Za popolne predsedniške volitve manjka samo še Ljudmila Novak

Komaj sem po napornem prvem poglavju letošnjega supervolilnega leta ubežal tempu uredniškega vsakdana, me je po vrnitvi z desetdnevnega dopusta pričakalo kar šest kandidatov za predsednika republike, pet resnih in kozjanski outsider.

Ne pa tudi predsednik vlade, ki se z dopusta na Hrvaški preko Instagrama po pahorjansko oglaša, da par dni morja dela čudeže. Še dobro, kajti glede na to, kako so z vladanjem začeli, bo čudeže potreboval, da se mu še pred zimo ne bo zgodila ulica.

Ampak o teh stvareh kdaj drugič, naj si le dobro odpočije in nabere energije za hladne mesece, ki sledijo vročemu poletju.

Vrnimo se k pretendentom za predsednika. Mediji nam pravijo, da se na levi tokrat ponujata dve izjemno močni kandidatki. V resnici so levo od sredine močni kandidati trije, a enega je nuja zamolčati, saj bi levici na predsedniških volitvah lahko pošteno pokvaril igro. Medtem ko je Nataša Pirc Musar, kot smo videli, favoritinja »stricev iz ozadja«, je Marta Kos kandidatka »nečakov iz ospredja«. Teh, ki v zanosu silovite zmage stricev nič kaj ne »obrajtajo«, temveč se jim celo rogajo v kamero, češ da »tu in tam streljajo kozle«. Najbrž ni treba omenjati, da takšna nespoštljivost pri stricih, čeprav že ostarelih, ne gre kar tako v pozabo.

Ji je kar sapo vzelo (ko je dojela) 🤭 pic.twitter.com/Q5U7aD2ipy

— Isa (@twi_ser) June 28, 2022

A vrnimo se k tretjemu, spregledanemu kandidatu. Profesor dr. Vladimir Prebilič ima sam po sebi vse za predsednika republike: kot župan ima stik z ljudmi, kot profesor na FDV stik s politično teorijo, kot član Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope (idr.) pa stik z mednarodno prakso. Je zmeren in umirjen, jasnih levih vrednot in jezik mu dobro teče.

Zase pravi, da je kandidat povprečne sredine, ne pa enih in drugih političnih elit. In še kako prav ima. A kaj, ko mu to gre bolj v škodo kot korist, saj pomeni le eno: da si, vsem svojim kompetencam in nazorski sprejemljivosti navkljub, ne more obetati nikakršne podpore levega zaledja. Brez njihovih političnih, kapitalskih in medijskih resursov mu bo proti favoriziranima kandidatkama res težko; ker prva in najtežja tekma med pretendenti levo od sredine se bo bila za drugi krog. Zmagati v drugem bi, glede na prvega, za preživelega morala biti mala malica.

Zadeva bi se še v prvem krogu dodatno zaostrila, če bi Prebilič, ali recimo kak močan kandidat Socialnih demokratov (razen Brgleza sicer takšnega ni na obzorju) tekom kampanje ogrozil primat obeh izbranih dam. To bi lahko pomenilo tudi medijske udarce po katerem od izzivalcev, v skrajnem primeru pa tudi umik katere od izbrank v korist druge. In ker se Nataša Pirc Musar ni hotela umakniti že, ko so Marto Kos hoteli narediti za edino kandidatko združene leve družine, ni pričakovati, da bo to storila sredi tekme. Strateško je torej v primeru krizne situacije mogoč zgolj umik Kosove, na kar že namigujeta dva detajla – nedavna informacija Bojana Požarja, da se o tem scenariju že razmišlja, in javnomnenjska anketa Mediane v Delu, v kateri je Marta Kos za Musarjevo in Logarjem globoko na tretjem mestu.

A Kosovi bi v zameno za predajo morali urediti kakšen visok položaj, najbrž na mednarodni sceni, saj so doma takšni, ki bi jo zadovoljili, potem ko ji ni bilo omogočeno postati zunanja ministrica, trenutno nedosegljivi oziroma zasedeni.

Desno od sredine (za zdaj) manj gneče

Scenarij, po katerem bi stričev volk ostal sit in nečakova koza cela na način, da bi se v drugi krog predsedniške tekme uvrstili tako Pirc Musarjeva kot Kosova, je z napovedjo kandidature Anžeta Logarja desno od sredine manj verjeten.

Logarju namreč za uvrstitev v drugi krog zadostuje angažma najbolje organizirane slovenske stranke, da na volitve požene svojih 300 tisoč volivcev. In čeprav nekateri sumijo, da je Janša svojega »princa« na predsedniške volitve v ogenj poslal zato, da na veliki sceni pogori, je težko verjeti, da strankina mašinerija v ozadju ne bi opravila potrebnega za uspeh kandidata iz svojih vrst.

