»Vsi te iščejo!«

Pred slabim tednom dni je na spletu zakrožila vest o tem, da je papež Frančišek najbolj priljubljena osebnost glede na raziskavo, ki je potekala v 53 državah. Enak rezultat velja tudi za Slovenijo. Zanimivo, da tudi v državi, kjer Cerkev vsaj medijsko ne uživa prav velikega ugleda, izberejo papeža za najbolj priljubljenega. Ob takšni priljubljenosti bi človek rekel, da ima dovolj moči, da bi mu ljudje morali slediti. Mu res?

»Vsi te iščejo!«, povedo učenci Jezusu, ko ga najdejo ob začetku dneva na samotnem kraju. Iskanje množic in učencev govori o Jezusovi veliki zaželenosti. In če je zaželenost velika, se zdi to dobra priložnost za oznanjevanje evangelija. Gotovo so dober namen pestovali tudi učenci, ki so Jezusa poiskali, da bi ga pripeljali tja, kamor hoče množica in morda tudi učenci: nazaj tja, kjer je ozdravljal in izganjal hude duhove. Množica je Jezusa sprejela kot čudodelnika in hoče nadaljevanje. A Jezus pravi: »Pojdimo drugam.« Zakaj Jezus noče delati tako, kakor hočejo ljudje?

Želje množice so se ob Jezusu začele uresničevati. Našli so nekoga, ki bo reševal njihove sprotne težave in zanj bi lahko veljalo: »Če se bo Jezus dobro izkazal, potem mu bo dobro med nami! Imel bo vsega na pretek, samo naj opravlja funkcijo čudodelnika.«

Že iz naših medsebojnih pogovorov je očitno, da tam, kjer je dovolj časa za pogovor, kjer delo in vsakovrsten uspeh ni začetek in konec dneva, tam je po pravilu več ljubezni.

V teh človeških predlogih je nekaj satanskega. Če bi bilo od Svetega Duha, Jezus ne bi rekel pojdimo drugam. Človek namreč Jezusa postavi pred skušnjavo, da bi uresničeval človeško voljo, namesto Božje. Seveda v zameno, da je potem Jezus moj kralj in mu pripada, kar pripada kralju. Človek bi ob takšnem kralju še naprej iskal samega sebe, zadovoljeval in nadgrajeval svoje želje in se zapiral pred drugim. Jasno, da se Jezus s takšnim egoizmom ne strinja – ker enostavno ni osrečujoč za nikogar.

In kako je Jezusu uspelo odbiti čar oblasti, ki mu je bila ponujena? Molil je in se tako pogovarjal s svojim nebeškim Očetom. Oče mu je odpiral oči, da je lahko prepoznaval pasti skušnjav.

Nobenega dvoma ni, da smo tudi kristjani povabljeni k pogovoru z Bogom. Že iz naših medsebojnih pogovorov je očitno, da tam, kjer je dovolj časa za pogovor, kjer delo in vsakovrsten uspeh ni začetek in konec dneva, tam je po pravilu več ljubezni. Tudi s trpljenjem se tam lažje spoprijemajo. Koliko več blagoslova more prinesti šele pogovor z Vsemogočnim.

Kakor je Jezus ušel človeškim skušnjavam, tako tudi Petrov namestnik išče predvsem Božjega Duha. Tudi papeža Frančiška »mnogi iščejo«, slediti pa mu je včasih težje, ker želi pripeljati v Jezusovo bližino, kjer je lepo, a hkrati težko, ker od mene terja spremembo.