Zakaj se je vredno postiti

40 postnih dni ni malo in začetna odločnost ter požrtvovalnost je verjetno pri mnogih (gotovo pa pri meni) že kanček popustila. Zato je prav, da se ob tem času znova spomnimo kaj, zakaj, čemu in kako ter se trdno privežemo nazaj na Gospoda, ki se je spustil v samo smrt in se iz nje vrnil zmagovit.

Sama beseda post izvira iz nemškega pridevnika fest; njen pomen se je tako razvil iz prvotnega ‘vzdržnost, trdnost’. Njena današnja definicija pa govori o prostovoljni odpovedi hrani – to je postopek, ki so ga poznale že starodavne civilizacije, ljudje pa so ga opravljali z namenom ohranjanja zdravja in mladosti ter izboljšanja miselne sposobnosti. Slavni Hipokrat je tako denimo zapisal: “Lakota je mati zdravja, presitost pa izvor številnih bolezni.”

A v krščanstvu telesno zdravje ni glavni namen posta. Precej pomembnejše je zdravje duha, osvobajanje od strasti, ki ga z njim dosežemo. Cerkveni očetje so mnogo zelo nazorno pisali o nevarnosti skušnjav trebuha oz. požrešnosti. Sv. Nil Asket nas denimo spomni na Jeremijeve besede: “In glavni kuhar je podrl zid okrog Jeruzalema”, s čimer želi povedati, da je prav strast požrešnosti pogubila ljudstvo. Hkrati pa nasproti postavlja krepost skromnosti, kolač ječmenovega kruha Izraelcev, ki se je “valil proti Medjancem in podrl njihov šotor” – šotor nečistovanja.

Starodavni asketi nas opominjajo, kako pomembno je bežati pred sitostjo in izogibati se napolnjenosti trebuha, saj tovrstni užitki vodijo v druge, hujše ...

Starodavni asketi nas opominjajo, kako pomembno je bežati pred sitostjo in izogibati se napolnjenosti trebuha, saj tovrstni užitki vodijo v druge, hujše, predvsem v nečistovanje, ki je pravzaprav le druga oblika požrešnosti – požrešnost po drugih telesih. Pri tem pa moramo paziti, da brezglavo ne pretiravamo; vse kreposti – od posta do miloščine, dobrih del, molitve, duhovnega bedenja in ostalega se morajo dopolniti v daru razločevanja; svetilki telesa, ki preudari vsako misel in predlog. Evagrij Samotar namen posta dobro povzema, ko pravi, da “očiščuje tvoje nepostavnosti in grehe; tvojo dušo dela dostojanstveno, posvečuje tvojo misel, odganja demone in omogoča, da ti je Bog blizu”.

Post v evangeliju

Tudi v evangeliju moremo najti kar nekaj odlomkov, ki se nanašajo na post. 40 dni se je v puščavi postil Jezus, čigar prva skušnjava, ki mu jo je postavil Satan, je bila prav tako povezana s hrano – naj kamne spremeni v kruh. Ob njem sta tako dolg post opravila še Mojzes in Elija, ki sta bila ob njem na gori Tabor. Zanimiv je tudi odlomek, v katerem se farizeji sprašujejo, zakaj se Jezusovi učenci ne postijo, ta pa jim odgovori, da se tudi svatje, dokler je ženin z njimi, ne postijo, a prišel bo čas, ko bo ženin odvzet – in takrat se bodo postili tudi oni.

Ta čas je zdaj – “zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!” nam pravi sv. Pavel. Prav danes, ko se zdi tako popolnoma nesmiselno pridržati si nekaj, kar je za nas dobro in česar imamo v izobilju, ne da bi se za to morali kaj dosti potruditi. A Božja logika je povsem nasprotna logiki sveta in logiki nas samih. Gospod ne govori po preobilju, ampak lahko slišimo Njegov glas v tišini srca, ki je izpraznjeno odvečnega. Že v apostolskih delih beremo, kako je Bog spregovoril Savlu (Pavlu) in Barnabi, ko sta s postenjem in molitvijo izkazovala hrepenenje, potrebo po Njem, in ju poslal na eno najpomembnejših misijonskih poslanstev, ki je spremenilo podobo sveta.

S samim postom Boga ne bomo prepričali v karkoli, nam pa ta pomaga, da se spokorimo, spreobrnemo in oddaljimo od grešnih navad kot Ninivljani

S samim postom Boga ne bomo prepričali v karkoli, nam pa ta pomaga, da se spokorimo, spreobrnemo in oddaljimo od grešnih navad kot Ninivljani – ko je njihov kralj slišal besede preroka Jona, je zapovedal popolni zdržek od hrane in pijače ter naj se vsakdo odvrne od svoje slabe poti in nasilja – in Bog je videl njihova dela in ni storil hudega, ki ga je napovedal.

Podoben zgled, ki je še posebej aktualen za današnji čas, nam daje tudi sveti papež Gregor I. Veliki. Sveto Cerkev je vodil v času smrtonosne kuge, ki je zdesetkala rimsko prebivalstvo v 6. stoletju. Kot govorijo poročila, je sam v bolezni prepoznal Božjo kazen za greh in ljudstvu zapovedal post, molitev in pokoro. Vse to je svoj vrhunec doseglo v procesiji, ki se je pričela iz sedmih cerkva in ki je hudiča tako razbesnela, da je med njo samo padlo 80 ljudi, a dlje ko so Rimljani hodili, bolj se je duh smrti umikal nežnemu vonju vrtnic, ki pogosto spremlja Marijina prikazovanja. Ko so prišli do mesta Marijine cerkve, se jim je prikazal nadangel Mihael s krvavim mečem in ga spravil v nožnico kot znamenje, da se je Gospod usmilil – in kuge je bilo konec.

Četudi je zgodba morda le legenda, je iz nje, tako kot iz svetopisemskih besedil, jasno, kako naj bi se Božje ljudstvo ob nesrečah (epidemijah ...) vedlo. Odvrnimo se od povprečnega, lagodnega zadostovanja našim potrebam takoj ali še preden se pojavijo, pretrgajmo svoja srca (in ne svojih oblačil) ter bodimo vedno pripravljeni na zadnjo uro – pa četudi nas bo ves svet klical za norce in fanatike.

Gospodova beseda je resnična in pretresljiva, čeprav ob njej mnogokrat le odmahnemo z roko, jo hoté odvrnemo iz svojih misli in porečemo: “saj ni mišljeno tako zares”. A On nam resnično, resnično pravi: “Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.”

In srčna bolečina, ki dneve spokornosti spremlja, naj nikdar ne bo brezup, ampak radost milostnih solz; z njo namreč prihajamo vedno bliže Vstajenju in Življenju.