Ali bo Golob sesutje zdravstva reševal z evtanazijo?

Vladna koalicija ignorira sporazum z zdravniki in Slovenija je že v osmem tednu stavke, poleg katere pa se zdravstvu obeta nov udarec – uzakonjeno ubijanje pacientov. Poslanci bodo namreč odločali o Zakonu o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. 

Če so v drugih državah sprva sprejeli rigorozen zakon z veliko omejitvami in ga rahljali kasneje, je predlagana različica v Sloveniji že danes primerljiva z najbolj liberalnimi zakoni po svetu. V pričakovanju, da bo zakon v prvem branju sprejet, se zagovorniki življenja in nasprotniki ubijanja onemoglih že pripravljajo na referendum. A ni še vse izgubljeno. 

Rdeča črta

Vladno nespoštovanje sporazuma z zdravniki je stavko in s tem razmere v zdravstvu privedlo do skrajnosti, ko je ogroženo zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Vlada kljub temu ne popušča in zdravnikom še naprej napoveduje vojno, premier pa jih celo javno žali. Medtem je na poslanskih klopeh predlog, za katerega se zdi, da bi predlagatelji radi načet zdravstveni sistem reševali z aktivnim skrajševanjem čakalnih vrst – tako da bi paciente enostavno evtanazirali.  

A zakon, ki je pred poslanci, prinaša tudi uničujoče posledice za zdravstveni sistem. »Ko je enkrat dovoljeno ubijanje, je prestopljena ključna rdeča črta, ki varuje človeka. Od tukaj naprej se pogovarjamo samo še, kdo lahko ubija in pod kakšnimi pogoji,« opozarja Alex Schadenberg, direktor Euthanasia Prevention Coalition (Koalicija za preprečevanje evtanazije), ene od največjih organizacij na tem področju, ki je bil januarja na obisku v Sloveniji. Slovenski predlog je po vrhu vsega še eden od najbolj odprtih ter nedorečenih glede na zakonodajo po svetu.  

Zdravniška doktrina

Predlagatelji zakona, društvo Srebrna nit, se sklicuje na osebno avtonomijo, načelo pravičnosti in načelo največje zdravstvene koristi, postopek pa naj bi potekal brez zlorab. A še v bolj urejenih državah, kot so Kanada, Nizozemska, Belgija in Avstrija, v katerih podobno zakonodajo že poznajo, zaznavajo pojav resnejših zlorab, medtem ko predlagatelji zakona enostavno zapišejo, da bo postopek potekal brez zlorab.  

Tudi sicer ima zakon precej kontradiktornosti. Razlog za evtanazijo je tako že subjektivno dojemanje pacienta, da doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja. To pa že po definiciji ni objektivno. 

Predlagatelji sicer jasno zapišejo, da medicinska usmrtitev ni omogočena zgolj pri t. i. utrujenosti od življenja. A primeri iz tujine kažejo drugače. Tudi v Kanadi usmrtitev uradno ni mogoča zgolj zaradi revščine ali brezdomstva. Dejstvo pa je, da se ljudje zanjo prav zaradi tega odločajo, kot uradni razlog pa navedejo neko zdravstveno stanje, zaradi katerega trpijo. In povsem zdrav ni praktično nihče.  

Paradoksalen je tudi ugovor vesti, ki ga zakon sicer predvideva, a hkrati zdravniku, ki ne želi ubijati svojih pacientov, nalaga, da pacienta usmrti oz. mu poišče zdravnika, ki je pripravljen sprejeti vlogo rablja. Zdravniki opozarjajo, da je to v neskladju z zdravniško doktrino. Ugovor vesti je namreč namenjen postopkom, ki so v skladu z zdravniško doktrino, a jih posameznik zaradi svojega verskega ali moralnega prepričanja ne more izvajati. Medicinska usmrtitev pa je v neskladju z zdravniško doktrino, ki zdravnikom nalaga, da varujejo življenje in delujejo v največjo korist pacienta, torej ga ne ubijejo. Doktrina pa je namenjena prav temu, da omejuje posameznike v zdravniških vrstah, ki bi bili pacientu iz takšnega ali drugačnega razloga pripravljeni škodovati. 

Predlagatelji niti ne skrivajo, da je v ozadju tudi finančna motivacija, saj že v obrazložitvi zakona pišejo, da je evtanazija cenejša od dejanske skrbi za pacienta. Izkušnje iz Kanade pa kažejo, da »koristi« niti za zdravstveni sistem ne nastopijo, saj se mnogi dobri zdravniki iz takšnega sistema umaknejo, saj ne želijo biti rablji svojih bolnikov.  

