Zdravniki ne sodelujejo, otroci umirajo. Šefi bi morali oditi, ne glede na politično zaledje

Ko sem prvič prebrala žalostno zgodbo o dečku, ki je konec lanskega poletja umrl v UKC, star komaj štirinajst let, me je stisnilo pri srcu. Ne le kot Človeka, tudi kot mamo in kot babico.

Pred očmi so se mi v počasnem filmu odvrteli prizori, ko sem pogosto tudi sama pod ''zelo nujno'' iskala zdravniško pomoč za svoje otroke. Še danes ne vem, zakaj sem nekoč slišano diagnozo povsem nagonsko in za vsak primer preverila še pri drugem zdravniku. Kdo ve, (bil je meningitis), kaj bi se zgodilo, če je ne bi…

Od takrat naprej me je bolezni zmeraj strah. Brezpogojno zaupanje pa ostaja krhko in občutljivo. Sila težko ga je ohranjati, verjemite.

Ni hujšega za prestrašenega pacienta ali za njegove svojce, kot doživeti, da te tisti, h kateremu si se zatekel po pomoč, jemljejo zviška, oholo, naveličano, z levo roko. Solze mi tečejo po licu, ko poslušam, kako si odgovorni smrti in zdravniške napake podajajo brez čustev, zgolj statistično - kot vroč kostanj.

Potem ko so strokovnemu direktorju Pediatrične klinike v Ljubljani Rajku Kendi prvič vročili razrešitev s položaja in so v javnost počasi začele curljati podrobnosti o nepravilnostih na kardiologiji za najmlajše, se mi je oddahnilo.

''Morda pa bodo našli toliko moči in poguma, da bodo na oddelku naredili red. Da bodo imeli potem mali bolniki takšno strokovno oskrbo, kot si jo zaslužijo,'' sem si mislila.

A se to, žal, ni zgodilo. V medijih je celo zavladalo nekakšno zatišje pred viharjem. Iz UKC pa so se vseeno začele širiti različne zgodbe, povezane s smrtmi malih srčnih bolnikov. O medsebojnih odnosih med zdravniki so krožile prave grozljivke. Če je samo tisočinka od slišanega resnična, se nas Bog usmili.

Riba zmeraj smrdi pri glavi in karkoli se je na oddelku dogajalo, bi moral Šef nemudoma- ampak res- nemudoma poseči vmes.

Zdravniško kuhanje zamer

Verjamem znanki, ki dela v UKC kot medicinska sestra, da je zdravnike težko razumeti. ''Če se spreta dve bejbi po treh pivih, si zmečeta v obraz, lahko tudi na zelo vulgaren način, kar drugi gre, morda si celo skočita v lase, a potem se kmalu umirita in pozabita na razprtije,'' razlaga.

Med zdravniki je, kot kaže, drugače. Oni zamere pestujejo v sebi, s sodelavci, ki jih morebiti sovražijo in prezirajo, pa morajo kljub temu dneve, tedne in leta sobivati in sodelovati. In se – osebnim zameram navkljub- tudi pogovarjati.

''Bojim se, da nekateri tega niso bili zmožni,'' z obžalovanjem nadaljuje znanka, ko še dodaja, da ne more povedati, kako zelo ji je hudo, da so se kopja lomila na nedolžnih bolnikih, ki so prevečkrat potegnili kratko. One - sestre so naredile vse, da se kaj takšnega ne bi dogajalo.

Ko sem te dni v medijih poslušala branjevska barantanja in razlaganja o tem, kdo od zdravnikov na kardiologiji za najmlajše je bolj kriv in kdo malo manj, me je bilo ponovno do vrh glave sram.

Zgrozila sem se, saj nisem mogla verjeti, s kakšno lahkoto se je opletalo s številkami. Je v tej nedorasli kloaki umrlo ''samo'' 22 malih bolnikov ali morda celo še enkrat toliko?!

Prekleta statistika!

Stiskala sem pesti od ogorčenja, ko sem slišala, kako se je zavijalo besede o malomarnosti, o pišmeuhovskemu odnosu do enega najbolj svetih poklicev, kar jih poznam, v celofan.

Zakaj odgovorni ne znate reči bobu- bob?!

Pacienti želimo, da zdravniki sodelujete!

Verjemite, nas, ki bomo morda že jutri potrkali na vrata UKC-ja, čisto nič ne briga objektivna in subjektivna odgovornost! Želimo le, da zdravniki sodelujete, se posvetujete, nam pomagate in naredite vse, da ozdravimo. Kdor tega ni zmožen- naj gre!

Riba zmeraj smrdi pri glavi in karkoli se je na oddelku dogajalo, bi moral Šef nemudoma- ampak res- nemudoma poseči vmes.

Briga me, če je kdo od vpletenih politično tako zelo mogočen, da se vsem tresejo hlače pred njim. Veste, ko gre za naše otroke, se nima nihče pravice norčevati iz njihovih življenj!

Otroke bi morali zdraviti le najboljši, predvsem pa tisti, ki imajo veliko znanja, srčne kulture, empatije, tisti, ki jim je mar!

"Prepričan sem, da je med zdravniki vedno kako gnilo jajce. Težava danes je, da vse več zdravnikov ni sposobnih priznati svojih napak, jih analizirati in se truditi, da jih ne bi ponovili," pa je ob odkritju najmanj 22 primerov neprimernega zdravljenja otrok enega zdravnika na UKC Ljubljana, za Siol povedal radiolog Gregor Šavli.

Kako strašno in brezizhodno zvenijo njegove besede!