[Video] Dr. Jože Dežman: Škodo, ki jo povzročajo, bomo še nekaj časa plačevali (Vroča tema, 1. 2. 2026)

Na Spotify:

V tokratni Vroči temi smo 'na svetlo' pospremili novo knjigo dr. Jožeta Dežmana z naslovom Huda sprava, ki bo javnosti predstavljena šele v marcu. Pogovor je vodila Vida Petrovčič. 

V knjigi, pa tudi v tem pogovoru, je beseda tekla o 35-ih letih dela Komisije vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Komisija je imela različne faze, izkaže pa se veliko sporočilo dela, saj so bili v 35 letih narejeni temeljni koraki, procesi, ki so vodili k razumu, zdravi pameti, to je k resnici. Kot pove dr. Dežman, se je bilo treba usposobiti po različnih strokah in te stroke vključiti v raziskave, na koncu pa se je pokazalo, da je najhujša 'znanost' pogreb posmrtnih ostankov. Po 35 letih dr. Dežman prepoznava, da se je to trdo delo splačalo. Poudari tudi, da je temeljno sporočilo tega dela boj za resnico, za stroko, za dialog v družbi.

Sogovornika sta se ustavila tudi ob izjavi Milana Kučana glede pokopa. Zločini partizanskega gibanja in komunističnih oblasti so namreč primerljivi z najhujšimi zločini v svetovni zgodovini. In pove, da se ne da pobegniti pred zgodovino tako, da bežiš od pogreba.

Jankoviću in Kučanu pa glede na vsa leta ukvarjanja s smrtjo, pokopom, odgovarja, da če so sami tako nevredno delali z ljudmi ('premetavanje kosti'), naj ne zahtevajo tega tudi od drugih. Dr. Dežman razloži, da je komunistični pokop pojav, ki mrtve preseka pol; približno pol jih izgine, od polovice, ki ostane, pa nastane neka spominska pokrajina, posvečena smrt. Ovila nas je sveta smrt. Problemi pa so brisanje registrov, podatkov o mrtvih ni. 

Življenje v laži je postala tradicija, za to poda tudi primere:

• Sv. Urh, kjer je bilo okrog 120 zločinsko umorjenih ljudi; v registru o tem piše, da je tam pokopanih 124 ljudi, od tega samo 1 znan. To je laž, saj so okrog 80 mrtvih odkopali, nihče pa ne ve, kdo so to, od kod so. Sv. Urh je torej laž.
• Cvibelj pri Žužemberku je domnevno največje partizansko grobišče, v registru piše, da je tam 1.200 žrtev, od tega 510 znanih, 690 neznanih; toda v kostnici je morda 300 skeletov. Tudi tu je torej laž.

Človek ni bil nič vreden. Tudi povezava med imenom in posmrtnimi ostanki za komuniste ni vredna nič. Dr. Dežman poudarja, da je najbolj spodobno, da žrtve spoštljivo pokopljemo. 

O množici prikritih grobišč pove, da register smrti še zdaleč ni kompleten, toda temeljni problem je, kako se do mrtvih obnašamo. Ob tem poda primer Dražgoš, kjer se 'tuli, dere, zmerja'. Tudi v Dražgošah in na drugih podobnih mestih je smrt samo orodje za propagando. Resnico pa je treba sprejeti in identificirati posmrtne ostanke vseh – tudi partizanov.

O Milanu Kučanu še pove, da uničuje zmagovito esenco partizanov, ker želi prikrivati to, kar je sam zavozil; režim, ki je propadel. Škodo, ki jo povzročajo, bomo še nekaj časa plačevali. V zgodovinske zapise pa po Dežmanovo te Kučanove geste ne bodo šle kot zmagoslavne.

Sogovornika sta se ustavila tudi ob knjigi o prikritih grobiščih Hrvatov na Slovenskem (Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji), ki sta jo napisala Mitja Ferenc in Uroš Košir. Knjiga obsega 800 strani in govori o umorih, skrivanju, tabu temah – umori so bili najbolj varovana skrivnost Jugoslavije. V knjigi so opisane še druge skrivnosti, mnoge so tudi razkrite.

V nadaljevanju gost pove, da se je med 2. svetovno vojno in po njej dogajala komunistična revolucija, mrtvih je bilo okrog 2 %, to je okrog 30.000 ljudi; več je bilo pobijanja po vojni kot med vojno in več Slovencev kot okupatorjev. Predvsem strahotna sta bila maj in junij 1945, ko se je zgodil najhujši bratomor naroda v tem prostoru. Ta zločin prekaša tudi Auschwitz. Najhujši uničevalni koncentracijski taborišči za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih sta bili prav pri nas: Šentvid nad Ljubljano in Teharje (oz. natančneje Bukovžlak pri Celju).

Dr. Jože Dežman poudari, da to povzroča velike težave narodu, toda reševanje ne gre tako, da bežimo od resnice.

Dr. Dežman pove tudi o osebni izkušnji raziskovanja prikritih grobišč, tudi Hude jame, ki ima kar 11 pregrad. Z voditeljico se ustavita tudi ob Dežmanovi knjigi Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo, ob vzrokih revolucije, pa tudi ob pravem nasprotju desetih Božjih zapovedih, po katerih so ravnali komunisti. Spregovorita tudi o rezanju glave kipa v Velenju, o bolnici Franja, o muzeju slovenske osamosvojitve v nekdanji Hribarjevi vili ter še ob mnogih bolečih, toda pomembnih temah.

Poudari pa, da ne bomo ušli. Resnico je treba sprejeti. Prisluhnite celotni oddaji Vroča tema.