Časti istega pradeda

Kot odmev na nedavne vnovične globalne težnje po enakopravnosti in zatrtju diskriminacije, ki so sicer večkrat žal ovite v valove neracionalnega nasilja, nam na današnji praznik slovanskih blagovestnikov, sv. Cirila in Metoda, glasno doni njun osrednji teološki poudarek: pradedne časti.

Cirilovo filozofsko, teološko in predvsem globoko duhovno osebno iskanje o pradednih časteh, v katerem se je navdihoval predvsem pri velikem cerkvenem očetu sv. Gregoriju iz Nazianza, je izvirni opis tiste prapodobe, izvirne časti in neslutene sorodnosti z Bogom, ki je vse od stvarjenja človeka po  Božji podobi in podobnosti zapisana v človekovo notranjost in govori o temeljni človeški enakopravnosti ter človekovih pravicah.

V Cirilovem življenjepisu beremo: »Deda sem imel zelo velikega in slavnega, ki je stal blizu cesarja, a je dano mu čast prostovoljno zavrgel, bil izgnan in ko je prišel v tujo deželo, je obubožal in tam me je rodil. Jaz pa sem iskal prejšnjo pradedovo čast in nisem druge dosegel; kajti Adamov vnuk sem.« (Žitje Konstantina 9)

Pradedne časti je imel Adam pred izvirnim grehom, ko je užival prvotno stanje Božjega sinovstva in čiste bogopodobnosti. To je bila prvotna čast našega pradeda Adama, ožarjena z  nadnaravnimi odlikami. Te časti, katere je prvi Adam zapravil sebi in svojim potomcem, je drugi Adam – Jezus Kristus ponovno pridobil za vse človeštvo. Kristus je po odrešenju pradedne časti obnovil, v nas pa je ostalo slabo nagnjenje; zato si je treba prizadevati, da se po  odrešenju in krstu pridobljena pradedna čast ne omadežuje in ne zapravi.

Časti so skupni imenovalec za tisto bogopodobnost, ki še ni ranjena in okrnjena z izvirnim grehom, in za tisto dostojanstvo, ki nam je bilo vrnjeno z odrešenjem in ni zatemnjeno z  osebnimi grehi. Torej dostojanstvo stvarjenjske in odrešenjske Božje milosti. To plemstvo presega vse plemstvo tega sveta. Ciril je bil odličnega rodu in član visoko kulturnega grškega naroda, toda kot globoko veren kristjan je spoznal, da ta dvojna čast ni nič v primeri s tistim  plemstvom, ki ga je praded Adam imel v raju pred izvirnim grehom in ki ga je Kristus obnovil. Tega plemstva postane pri krstu deležen vsak kristjan, naj bo še tako siromašnega rodu in še tako prezirane narodnosti.

Časti so skupni imenovalec za tisto bogopodobnost, ki še ni ranjena in okrnjena z izvirnim grehom, in za tisto dostojanstvo, ki nam je bilo vrnjeno z odrešenjem in ni zatemnjeno z  osebnimi grehi.

Zaslužni papež Benedikt XVI. je v katehezi 17. junija 2009 solunska brata postavil za klasičen primer inkulturacije: »Vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno 'prevajanje', ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.«

Ciril-metodovski misijonarski napor za napredek slovanskih narodov, ki še danes sije kot izjemno aktualen zgled, ni bil ne nasilna kolonizacija na eni ne srdito odstranjevanje vseh znamenj preteklosti na drugi strani, marveč imeniten primer krščanskega pojmovanja naroda, kulture in tudi vere, ki mu je tuj vsak nacionalizem, vsakršno nepravično razlikovanje ali diskriminacija.

Zaradi troedinega Boga, ki edini zmore podarjati pravo sožitje med ljudmi, sta se solunska brata brez iskanja človeške časti (prim. 1 Tes 2,6) napotila onkraj lastnega comfort zone ter spoznala in vzljubila tujo kulturo. Papež Pij XI. ju je v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum označil za »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, po rodu Grka, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana«. Vsem nam je obljubljeno, da bo za nas skrbel in nas bo kot svoje ovce pasel sam Vsemogočni (prim. Ezk 34,11-16). Konec koncev smo bili vsi deležni časti istega pradeda.