Zdravniki ostro proti

Profesor Samo Zver je tako jasno zapisal: »Kdo sem jaz, da bom odtegnil življenje nekomu drugemu? Kdo? Stvari, ki se mi zdijo zavržne, ne bom počel. Če bo moja zdravniška usoda pogojevana s tem, ali bom to naredil ali ne, ne bom. Znam kaj drugega. Lahko grem kopat jarke.« 

Da ostaja zavezan kodeksu medicinske etike, poudarja tudi kirurg Erik Brecelj, sicer vodja Strateškega sveta za zdravstvo pri vladi: »Imamo primere iz zgodovine, ko so diktatorji sprejemali zakone in ukazovali zdravnikom početi stvari, zaradi katerih nas je lahko sram.« Kot pravi, raje vrne zdravniško licenco, kot da izpolnjuje ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko. 

Ne le zdravniki, tudi invalidske organizacije zakonu ostro nasprotujejo. Elena Pečarič pravi: »Srebrna nit in avtorji zakona se mi zdijo naravnost cinični in hinavski v oceni stanja ter razmer v naši družbi in državi.« Da se ni poslušalo niti zdravnikov niti Komisije za medicinsko etiko, pa opozarja dr. Tina Bregant in dodaja, da zdravniki iz varuhov življenja s tem zakonom postajajo angeli smrti. 

Zakon bi v primeru sprejema vzpostavil neskladnost med poklicno etiko in zakonom, kar ne more imeti dobrih posledic. Komisija tudi dvomi, da se bodo bolniki za prekinitev življenja, četudi na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov. Izsiljene želje po smrti se bodo končale z umori bolnikov, ki jih ne bo mogoče obravnavati kot prostovoljno končanje življenj. 

Pri tako občutljivem področju, kot so načrtovane prekinitve življenja, čeprav pod plaščem dostojanstva in usmiljenja, in ob nepredvidljivi človeški naravi ter socialnih danostih kljub zagotovilom predlagateljev ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe, so med drugim še zapisali pri komisiji za medicinsko etiko.  

Negotova podpora

Čeprav podpora tudi med poslanci koalicije nikakor ni enoznačna, naši viri v Državnem zboru pričakujejo, da bo zakon v prvem branju sprejet v nadaljnjo obravnavo, dokončno pa bodo o njem glasovali na aprilski ali majski seji.  

Čeprav mu osebno nasprotuje več poslancev koalicije, je predvsem vprašanje, v kolikšni meri bodo koalicijski poslanci zgolj glasovalni stroj. Hkrati ne gre zanemariti dejstva, da je med glavnimi predlagatelji Mateja Kožuh Novak, predlagateljica kandidature Nataše Pirc Musar za predsednico republike in njena svetovalka, premier Robert Golob pa s predsednico ni v najboljših odnosih.  

A zakonu hkrati odločno nasprotujejo zdravniška združenja, s katerimi pa je Golob trenutno v totalni vojni zaradi zdravniške stavke. Da koalicijska podpora nikakor ni tako zelo trdna, kot bi radi prikazali nekateri, kaže tudi dejstvo, da je bil zakon v parlamentarni proceduri kar devet mescev. 

Gibanje za otroke in družine zato poziva državljane, naj pišejo poslankam in poslancem, naj ne podprejo »tega morilskega zakona, saj bolniki in starejši potrebujejo pomoč, bližino, sočutje in lajšanje bolečin, ne pa usmrtitve z zastrupitvijo,« kar jim sicer prinaša omenjeni zakon. Če bi bil zakon sprejet, napovedujejo zbiranje podpisov za razpis referenduma. Bistveni so poslanci Svobode in Socialnih demokratov, saj se bo tam odločitev prevesila v večino na eni ali drugi strani.  

Prav tako že zdaj pozivajo k pripravi na zbiranje najprej 2.500 in nato 40.000 podpisov, potrebnih za razpis referenduma. Neuradno naj bi bili referendumu naklonjeni celo nekateri iz vrst Socialnih demokratov.  

Poleg aktivnega upora sprejemanju nesprejemljive zakonodaje, ki uvaja medicinsko usmrtitev, pa Alex Schadenberg opozarja še na en pomemben vidik, pri katerem lahko nekaj naredi vsak sam. Poskrbimo, da izkoreninimo osamljenost, ki je ključni razlog, zakaj se ljudje dejansko odločajo za evtanazijo: »Obiščimo bližnjega, gospo, ki živi na koncu ulice, pokličimo mamo ali gospo, ki jo morda poznamo iz cerkve. Nič vas ne stane, naredi pa ogromno razliko.«