Za ustavno večino razuma v prihodnjem mandatu

Bliže kot je neki režim svojemu koncu, bolj je nor, je predsednik SDS Janez Janša na akademiji ob 36. obletnici stranke opisal ravnanja predstavnikov aktualne koalicije. Kot norčevanje iz normalnosti oziroma iz razuma, ki nima dna, je pa k sreči omejeno s časom. »In ta čas se izteka,« je dejal Janša. 

V nedeljo, 16. 2. 2025, je minilo natanko 36 let, kar je v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastala Socialdemokratska zveza Slovenije, predhodnica današnje SDS. Ob obletnici je Janša na slavnostni akademiji v napolnjeni dvorani zdravilišča v Laškem izpostavil, da so se vsaj v delu zahodne civilizacije začeli tektonski premiki, v njeni osrednji državi pa »revolucija razuma«. V Sloveniji smo medtem na političnem prizorišču spremljali »nadaljevanje politične burleske«. 

Dileme levice 

»To burlesko so nekateri poimenovali golobarjenje. To je žal poleg smeha prineslo tudi povsem konkretne negativne politične posledice za blaginjo slovenskega človeka. Zgodovina nas uči, da bliže kot je neki režim svojemu koncu, bolj je nor,« je povedal Janša. 

Javnomnenjska podpora Gibanja Svoboda je namreč v prostem padu in po oceni prvaka SDS je jasno, da tranzicijska levica ne bo več stavila nanjo kot na stranko, ki lahko na volitvah dobi relativno večino. »Hiša iz kart se sesuva in izjemno težko jo bodo obvarovali propada do konca mandata,« je povedal. 

Glavna dilema levice je ta hip skoncentrirana okoli ustavnega sodišča. Če bo vlada zdržala do konca, po oceni Janše tvega večji poraz kot v primeru nenadnih predčasnih volitev. A obenem lahko do konca mandata imenuje večino, torej pet ustavnih sodnikov za nadaljnjih devet let, in tako preko ustavnega sodišča še naprej onemogočajo potrebne reforme. 

Medtem na desni politični sredini nastajajo nove stranke, pri čemer gre po mnenju Janše za poskus oslabitve SDS in preprečitve Ruparjevim upokojencem, da bi prišli v parlament. Demokrate nekdanjega poslanca SDS Anžeta Logarja je Janša označil za »platformo ohranjanja primata levice«. 

Kljub temu predsednik SDS ocenjuje, da stranka, ki jo vodi, stopa v obdobje največje politične moči, in to v času, ko »jo Slovenija spet usodno potrebuje«. Ne le zaradi reform, po besedah Janše bi bile potrebne tudi dopolnitve ustavnega reda, s katerimi bi med drugim zaščitili svobodo govora, volilno pravico, pravico do poštenega sojenja, spol kot naravno kategorijo, pravice otrok v obrambi pred ideologijo v šolah in demokracijo kot vladavino izvoljenih. Občinam bi zagotovili finančno samostojnost, v ustavi pa opredelili, kolikšen delež BDP gre lahko za javno porabo. Za to pa bi Slovenija v naslednjem mandatu potrebovala »ustavno večino razuma,« pravi Janša. 

Demokrate nekdanjega poslanca SDS Anžeta Logarja je Janša označil za »platformo ohranjanja primata levice«. 

Postopen vzpon 

V dosedanjih volilnih bojih SDS kaj takšnega še ni uspelo. Je pa od svojih začetkov do danes napredovala od ene manjših parlamentarnih strank v eno osrednjih političnih sil v državi. Pobuda za ustanovitev takšne stranke sicer sega v leto 1987, v čas stavke litostrojskih delavcev. Dve leti pozneje je bila tudi uradno ustanovljena, najprej kot Socialdemokratska zveza Slovenije s predsednikom Francetom Tomšičem, ki ga je leta 1989 zamenjal Jože Pučnik. 

Prvi kongres stranke leta 1990 je prinesel spremembo imena v Socialdemokratsko stranko Slovenije – SDSS. Po volitvah aprila tega leta, na katerih je osvojila 7,8 odstotka glasov, je v okviru Demosa postala del osamosvojitvene vlade. Na naslednjih volitvah, ki so sledile padcu Peterletove vlade, se je stranka komaj prebila v parlament. Vstopila je v Drnovškovo vlado, vodenje stranke pa je zaradi Pučnikove bolezni prevzel Janez Janša. Ko so Janšo zaradi obračuna v Depali vasi odstavili s položaja obrambnega ministra, je stranka zapustila vlado. 

Začel pa se je tudi postopni vzpon javne podpore. Novembra 1996 je stranka s 16,6 odstotka glasov postala tretja največja parlamentarna stranka, podobno podporo je ohranila tudi štiri leta pozneje (15,8 odstotka), po kratki epizodi z vlado Andreja Bajuka. 

