Bolj ga Tepeš, več poveš o sebi ...

Po pričakovanjih je razplet lanske sezone v Planici pustil posledice in se globoko vtisnil v zavest slovenskih športnih navdušencev in t.i. poznavalcev. Vplival je tudi na slovensko reprezentanco. Glede na trenutno situacijo največja žrtev lanske Planice nikakor ni Peter Prevc pač pa njegov »zlobni kolega« Jurij Tepeš, ki ta čas, umaknjen iz svetovnega pokala, formo ter samozavest išče na treningih v Planici.

Kaj Slovenci zamerijo

Zanimivo, da je glavni očitek Juriju ta, da je skakal po svojih najboljših močeh in predobro. Večni očitek slovenskim športnikom je, da v najpomembnejših trenutkih zatajijo. Jurij ni. Ko je dobil priložnost za zmago, je prikazal skok kariere in omogočil, poudarjam, omogočil dvojno slovensko zmago.

Vsi se zavedamo nevarnosti prirejanja rezultatov in dogovorjenih tekem. Zato so športne stave in doping tako preganjani. Tudi pri politikih in gospodarstvenikih, šefih in sodelavcih pogrešamo poštenost. Ta situacija je identična, le da sem v zvezi z njo večkrat slišal dobesedno: »Zakaj ni skrajšal svojega skoka?« Zakaj pa bi ga moral? Ne bi bilo to proti vsem načelom športa in fair playa?

Neverjetno se mi zdi, da so taka mnenja naglas in s ponosom razlagali celo novinarji. Poleg tega je Jurij skakal pred Petrom in nikakor ni mogel vedeti kakšen skok z njegove strani potrebuje za kristalni globus.

Poistovetenje in prenos krivde

Vsa težava je v tem, da ljudje v Juriju Tepešu vidijo nekoga, ki jih je oropal velikega kristalnega globusa. Njih, ne Petra Prevca.

Kot navijači radi pozabljamo, da športniki niso naša last in da njihovi uspehi niso naši uspehi.

Za kakšen absurd gre vidimo, če krivdo prenesemo na tistega, ki je moral osvojiti globus. Peter ni skočil dovolj daleč. Si predstavljate kako čudno bi izgledal človek, ki bi enako jezo, kot je je bil deležen Jurij Tepeš, stresal na Petra Prevca? Ta je celo sam priznal, da je za izgubo globusa kriv sam in da ga je zapravil že precej pred Planico.

Kot navijači radi pozabljamo, da športniki niso naša last in da njihovi uspehi niso naši uspehi. Enako velja za neuspehe, le da to lažje razumemo, ker nihče noče biti v vlogi poraženca. Uspehov smo lahko veseli le če ohranjamo distanco med športnikom in nami. Sicer prevzamemo nase preveliko breme in s tem tvegamo, da bomo ob neuspehih prišli v neprijetno situacijo. Te se hočemo znebiti, kar pa ponavadi vodi v zelo nezrele reakcije.

Vudujsko zabadanje šivank

Zato je Jurij Tepeš postal žrtveno jagnje, človek, na katerega se z lahkoto pokaže s prstom, ker ne znamo ohraniti distance med njimi in nami. Kolektivno križanje je doseglo dvoje. Tepeš je pod pritiskom postal drugačen tekmovalec in njegova skoka na ekipni tekmi svetovnega prvenstva na Kulmu sta bila v veliki meri tudi posledica vsega, kar se je v njem nabralo zaradi Planice. S tem so njegovi kritiki na nek način sami sebe oropali medalje.

Kot drugo pa takšni odzivi nezavedno vnašajo tleča nesoglasja v ekipo, ki bi brez pritiskov od zunaj takšen psevdo-konflikt odraslo rešila v petih minutah. Da lahko ohranimo brezmadežnega Petra Prevca, bomo vso krivdo prenesli na njegovega moštvenega kolega.

Vsakemu povprečno inteligentnemu človeku je jasno, da takšno črno-belo slikanje nima stika z realnostjo. Vračanje k Planici 2015 vedno znova je nezrelo in škodljivo. Upam si celo trditi, da je tovrstna zagrenjenost znak zaskrbljujoče majhne srčne kulture.