[Video] Igor Omerza: »Kdor ne pozna zgodovine, jo bo prisiljen ponavljati.« (Vroča tema, 29. 10. 2025)

V oddaji Vroča tema je tokrat naš gost mag. Igor Omerza, nekdanji politik, publicist in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini. Pred kratkim pa je izdal knjigi z naslovom Temna stran Dela in pa Svetla stran Dela. Knjigi sta drugi in tretji del trilogije o časopisni hiši Delo. 

Piše o novinarjih časopisne hiše Delo, ki so bili povezani z Udbo (Temna stran Dela) ali so bili nadzorovani s strani Udbe, o slednjem v Svetli strani Dela. 

Gradivo je skoraj dve desetletji zbiral v Arhivu Republike Slovenije ter delno tudi v Zagrebu in Beogradu. V svoji knjigi ne obravnava le novinarjev časopisa Delo, temveč tudi znane pisce, ki so bili na različne načine povezani z udbovskim sistemom. Trenutno je opisanih 24 oseb, za katere obstajajo dokazi o sodelovanju z Udbo, vendar avtor ocenjuje, da bi jih bilo ob popolnem dostopu do arhivov pet- do desetkrat več.

Pojasnjuje, da so bili za sodelovanje z Udbo ključni dve kategoriji oseb: registrirani sodelavci in registrirani viri, ki so imeli tudi kodna imena za prikrivanje identitete. Razlika med obema ni vedno jasna, saj so sodelavci pogosto aktivno sodelovali v akcijah in širili dezinformacije, medtem ko so viri večinoma le poročali. Vsi registrirani so vedeli, da delajo za Udbo, zato jih Omerza s skupnim izrazom označuje konfidenti. Poleg teh pa so obstajali še neregistrirani viri, ki pogosto sploh niso vedeli, da so vključeni v udbovsko mrežo, zato jih avtor ne obsoja, razen kadar dokumenti dokazujejo njihovo zavestno sodelovanje.

»Vedeti morate samo, da je nekoč v propadli socialistični Sloveniji obstajala široko razpredena tajna politična policija v zasebni lasti komunističnega vodstva, ponarodelo Udbe, ki je masovno zalezovala, šikanirala, psihično in tudi fizično uničevala ter tudi pravosodno procesirala prebivalce Slovenije in zalezovale tujce, ki so prihajali k nam.«

Pri nas imamo še danes Gorjupove dneve, poimenovane po Mitju Gorjupu, enemu izmed glavnih Udbovcev. Omerza razlog za tako »čaščenje« Gorjupa s strani Društva novinarjev Slovenije vidi v nerazčiščenih dejstvih zgodovine. 

Večji del delovanja nekdanje slovenske Udbe je močno povezan z zveznim središčem v Beogradu, kamor so pošiljali ključna poročila in kjer je bila potrjena vsaka aktivnost v tujini. Danes je dostop do teh dokumentov omejen, saj je beograjski arhiv ostal pod nadzorom srbske obveščevalne službe in ni bil predan javnim arhivom. V Sloveniji so številni dokumenti uničeni, še celo 16. maja 1990, na dan prisege prve demokratične vlade, so udbovci po ukazu Ertla uničevali gradivo, poudari. Tako obstaja le delna slika o obsegu sodelovanja novinarjev, politikov in drugih javnih oseb z Udbo.

Dokumenti kažejo, da je bila tudi Marta Kos registrirana kot konfidentka Udbe in je pozneje napredovala v tujini, kar vzbuja pomisleke glede njene vloge v javnih funkcijah. Omerza opozarja, da takšni posamezniki ne bi smeli zasedati političnih položajev, podobno kot v Nemčiji nekdanji sodelavci Stasija niso smeli opravljati javnih funkcij.

Udba – globoka in široka mreža

V arhivih so podrobno opisani tudi zadnji dnevi Josipa Broza Tita, ki je bil od februarja do maja 1980 umetno ohranjan pri življenju. Zdravniški zapisi kažejo, da je bil že dolgo klinično mrtev. Kar zadeva povojne umore, so po avtorjevih besedah o njih veliko poročale tuje službe in slovenska emigracija. Te informacije pa so zanimale tuje obveščevalne organizacije, saj je Slovenija postala prostor množičnih pobojev po vojni, kar je močno obremenilo ugled nekdanjega režima, zaključi Omerza. 

Tuje novinarje, kot je bil švicarski Viktor Mayer, so jugoslovanske oblasti natančno spremljale. Udba je preko teh stikov in agentov, kot je bil Aleksandar Grnjak, izvajala tudi dezinformacijske akcije, na primer poskuse kompromitacije slovenskih demokratov, kot so Janša, Pučnik in Bučar, še pred volitvami Demosa. Te metode diskreditacije se po mnenju Omerze vlečejo vse do danes.

Da se je Udba finančno vzdrževala, se je ukvarjala tudi z ekonomijo. Po besedah Omerze so v Italijo izvažali cigarete, povezani pa naj bi bili tudi z italijansko mafijo. 

V svoji knjigi opisuje tudi skoraj filmske načine prisluškovanja v hotelu Holiday Inn, ki je imel posebne prisluškovalne sobe in že vnaprej s prisluškovalnimi napravami opremljene sobe, kjer so gostili ljudi, ki so jih nadzirali, med drugim tudi že prej omenjenega Viktorja Mayerja. 

Izkoriščanje šibkih točk 

Udbina poročila so bila izjemno podrobna in so segla v osebne, družinske in intimne vidike življenja posameznikov. Omerza zato pri objavi teh zapisov v knjigi včasih zavestno izpušča podrobnosti, ki nimajo neposredne povezave z Udbo, a ohranja podatke, ki so pomembni za razumevanje, zakaj je nekdo postal sodelavec. Udba je pogosto izkoriščala osebne šibkosti npr. spolno usmerjenost, finančne stiske za pridobivanje sodelavcev.

V svetli strani časopisa Delo piše tudi o ljudeh, kot so Mojca Drčar-Murko, Danilo Slivnik, Jaka Štular, Viktor Blažič, Andrej Inkret in Alenka Puhar, ki so kljub nadzoru ali pritiskom Udbe delovali neodvisno in pogosto kritično do režima. O nekaterih je Udba vodila obsežne dosjeje in jih dolgo časa zalezovala, ker so jih dojemali kot nevarne režimu. Ti posamezniki po besedah Igorja Omerze predstavljajo simbol intelektualnega odpora in moralne drže v času, ko je bilo svobodno razmišljanje tvegano.

Omerza poudarja, da je namen njegovih knjig razkrivanje resnice in ohranjanje zgodovinskega spomina. Knjige zato niso namenjene le generaciji, ki je živela v socializmu, ampak tudi mladim; kot učna ura o mehanizmih nadzora, manipulacije in pogumu posameznikov, ki so kljub vsemu ohranjali svojo integriteto. 

Prisluhnite celotnemu pogovoru, v katerem sta se sogovornika dotaknila tudi vprašanj o tem, kdo so bili glavni Udbovci, akcije »Vipava«, sodelovanja Udbe z italijansko mafijo, o potencialu še ne razkritih arhivov Udbe in še marsičem zanimivem. Pogovor je vodila Vida Petrovčič.