Aleš Krančič iz poplavljenega lesnega obrata v Nazarjah: "Če se ustaviš in čakaš na državno pomoč, lahko samo propadeš."

Družinsko podjetje Krančič iz Nazarij se že več generacij ukvarja s predelavo lesa in s kmetijstvom. Podjetje stoji tik ob Savinji in v letošnjih poplavah so utrpeli zelo veliko škodo. S trdim delom in pomočjo gasilcev ter prostovoljcev so podjetje v sorazmernem kratkem času spet zagnali.

Kako jim je to uspelo in kakšno pomoč pričakujejo od države, nam je zaupal direktor Aleš Krančič. Prav tako je opisal širšo problematiko poplavnih območji v Savinjski dolini in tudi razmere v lokalnem podjetništvu. Dotaknili smo se skoraj popolnega propada lesarske industrije v devetdesetih. Zaupal nam je tudi svoje videnje družbeno politične situacije v Sloveniji ter nakazal pot, ki preverjeno prinese uspeh. 

Vaša družina se z lesom ukvarja že več generacij. Opišite nam podrobneje družinsko »lesno« zgodovino …

Moj praded je bil žagar in mlinar, imel je svojo lesno trgovino v Srbiji. Takrat je bilo to povezano s splavarjenjem – flosarstvom. Živeli so ob reki Dreti in tam so bile tudi žage. Les se je predeloval in se potem s splavi (flosi) spuščal po Dreti, Savinji in drugih rekah vse do Črnega morja oz. do kupcev. Začelo se je z majhnimi flosi v manjših lokalnih rekah, v Zidanem Mostu ob sotočju Savinje in Save so se flosi že združevali. To se je odvijalo predvsem spomladi, ko se je topil sneg in je bilo vode dovolj. Praded je imel gostilno v Brežicah in lesno trgovino (Holzplatz) v Srbiji. Njegova bolezen in tudi nova oblast, ki je prepovedala obrtništvo, je v naši družini to dejavnost za čas ene generacije ugasnila.

Moj oče je očitno vseeno podedoval podjetniške gene in je videl v tem izziv. Podjetje, kot je danes, je oče ustanovil leta 1976. Takrat so bili obrtništvu in podjetništvu izrazito nenaklonjeni časi. Pravi, da je doživel kar nekaj začudenih komentarjev, v smislu, da zakaj pa ti je tega treba. Njegov argument je bil, da je želel sam poskrbeti zase in za svojo družino. Kupil je kamion in začel s prevozništvom. Začetek je bil seveda precej skromen. Lesna dejavnost se je začela razvijati še malo pozneje. Z osamosvojitvijo in tudi z mojim prihodom v podjetje, pa smo začeli delati na večje.

Leta 1992 sem končal srednjo lesarsko šolo in sva s pomočjo še enega zaposlenega začela doma z žago. Vedno bolj smo se širili. Sčasoma na domačem dvorišču ni bilo več prostora, naročil in zaposlenih je bilo vedno več. Kupili smo nova zemljišča znotraj kompleksa bivšega Glina. Za predelavo lesa namreč potrebuješ veliko prostora.

Kakšna je podjetniška situacija v vašem lokalnem okolju, se pravi v Savinjski dolini?

Težava je, da trenutno ni mogoče več kupiti industrijskih zemljišč. Posledično je mnogim kvalitetnim podjetjem onemogočeno širjenje oziroma zaradi tega zapustijo lokalno okolje in gredo tja, kjer so na voljo zemljišča. Če želiš danes v Savinjski dolini odpreti podjetje in bi želel kupiti zemljišče, ga ni na razpolago, kar je dolgoročno velika težava za razvoj podjetništva.

Če želiš danes v Savinjski dolini odpreti podjetje in bi želel kupiti zemljišče, ga ni na razpolago, kar je dolgoročno velika težava za razvoj podjetništva.

Bi bilo smiselno, da bi občine spremenile namembnosti zemljišč in jih ponudile podjetnikom?

Absolutno. Nazarje je industrijsko središče Savinjske doline. Prisotna je bila močna lesarska industrija, vzporedno z njo pa so se razvijale tudi druge panoge. BSH – mali gospodinjski aparati, Elkorj – tekstilna konfekcija … Tudi čisto zgodovinsko gledano, znotraj kompleksa, v katerem sva, je bila prva parna žaga že leta 1901.

Tudi v teh nedavnih poplavah se je pokazalo, da se je urbanistično nespametno ščitilo nekatere predele kot namenjene kmetijstvu … industrijo pa se je tiščalo ob Savinjo. S tem so pokoristili tudi ta razlivna polja, sedaj, ko se gleda nazaj v stare dokumente, pa vidimo, kaj vse je bilo storjeno narobe.

Kaj je bilo storjeno narobe?

Bi tudi vas zanimala ta prostorska širitev?

Kakšno škodo ste imeli v letošnjih poplavah?

Vse podjetje je bilo zalito. Od 90 cm do 1,7 m. Razen dveh kamionov, ki sta bila na terenu, nam je zalilo celoten vozni park. Vključno z osemnajstimi viličarji in vsemi stroji. Vse zaloge lesa so bile poplavljene. Ogromno hlodovine je voda tudi odnesla.

Je sedaj povsem neuporabna?

Hlodovine, ki jo je voda odnesla, ni več. Nekaj malega smo je sicer našli in pobrali, ampak taka hlodovina, ki je bila prej prvovrstna, je sedaj uporabna le še za predelavo v sekance. Tudi drug poplavljen les je sedaj uporaben predvsem še za biomaso.

Kakšna je bila ocena škode?

Ste imeli sklenjeno zavarovanje proti povodnji?

