Ali bi danes Prešeren pisal tudi besedila za ansamble

Ob slovenskem kulturnem prazniku oziroma ob obletnici smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna vedno na veliko razpravljamo o kulturi, tako nekdanji, ki nas je obdržala pri življenju, kot o zdajšnji, ki v megli išče odrešilna pota. Končnega recepta seveda ni. Da pa imamo tudi o tem dva milijona mnenj, je po svoje razumljivo, saj skorajda ni Slovenca, ki ne bi vsaj v mladosti zagrešil verza ali dveh. 

In kako je s sodobnim uporabnim pesništvom? Glede tega imam sam kar nekaj izkušenj. Za ansamble sem napisal več kot tri tisoč besedil, po Prešernovem vzoru pa sem ustvaril tudi Sonetni venec z akrostihom V imenu ljubezni. Vse po metričnih in drugih pravilih, vendar … Šele tedaj, ko sam – če imaš za to vsaj kanček talenta – nekaj ustvariš, začneš bolj ceniti druge ustvarjalce. Prešeren je zame evropski, če ne svetovni pesniški genij, ki ga veliko premalo cenimo. Da bi o njem in njegovi pesniški muzi približal bralcem pravo podobo, sem napisal o njem in Juliji tri knjige: Ribčev dohtar, Julija iz Sonetnega venca in Resnica o Prešernu. 

Avtor prispevka je Ivan Sivec.