo njen prevret tako, da pridejo oni na vrh in potem očistijo sistem vsega starega, ki jim ne ustreza. Ravno vdor političnega aktivizma na univerze je ena največjih nesreč današnjega časa, saj ljudi ločuje od civilizacije, ki lahko odgovori na njihova vprašanja.

A ni nujno, da dopustimo, da se to zgodi. Lahko pišemo, lahko se zoperstavimo lovom na čarovnice, lahko se distanciramo od njih in se jim smejimo. Samo če se tem aktivistom pridružimo, postanejo uspešni.

Primer tega so transspolni aktivisti. Tukaj gre za čisti kaos in kaos je tisto, česar se želijo rešiti. Njihova jeza je tudi klic po rešitvi. Ostanimo mirni in se z njimi pogovorimo. Skupaj poglejmo oboja stališča v kontekstu celotne civilizacije in kam kaj vodi. S tem bi umirili marsikatero napetost med nami.

Čas je, da izobraževalne inštitucije in vsi, ki delamo z mladimi, da jih opogumimo, da spoznajo, da je z aktivizmom lova na čarovnice nekaj narobe. Da se bodo zavedali, da so dediči civilizacije, ki lahko pomaga pri odgovarjanju na temeljna vprašanja. Da bodo imeli pogum odložiti aktivizem, ki jih prikrajšuje za kraljestvo človeškega znanja in ne prinaša napredka.

Potrebujemo dialog, ki je v resnici temelj človeške civilizacije. sploh pri razumevanju kompleksnosti človeka. In ko aktivisti skušajo radikalizirati in politizirati šolski kurikulum, se jim smejmo, namesto da jim sledimo. Smejanje je še vedno dovoljeno in komedija je ena izmed največjih pridobitev naše civilizacije.

Skratka, ne obupajmo nad Zahodno civilizacijo. Bodimo le pozorni, da ne govorimo o nečem ozkem, kar nekateri imenujejo zahodno, ampak da govorimo o odprti, plemeniti in ustvarjalni stvari, ki se imenuje civilizacija.