Za poplave nismo imeli zavarovanja. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je bila premija takrat izjemno visoka. Zavarovalnice imajo tukaj svoje faktorje preračunljivosti in dajo na poplavnih območjih tako nemogoče visoko premijo, da je praktično ne moreš plačati. Drug razlog pa je bilo razmišljanje po neki logiki, da tukaj v zadnjih 100 letih večjih povodenj ni bilo. Odločili smo se tako, kot smo se odločili, in zgodilo se je to, kar se je zgodilo.

Kar se tiče državne pomoči, prihaja toliko različnih informacij in toliko različnih informacij tudi sama vlada posreduje in to na tako različne načine, da dejansko niti sami ne vemo, kje smo. Kaj bo na dolgi rok, ali bo sploh prišla kakšna pomoč, ne vemo. Vemo pa, da bomo sami, brez zunanje pomoči, težko zmogli spet priti na zeleno vejo. Ampak navsezadnje, kaj nam preostane drugega, kot delati naprej. Če se ustaviš in čakaš na državno pomoč, lahko ta čas samo propadeš.

Kar se tiče državne pomoči prihaja toliko različnih informacij in toliko različnih informacij tudi sama vlada posreduje in to na tako različne načine, da dejansko niti sami ne vemo, kje smo.

Kako je bilo takoj po poplavi?

Prvi dnevi so bili grozno težki. Niti ne veš, kako se lotiti čiščenja. V nobeni knjigi ni navodil. Ko so ljudje prihajali na pomoč, si jim moral dati delo, organizirati delo … Vsak te je vprašal, kaj naj dela. V praksi je izgledalo nekako tako: »Fantje, navodil ni. To blato, ki ga vidite, moramo spraviti stran, ga nekako očistiti. Ko bomo to storili, bomo reševali naprej.« In to smo tudi storili.

Ljudje so prihajali, največ po gasilski plati. Gasilci so se izredno dobro organizirali in tudi pokazali v tej situaciji, da gasilska organizacija funkcionira. Ljudje so zagrabili za delo, pomagali, reševali … s strojno opremo, ki je bila na razpolago, in moram reči, da so bili tudi uspešni.

Druga stvar pa je bila, da so prihajali prostovoljci, ki jih ni nihče klical in prosil naj pridejo. Pripeljali so se z avtomobili s prikolicami, seboj imeli le svoje škornje, lopate, samokolnice … in ko že misliš, da sta v tej digitalni dobi naša človečnost in solidarnost pozabljeni, pa vidiš, da ni tako. Marsikdo kdaj reče, da so mlade generacije zgubljene. Pa ni res. So prišli, so pomagali, z lopatami so premetavali blato … Ob takih trenutkih vidiš, da smo kot človeštvo še vedno na pravi poti in da je upanje.

Vsak dan smo imeli tukaj 70, 80 ljudi. Precejšnje število naših zaposlenih. Nekateri pa sploh niso mogli priti do podjetja zaradi uničenih cest, nekateri pa so tudi sami doma imeli tako hudo škodo, da so sanirali tam. Delo smo organizirali tako, da smo vsaki skupini dali enega od naših zaposlenih – ti fantje poznajo firmo, vedo, kje je kaj, kaj je potrebno … To je funkcioniralo in mi smo podjetje kar hitro očistili. Tudi strojno opremo, očistili, presušili … S pomočjo navodil naših dobaviteljev strojev smo se kar sami lotili obnove, ker zaradi obsežnosti poplav enostavno ni bilo mogoče dobiti serviserjev. Zanimivo je tudi, kako hitro se človek v takšni situaciji vsega nauči. Čez noč postaneš mehanik, električar … Vse to smo reševali večinoma sami. V sorazmerno kratkem času smo podjetje spet postavili na noge in zagnali proizvodnjo. Nismo pa še na 100 procentih.

Veliko ljudi nam je prišlo pomagat, ne da bi jih prosili. Ne samo fizično, tudi s strokovnim znanjem. Veliko ljudi, ki so že v pokoju, je prišlo na pomoč in njihovo znanje je bilo neprecenljivo. Če bi čakali na serviserje, verjetno še danes ne bi pognali podjetja.

Kako so se odzvali vaši kupci?

Marsikdo kdaj reče, da so mlade generacije zgubljene. Pa ni res. So prišli, so pomagali, z lopatami so premetavali blato … Ob takih trenutkih vidiš, da smo še kot človeštvo vedno na pravi poti in da je upanje.

Koliko vas je zaposlenih v podjetju?

Glavnina naših zaposlenih so domači fantje. Trenutno nas je 57. Poklicni profil ljudi, ki delajo pri nas, je zelo raznolik. Od ljudi, ki zlagajo, sortirajo materiale, upravljalci strojev, skladiščnikov v odpremi, vzdrževanju, prodaje …

Ste izrazito družinsko podjetje …

Prodajo vodim jaz. Moj oče še pri 76 vodi nabavo, žena računovodstvo. Lani se je podjetju pridružila tudi starejša hči, mlajša hči študira lesarstvo, sin obiskuje srednjo logistično šolo, … Tudi otroci moje sestre, ki je prav tako zaposlena v podjetju kot vodja proizvodnje, se šolajo v smereh, ki se jih da v naši panogi dobro uporabiti. Vsi naši otroci so od najbolj rosnih let vključeni v podjetje, za kakšno poklicno pot se bodo odločili, pa je seveda odvisno od njih. Mi izhajamo iz kmetije in na kmetiji nikoli ni bilo tako, da bi otroci gledali televizijo, starši pa delali. Vsi smo vedno pomagali. Kar nekako naravno smo vsi zrasli v to. Res je pa tudi to, da če se z lesom okužiš od malih nog, ti to pride v kri.