Zakaj nekateri samostani cvetijo, medtem ko jih velika večina zamira

... Kar daje vtis temeljne lastnosti, ki zaznamuje te skupnosti in vpliva tudi na vse ostale razlike, se zdi predvsem to, da so zahvaljujoč modrim vodstvom dobro prekrmarile revolucionarni čas po 2. vatikanskem koncilu. Bil je koncil, izražen v dokumentih, ki so jih pripravili škofje, bil pa je tudi »koncil medijev«, kot ga je imenoval pokojni papež Benedikt XVI., in bil je »duh koncila«. Med vsem trojim žal še zdaleč ni enačaja.

Dokumenti koncila so spodbujali k »vrnitvi h koreninam«, k izvorni karizmi posameznih redov, in to upravičeno, saj so se mnogi od te močno oddaljili. »Duh koncila«, ki je slednjega videl kot prelom s preteklostjo, s tradicionalnim načinom duhovnega življenja, pa je redove po Benediktovih besedah odprl »skušnjavi povprečnosti, meščanskih načinov življenja in potrošniški mentaliteti«. Mnogi so zanemarili skupno molitev in liturgijo, pokora in asketsko življenje sta obveljala za »negativno duhovnost« in stvar preteklosti; podobno se je zgodilo s habitom, redovno obleko, na izpraznjena mesta v življenjih pa so se umestili družbeni aktivizem, nove, ezoterične oblike molitve, eksperimentiranje, ukvarjanje z vsem drugim, razen z osnovnim poslanstvom …