Vseevropski strah pred desnim populizmom ustoličil levo sredino, prevlade EPP je konec

Dr. Žiga Turk je v predvolilni kampanji v nizu svojih razmišljanj in kolumn poudaril, da smo v preteklih desetletjih Evropo prepogosto videli kot projekt, ki naj bi vodil k vedno večji povezanosti, skupnosti, združenosti Evropejcev, in v tem pogosto pozabili na organsko življenje ljudi in inštitucij, ki jih sami ustvarjajo. Napetost pred evropskimi volitvami in zadnje evropske volitve so to jasno pokazale.

Vse napovedi, debate ter pričakovanja pred volitvami so bila usmerjena v strah pred populističnim valom iz desne in leve ter pred iztirjenjem evropskega »projekta«. Projekta, ki ga je poosebljala velika sredinska koalicija levice in desnice, širok sredinski blok.

V simboličnem smislu bi lahko zadnje evropske volitve primerjali z obleganjem in rešitvijo Dunaja pred Turki leta 1683.

Volitve so prinesle pričakovani populistični cunami, toda center je vzdržal. V simboličnem smislu bi lahko zadnje evropske volitve primerjali z obleganjem in rešitvijo Dunaja pred Turki leta 1683. Evropski politični center igra vlogo Dunaja; sredinski stranki EPP in PES pa sta v zadnjih dveh letih pod stalnim napadom. Vlogo zlobnih Otomanov lahko mirno pripišemo populizmom vseh barv; od prvega vala, ki so ga predstavljali Podemos ter Siriza, do drugega močnejšega vala, ki je prišel v obliki Brexita, Trumpa ter samoniklih desnih medijskih alternativcev v podobi Bannona.co.

Toda pozor; vemo, da je Dunajčane takrat v sedemnajstem stoletju rešil princ na belem konju, poljsko-litovski kralj Jan III. Sobieski. Kot je bil Poljak davno pred leti nepričakovani rešitelj, imamo tudi v naši volilni zgodbi tokrat nepričakovane rešitelje evropskega centra.

Kaj dogaja

Ob poslavljanju stare strukture dvostrankarske vladavine v evropskem parlamentu je jasno, da bodo nepričakovano pomembno vlogo igrali liberalci (ALDE) ter zeleni (Greens/EFA). Populistom je sicer uspel veliki met z zmago Salvinija v Italiji, simbolično zmago Le Penove v Franciji ter zmago Brexitovske stranke v Britaniji, toda sredina je zdržala.

Legitimnost volitvam je nepričakovano dala tudi najvišja volilna udeležba v zadnjih 25 letih, ki je po nekaj sušnih volitvah zopet presegla 50 %.

Obenem so volitve pokazale precejšnjo politično fragmentiranost Evrope. EPP je daleč od slave nekdanje velike EPP-ED in je postala stranka Srednje in dela Vzhodne Evrope. Slednjo predstavlja tudi vedno bolj vzhodno obarvan blok konservativcev. Zahodna Evropa ter Skandinavija sta se odločno obrnili v levo, konservativne glasove na tem delu celine so dokončno pobrali desni populisti. Liberalci in zeleni so dejansko edini, ki so ostali enakomerno »razmazani« po evropskem volilnem zemljevidu in delujejo kot nujno potrebno vezivo.

Volitve so mimo, vseevropska EPP pa se mora dokončno vprašati, kako naj postane bolj ljudska ter stranka od ljudi za ljudi.

Reševanje centra bo tokrat nedvomno padlo s pleč EPP-ja in v prihodnje se tu upravičeno pričakuje večjo vlogo ALDE, Zelenih ter tudi še vedno relevantnih evropskih social-demokratov. V obratu ironije je vseevropski strah pred valom desnega populizma kot odločujoči faktor znova ustoličil levo sredino t.j. socialiste + zelene + liberalce. Evropska komisija tako verjetno ne bo niti Webrova niti Salvinijeva in Le Penova, ampak morda Timmermansova, morda celo Macronova ali bolj po notah ge. Verstaegerjeve.

Zastavimo si morda še zadnje vprašanje; kam z evropsko desno sredino? Suverene prevlade EPP-ja je bolj ali manj konec. Na prejšnjih volitvah je izgubila britanske torijce, ki jih je označevala oznaka ED v kratici EPP-ED, sedaj pa se je še bolj ošibila. Orbánova veličastna zmaga na Madžarskem je v širšem kontekstu namreč bolj pirova. Pravkar omenjeno poglejmo na primeru Italije: država je Evropi najprej dala DeGasperija in Democrazio Christiano. Nato je prišel Silvio Berlusconi in njegova 'bunga-bunga'. Sedaj ima Italija Mattea Salvinija, ki razkazuje rožne venčke in narod zaobljublja Devici Mariji.  Branko Cestnik je v nedavnem pogovoru za Radio Ognjišče hudomušno pripomnil, da bolj kot italijanski škofje udrihajo po Salviniju in njegovem izkazovanju verskih senzibilnosti, bolj odločno ga italijanski katoliki volijo.

Volitve so mimo, vseevropska EPP pa se mora dokončno vprašati, kako naj postane bolj ljudska, stranka od ljudi za ljudi. Malo manj samovšečnosti tudi ne bi škodilo in tako se EPP marsikaj koristnega lahko nauči tako od Salvinija kot tudi od vzhodnoevropskih konservativcev.  Tako volivci ne bodo iskali nadomestka v populistih, ampak se bodo vrnili k pravi izvorni demokratični, ljudski, demokrščanski opciji evropskih očetov.