Če pa do sabotaže slučajno pride, se bo Logarjeva pot v drugi krog spremenila v kalvarijo, na kateri bodo tekli kri, pot in nemara tudi solze. Pa vendar, morebitni uspeh po trnovi poti bi mu ponudil priložnost, da situacijo obrne v svoj prid. V drugem krogu namreč s premočno etiketo politika SDS-a zaradi odbojnosti te stranke med volivci izven kroga njenih siceršnjih podpornikov, ne more uspeti. Zato, če upa na zmago, bo tekom kampanje, brez da izgubi jedrno podporo, moral potrebne dodatne volivce prepričati, da v njem vidijo "samo" uspešnega, zmernega in odprtega politika Anžeta Logarja, ne pa tudi Anžeta Logarja, člana SDS.

Sliši se težko, skoraj nemogoče, a ni neizvedljivo.

Podobno kot na levici bi Logarjev pohod v 2. krog lahko zakomplicirala tudi kakšna protikandidatka. Če bi za suho zlato vzeli prepričanje enega naših kolegov, ki ni po juhi priplaval, da je predsedniška tekma v resnici lepotno tekmovanje, bi največ možnosti imela na oko prijetna Nina Krajnik, nad katero se navdušuje del desne intelektualne elite.

Nevarna kombinacija lepote in pameti je bila dovolj, da je že na štartu dobila preventivno diskreditacijsko porcijo Odlazkovih tabloidov, na čelu z Reporterjem. Ti naokrog prodajajo zgodbo, da naj bi bila nasilna do partnerja – bivšega diplomata in zdaj župana Milana Balažica ter njegovega očeta. Balažic je nemudoma reagiral z znano dikcijo o zaščiti dobrega imena z »vsemi pravnimi sredstvi«, Krajnikova pa se je, ko jo je o tem povprašal Miha Orešnik v pogovoru na N1info, odzvala vidno nervozno.

Prav odgovor na provokacijo je nakazal njeno šibko točko. Krajnikova ima potencial za dobro, če ne odlično kandidatko, a se ob prvih javnih nastopih v nekontroliranih okoljih vidi, da še ni izkušena in izbrušena za soočenja z rutiniranimi ter z vsemi žavbami namazanimi protikandidati, kakršna je denimo Nataša Pirc Musar. Obenem je njena retorika za predsedniško kandidaturo preveč sofisticirana oziroma, po domače, običajnim ljudem nerazumljiva. Pirc Musarjeva in Orešnik nista edina, ki jima tudi po koncu oddaje ni bilo čisto jasno, kaj točno je ta "politika singularnega", o kateri je Krajnikova vseskozi govorila.

Kdo se boji Ljudmile Novak?

Cvetober resnih in raznolikih predsedniških kandidatov torej obeta dinamično in nadvse zanimivo volilno tekmo, ki pa z mojega vidika ne bo popolna, če se ji ne pridruži še, od enih tako opevana, od drugih pa tako osovražena, Ljudmila Novak. Sicer drži, kot opozarjajo nekateri, da si Novakove v predsedniški tekmi želijo predvsem na levi, da bi omejila Logarjeve možnosti za drugi krog. Sam pa menim, da mu ne bi pretirano škodila, ob predpostavki, da volivci SDS-a naredijo svoje. Teh je namreč veliko, in zagotovo ne bodo volili Novakove. Nasprotno, glede na to, kako jim gre na živce, bi znali v drugem krogu, če bi se tja uvrstila, proti njej podpreti celo najbolj trdo levičarko.

Sicer se ta nočna mora mnogih na desni skoraj gotovo ne bo uresničila, četudi bi se Novakova za svojo drugo predsedniško kandidaturo vendarle odločila. Bi bila pa ta odličen pokazatelj, kaj v praksi dejansko pomenijo prva mesta na medijskih lestvicah priljubljenosti politikov ter ovacije levih novinarjev ob vsakem do Janše kritičnem oglašanju. Ter kaj pomeni zaklinjanje nekaterih levičarjev, da Ljudmilo Novak pa bi za predsednico podprli tudi sami.

Kaj si o vsem tem mislim, sem zapisal že pred časom v odmevnem komentarju, ki si je zaslužil celo (ne)častno mesto v Ljudmilinem slovitem, medijsko tako opevanem javnem pismu. Ker pa vem, da je, zaklinjanju navkljub, ne bo volil niti en levičar, dokler bo na izbiro katerikoli levi kandidat, bi njen rezultat dal pomembno informacijo o globini volilnega bazena tistih, ki leve opcije ne volijo, obeh strank na desni pa tudi ne, ker zavračajo SDS-ov modus operandi, NSi-ju pa zamerijo, da ga tolerira.

Tako bi sproti dobili še odgovor, ali je nemara na sredini in malček desno od nje še prostor za kakšno, od Janše in levih dovolj distancirano politično stranko.