Vsi Janševi boji z novimi obrazi 

Današnje ime je stranka dobila leta 2003, leto pred tem, ko je prvič dobila volitve v državni zbor, in to z najboljšim rezultatom do tedaj, dobrimi 29 odstotki. Janša je vlado sestavil s SLS, NSi in DeSUS. Še višji delež je SDS prejela leta 2008, a jo je takrat za las prehitela SD z Borutom Pahorjem. 

Podoben scenarij se je ponovil leta 2011 z Zoranom Jankovićem, ki pa za razliko od Pahorja ni mogel sestaviti vlade; že drugič je to priložnost dobil Janša. Podobno po volitvah 2018, ki jih je SDS sicer dobila, a je vlado sestavila šele po dveletni epizodi Marjana Šarca oziroma potem, ko je slednji vrgel puško v koruzo in se uštel pri oceni, da si bodo tudi vsi koalicijski partnerji želeli predčasne volitve. 

Da bi puško v koruzo vrgel tudi Golob, se v tem trenutku zdi malo verjetno, saj koalicija v parlamentu vsaj za zdaj ohranja dokaj udobno večino. Če bo zdržala do konca, bo Golobova vlada šele druga po Janševi leta 2004, ki bo odpeljala celoten štiriletni mandat. Še enega pa glede na aktualne javnomnenjske poizvedbe zelo verjetno ne. 

Veliki pok in Patria 2 

Vsaj za zdaj je videti, da ima SDS volilno zmago v rokah, toda do volitev, če bodo te redne, je še več kot leto dni, ankete pa so tudi kdaj v preteklosti že kazale na zmago Janševe stranke, pa se mu nazadnje ni izšlo, denimo pred volitvami leta 2008 in leta 2011. Obakrat sta se levici očitno izšli mobilizacija volilnega telesa v zadnjem hipu in izrazita antijanševska retorika. 

Volilni program – če je ta sploh obstajal – posameznih »instant« strank, ki so nastajale nekaj mesecev pred volitvami, nazadnje ni bil več v ospredju tekme. Bolj kot to je voditelje raznovrstnih soočenj zanimalo, kdo in zakaj bi šel v koalicijo s SDS. Kot bi to za potencialne koalicijske partnerje pomenilo obsodbo, ne pa pripravljenosti na sodelovanje v prizadevanju za skupno dobro. 

Poleg tega je volitve leta 2008 (pa tudi več poznejših) v veliki meri zaznamoval t. i. veliki pok s Finske. Volilna kampanja se je namesto na vsebinska vprašanja osredotočala na vprašanje Janševe vloge pri poslu z oklepniki Patria. Kljub temu da je bila obsodilna sodba leta pozneje razveljavljena, predsednik SDS pa je zaradi obsodbe in neupravičenega prestajanja zaporne kazni prejel odškodnino, je tri tedne pred volitvami sprožena afera gotovo vplivala vsaj na del volilnega telesa. Pa čeprav je SDS na tistih volitvah prejela največji delež glasov doslej (29,26 odstotka). 

Nekaj podobnega se nemara pripravlja tudi pred tokratnimi volitvami. Znano je namreč, da zoper Janšo poteka sodni proces v primeru prodaje posestva v Trenti. Prvak SDS ne dvomi, da gre za politični obračun, za drugi del Patrie. Prav tako poudarja prvoobtoženi nekdanji direktor Imosa Branko Kastelic, ki se ima za »kolateralno škodo«. 

Politični obračun ali ne – prav v procesih, ki doživljajo visoko publiciteto, ker so v njih udeleženi politiki, se kaže prisotnost politike v pravosodju. Tako je pred dnevi za Domovino dejal dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Miro Cerar. »Zelo težko je razložiti državljanom, zakaj se, recimo, zoper določene politike postopki pogosto začnejo, ko se približujejo volitve, ali pa zakaj nekateri postopki nikakor ne stečejo pravočasno,« je povedal Cerar, sicer predsednik vlade med letoma 2014 in 2018. 

In v primeru Trenta se je sodni proces začel lani, kar deset let po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom leta 2014, vsaj na prvi stopnji pa se bo očitno razpletel letos. Kako, lahko samo ugibamo. Kako se bodo na takšen ali drugačen razplet odzvali volivci, pa tudi. 

Janša ne dvomi, da gre v primeru prodaje posestva v Trenti za politični obračun, za drugi del Patrie. Prav tako poudarja prvoobtoženi nekdanji direktor Imosa Branko Kastelic, ki se ima za »kolateralno škodo«. 

(D188, 30-31)