Večni sindikalisti enostavno ne morejo preseči kvadrature kroga iz leta 1945 ter se vživeti v moderno družbo

Revolucija prej ali slej začne žreti svoje otroke in praviloma je to vedno še bolj brezobzirno kot boj proti »razrednemu sovražniku« za predhodni prevzem oblasti.

Novinarska konferenca reprezentativnih sindikatov alias monolog večnega Štruklja, Jerkičeve, Počivalška in še nekaterih drugokategornikov je postregla s predvidljivim razpletom. Očitno tudi trenutna »ljudska« oblast spet jemlje napačnim. Lahko bi torej razumeli, da tudi v skrajno levo zasukani vladi delajo isto kot v tisti »nesprejemljivi« pred njo. Jemljejo »našim«! Kar je za »reprezentativne« sindikate seveda nedopustno. A so se za to borili, kolesarili, vihteli transparente?

Ponavlja se stara socialistična in obrabljena zgodba o ubogih delavcih na »minimalcih« in izkoriščevalskih podjetnikih, ki sedijo na svojih dobičkih in ne želijo prispevati za blagor vseh. Popolnoma deplasirano in za leto 2023 neprimerno poenostavljanje sveta na bele in črne, bogate in revne, leve in desne ter naše in vaše. Večni sindikalisti enostavno ne morejo preseči kvadrature kroga iz leta 1945 ter se vživeti v moderno družbo, kjer se ne razpravlja o konceptu, komu lahko in koliko vzeti, ampak je koncept postavljen na fundament, kako in s čim bomo zagotovili vsem več. 

Slovenija je namreč bogata. Po vseh merilih in primerjavah na svetovnem nivoju. Zakaj torej sploh razprava o tem, ali jemati podjetniku, učitelju, zdravniku, inženirju, čistilki ali pa hišniku? Preprosto. Zato, ker je tako lažje. Ker ni treba iskati odgovorov, ni treba razmišljati o novih pristopih in inovativnih rešitvah. Za dobro plačo, 4.000 evrov in več, preprosto pokažeš s prstom na drugega, ki se mu naj vzame, in v slovenskem primeru so to priročni »kapitalistični pujsi«, ki nočejo razumeti, da njihovo delo, inovativnost, sposobnost še niso razlog, da bi razpolagali tudi s pošteno prisluženim dobičkom. Po sistemu enakih želodcev se jemlje tistemu, ki ima več, ne glede na to, na kakšen način je do tega »več« prišel. Logika zmagovalcev iz leta 1945 pač.  

Večni sindikalisti enostavno ne morejo preseči kvadrature kroga iz leta 1945 ter se vživeti v moderno družbo, kjer se ne razpravlja o konceptu, komu lahko in koliko vzeti, ampak je koncept postavljen na fundament, kako in s čim bomo zagotovili vsem več. 

Še posebej povedno je to ob omembi popoplavne sanacije, ki postaja priročen izgovor vladi, da poseže tja, kjer je glasno zatrjevala, da nikoli ne bo, in celo na tem gradila svojo »drugačnost« in všečnost. Na udaru so socialni transferji, »indeksacija« plač v javnem sektorju, pokojnine … In namesto da bi se sindikati vprašali, zakaj in koliko se sploh jemlje, že vpijejo eden čez drugega, da naj vzamejo gospodarstvu. Torej, da naj vlada zareže v vejo, na kateri sedimo. Ne obregnejo se ob dejstvo, da škoda sploh ni tako visoka (po zbranih podatkih so številke precej nižje od prvotnih ocen), nikogar ne motijo razpisi za »naše« nevladnike, ki nimajo praktične nobene dodane vrednosti za družbo, nihče ne razmišlja o milijonih »rezerve« za poplačilo malih delničarjev v energetiki, sindikatov tudi ne motijo razsipna popotovanja političnih elit, niti korupcija v zdravstvu, da ne govorimo o zadnjem referendumu, kjer nihče od sindikalnih predstavnikov ni znal pojasniti, zakaj »de facto« promovirajo znižanje plač.

Nič od tega jim ne gre »v nos«. Pa bi jim moralo. Če bi seveda premogli kaj samokritike in iskrene zaskrbljenosti za dobrobit vseh Slovencev. Ne kazanje s prstom na produkcijo, svoj kazalec naj uperijo v vse anomalije in katastrofalno upravljanje trenutne vladne ekipe. 

Razmere so resne, prihaja ekonomski obrat, napoveduje se kriza. Ob vladi, ki nima odgovorov, ne ljudi, ki bi znali postaviti vsaj prava vprašanja, se nam seveda vsem slabo piše. Ob rešitvah, kjer iščemo tiste, ki jim bomo vzeli še več, na koncu ne ostane za nikogar nič in to smo enkrat že ugotovili. A očitno smo neumnejši od oslov, ki gredo na led praviloma zgolj enkrat. 

Dokler tudi sindikalna združba ne bo primorana spoznati, da vsi podjetniki niso zgolj »kapitalistični pujsi« in t. i. delavci in učitelji ne zgolj izkoriščana delovna sila, kakšnega bistvenega preboja ne moremo pričakovati. Trenutni koncept je popolnoma zgrešen in, postavljen na logiko iz leta 1945, nevzdržen. Eni ne moremo brez drugih in normalna in prosperitetna družba gradi tako na enih kot drugih. Srečne in uspešne nacije so namreč tiste, ki razumejo, da je za normalno produkcijo potreben tako inženir kot tudi delovodja in delavec. Sami zase ne pomenijo nič. 

A žal je zgodba podobna kot v letih po drugi svetovni vojni. Podjetnike, t. i. tovarnarje in veleposestnike so spravili na improvizirana sodišča, nekatere tudi morišča. Pod pretvezo »pravičnosti« so zatrli velik del naprednih in sposobnih ljudi, ki bi lahko dali celotni družbi ogromno. Samo idioti in ignoranti še vedno verjamejo, da so bili vsi izdajalci in izkoriščevalci. A namesto da bi se iz napak kaj naučili, ponavljamo iste idiotizme, vpijemo enake parole, s prstom kažemo spet na iste, najbolj ustvarjalne in produktivne. 

A namesto da bi se iz napak kaj naučili, ponavljamo iste idiotizme, vpijemo enake parole, s prstom kažemo spet na iste, najbolj ustvarjalne in produktivne. 

Za spremembo bi ga. Jerkič morda lahko začela pri sebi. Nato lahko s prstom pokaže še na g. Štruklja, potem pa se lahko oba obrneta še h g. Počivalšku, da se skupaj samokritično vprašajo, kaj je njihova dodana vrednost in ali ni morda čas, da se vzame tudi njim. Po vseh teh letih t. i. »boja« je namreč po sindikalnih podatkih ljudi na »minimalcih« vedno več, to pa kaže (vsaj) na neuspeh njihovega »sindikalnega vladanja«.

A tudi podjetništvo se lahko samokritično zazre vase in, morda z grenkobo, ponovno ugotovi, da zastonjkarskih kosil ni in da tistih, ki so razumeli in obljubljali drugačne koncepte, preprosto niso izvolili. Zakaj, najbolje vedo sami. Frustrirajoče je le, da na daljši rok spet izgubljamo vsi. 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike