Nostalgični spomini v praksi: zastoji na mejah kot v časih socialistične Jugoslavije

Zadnje dni se Slovenci vračamo v neke druge čase. Tiste, katerih se sicer v nostalgičnem zanosu mnogi radi spominjajo. A neprijetnosti kot so večkilometrske kolone na zunanjih mejah so bolj ali manj izginile iz narodovega kolektivnega spomina.

Zato ne čudi razburjenje, ker je ob izvajanju nove EU direktive o poostrenem nadzoru schengna za prehod meje treba čakati tudi do tri ure.

A včasih se nam je čakanje na meji na pregled strogega carinika zdelo tako samoumevno, kot nam je danes ideja prostega gibanja brez meja širom Evrope.

EU je talka samoumenovsti svojih pridobitev

Dogajanje okrog uvedbe strogega nadzora na zunanjih mejah schengenske Evrope je lep pokazatelj, da je Evropska unija pravzaprav žrtev lastnega uspeha, samoumenovsti pridobitev, ki jih prinaša svojim državljanom.

Včasih se nam je čakanje na meji na pregled strogega carinika zdelo tako samoumevno, kot nam je danes ideja prostega gibanja brez meja širom Evrope.

Stoletja je bila Evropa bojišče narodov, na katerem so naši dedje umirali od bojnih ran in nalezljivih bolezni. Samo v minulih stotih letih sta se tukaj skuhali dve svetovni vojni, nato pa je celino na pol razklala železna zavesa, mejni zid, katerega samovoljen prestop je pomenil kroglo v hrbet. Na slovensko-italijanski meji nazadnje zgolj pred 27 leti.

Nasploh smo takrat živeli v nekih drugih samoumevnostih, ki se z današnjega vidika zdijo groteskne in banalne, a se tega zavemo šele, če smo jih primorani ponovno doživeti.

Predstavljajte si, da vas po nekajurnem čakanju naslednje pol ure zaslišuje še strog carinik ali nemara pod hlačami ne skrivate v kapitalizmu kupljenih kavbojk, v dvojnem dnu prtljažnika pa par kilogramov banan in kafeta!

Ali pa da vam je dovoljena vožnja le na sode/lihe dneve! No to bi vsaj problem čakalnih vrst na mejah zmanjšalo za polovico!

Zahod po defaultu

Morda pa Slovenci moramo ponovno začutiti kanček tega, da se bomo zavedli pridobitev življenja v Zahodnem svetu, ki jih sedaj jemljemo tako mimogrede, po defaultu.

Mir, blaginja, prosta potovanja širom Evrope in sveta brez večjih komplikacij in zapletov ter zahtevanih garancij v denarju, da se bomo tudi vrnili. Polne police vsakovrstnega blaga, skupna valuta, ki je od danes do jutri ne poje inflacija, počitnice v tujini, vikend na morju … vse te samoumevnosti so naši (stari) starši lahko le sanjali.

Če bi na morje hodili kot v socialistični Jugoslaviji - enkrat letno za 10 dni v sindikalne prikolice, bi promet brez pretiranih zastojev požiral tudi poostreni schengenski režim.

Kdo bi se sploh sekiral zaradi mejnih zastojev, če nas ne bi skrbelo, koliko časa bomo za pot na hrvaško obalo porabili ob bližajočih se prvomajskih praznikih, pa potem še vsaj dvakrat poleti in še kakšen prijeten jesenski konec tedna?!?

No, če bi na morje hodili kot v socialistični Jugoslaviji - enkrat letno za 10 dni v sindikalne prikolice, bi promet brez pretiranih zastojev požiral tudi poostreni schengenski režim.

Standard, ki ga je vredno braniti

Resda tudi danes marsikaj ni v redu, a dejstvo je, da živimo v povsem drugačnem svetu, imamo povsem drugačen standard in pričakovanja kot pred dvema, tremi desetletji.

Zato je sedaj, ko se je naša skupna prihodnost v Evropski uniji znašla na razpotju, skrajni čas, da se zbudimo iz samoumevnosti, v kateri živimo zadnja leta. Čas je za spoznanje, da nič ni dano samo po sebi, še najmanj pa mir in materialno blagostanje.

Vse to se namreč lahko razblini v zgolj bežen spomin hitreje kot si v udobju vsakdana, zaslepljeni s svojimi malimi problemi, sploh lahko predstavljamo.