Zakaj je bila za kompromis v EU potrebna hči pastorja iz vzhodne Nemčije

Embed from Getty Images
Vprašanja o tem, kaj je Evropa, so stara že tisoč let, pa to ni Cankarjeva burka. Na svoj način je bila združena že v času Rimskega cesarstva. Oblikovali so jo grško-rimsko-judovsko-krščanski elementi. Menda je ime bilo prvič izrečeno po bitki pri Poitiersu (732), ko je bilo Arabcem, ki so prišli  izza Pirenejev, preprečeno nadaljnje osvajanje Evrope. Od tedaj naprej pa vse do Renesanse so kljub temu za Evropo uporabljali naziv »Cristianitas«, ki je bila tedaj pod tem imenom in svetovnim nazorom, združena. Po Reformaciji in po Westfalskem miru (1648) je za celino nastopila fragmentacija, ki je skozi politične in vojaške krize trajala do konca 19. stoletja in 1. svetovne vojne.



Do leta 1914/18 je vladala neka nasilna stabilnost, predvsem kar zadeva srednjo in vzhodno Evropo (Evropski koncert). V tem prostoru je bila tudi relativna(?) kulturna in svetovnonazorska enotnost. Po letu 1918 so centrifugalne sile pričakovano razbile ta prostor po nacionalnem ključu. Zahodna Evropa je bila skozi 18. stoletje, predvsem pa skozi 19. imperialna (afriške in azijske kolonije) in med seboj močno sprta. Ta sprtost se je zadnjič kruto pokazala ob 2. svetovni vojni.

Po letu 1945 je nastopilo drugo razlikovanje. Od Ščečina do Trsta je bila potegnjena železna zavesa in Evropa je bila spet razdeljena, tokrat na dvoje, vse do konca hladne vojne. Vse to povedano v skrajno strnjeni obliki.

Kako razumeti današnjo Evropo

Ko govorimo o današnji Evropi, torej ne moremo mimo različnih izkušenj, ki jih imajo države v tem prostoru. Današnja Evropska unija ni in ne more biti avtomatično enotna ob tako različnih izkušnjah, kot so jih imele njene države. Predvsem polstoletna komunistična vladavina na vzhodnem delu je močno zaznamovala tamkajšnje družbe, medtem ko je na zahodni strani bil popolnoma drug svet.

Dogovor, ki ga je Angela Merkel dosegla s Poljsko in Madžarsko je dokaz, da se z globljim razumevanjem marsikaj doseže in da Evropa morda le ni tako razdeljena in šibka, kot nekateri menijo oz. bi morda celo želeli.

Kdor ne upošteva tega zgodovinskega, političnega, gospodarskega in sociološkega dejstva, ne more razumeti današnje EU. Mini model za ta pojav imamo v današnji Nemčiji, kjer je, kljub združitvi in po njej, še vedno močna vsestranska razlika med »Ossis« in »Wessis« ter njihovim miselnim ustrojem. Ne pozabimo, da ima Angela Merkel vso življenjsko izkušnjo iz Vzhodne Nemčije in je v zadnjih tridesetih letih kot zvezna kanclerka čudovito prerasla posledice tudi tridesetletnega Berlinskega zidu.

Svetovnonazorsko sta obe strani Evrope živeli popolnoma različno življenje. V zahodni so bili jamčeni vsi pogoji svobodnega življenja in je bil vsestranski napredek in razvoj neustavljiv. Zato je bilo tudi mogoče načrtovati združenje, ki je do padca Berlinskega zidu prehodilo zanimivo pot. Na vzhodni je bilo pa vse blokirano, kljub znanim poskusom, da bi se iz tega izvili (Poljska, Madžarska 1956, Češkoslovaška 1968). Jugoslavija in z njo Slovenija je zunanjepolitično ušla iz sovjetske kontrole, notranjepolitično pa je v jedru ostala prav tako stalinistična kljub nekaterim ventilom, ki so jih občasno oblastniki uporabljali.

Tisočletna skupna zgodovina je močno zaznamovala obe strani, predvsem kar zadeva vrednote, ki so oplajale evropske narode. Te vrednote so (bile) politične, verske (predvsem močno krščanske), splošno kulturne. Vendar se zahodnim Evropejcem ni bilo treba bojevati za svojo ohranitev in uveljavitev v javnosti. Nasprotno je pa v srednjem in vzhodnem delu po 1945 vse bil en sam odpor, večinoma v notranjosti zatajen, včasih pa očiten, kar je seveda bilo zatrto z najtršo represijo. Pritisk se je skozi desetletja nabiral in končno (1989-1991) izbruhnil ter tudi pustil močne značajske poteze in obrambne mehanizme.

Tisti, ki tega ne poznajo oz. ne upoštevajo, ne razumejo, kaj se danes dogaja v Evropski uniji. Kanclerka Angela Merkel, hči luteranskega pastorja, 30 let živeča v komunistični državi to iz povedanih razlogov pozna.

Dogovor, ki ga je dosegla s Poljsko in Madžarsko o deblokadi evropskih sredstev je tudi dokaz, da se z globljim razumevanjem marsikaj doseže in da Evropa morda le ni tako razdeljena in šibka kot nekateri menijo oz. bi morda celo želeli. Zato je govorjenje o »jedrni Evropi« in »vzhodu« povsem nesmiselno. Voditelji so otipljivo spoznali, kaj pomeni na vrednotah temelječa odločnost in kakšne so posledice neenotnosti.

Soros in njegov poskus vplivanja na evropsko odločitev je pa v diametralnem nasprotju z »odprto družbo«, kot jo že desetletja propagira. Žaljenje kanclerke je pritlehno. Zelo verjetno ne bo kar tako odnehal. Vedeti pa moramo, da gotovo ni edini v tovrstnem lobiranju. On je znan in revija Forbes poroča (če naj ji verjamemo), da je šestdeseti v vrsti najbogatejših na svetu. To pomeni, da je pred njim 59 bogatejših kot on. Kdo so in kako lobirajo, pa nihče ne pove. Ostajajo v tajnem zakulisju in zato lahko v miru delujejo kakor hočejo. Hudič najbolj uspe takrat, ko nas prepriča da ga ni.