Človek - kralj ulice

Koraki proti parlamentu. Opazim fotografa in nisem prepričan, če me je fotografiral. (Na večer mi je fotografijo prijazno poslal. Zahvalil sem se.) Dan je bil lep, uslužbenci v parlamentu, kot vselej, iskreno prijazni, spoštljivo naklonjeni in nezaigrano dobroželjni.

V prostorih, kjer ni kamer, sem videl prijaznejši obraz politike in poslušal nežnejše, spoštljive glasove. Vljudnost. Opravil sem, kar sem moral in sem lahko. Tak, kot sem. Tako, kot to počnem.

Pred odhodom domov sem spil kavo in kokakolo s tremi novimi znanci, poklepetal in morda stkal tri nova prijateljstva. Neizmerljivi privilegij naključja. Sprehodil sem se. Hodil sem ... Posebnega dogodka pa ne bom pozabil.

Hvala za poduk. Za opomnik na tisto, na kar prepogosto pozabimo. Ker nismo dovolj pozorni. Ker smo preveč zagledani vase in v svoje vesoljno središče, v svoje miselne procese.

Hodim proti podhodu in razmišljam. Zamišljen sem. Opazim in pozdravim znanca, ki gleda stran. Morda je bil moj pozdrav neslišani šepet. Pospešim korak po stopnicah, ki vodijo v garažo. Še bolj zamišljen. Pozdravi me brezdomec. Enostavno pozdravi. "Lep dan vam želim" izgovori prijazno. Iskreno. Z nasmeškom. Skoraj ga nisem opazil. Odzdravim. Zadržim korak. Izgovorim enake besede. A ne zvenijo mi enako, kot njegove. Gledam ga. Ničesar ne vpraša. Ničesar ne pričakuje. To razberem z njegovega obraza. Nasmehneva se drug drugemu. Tri sekunde se mi zdijo daljše od treh sekund. Zmeden sem. Pogleda proti soncu. Mirno in še vedno z nasmeškom. Brezdomni človek, Kralj ulice. Še sam pogledam v sonce. Vidim svetlobo. Počutim se majhnega, sam sebi se zdim njegova senca.

Nadaljujem tja, kamor sem po predhodnem dogovoru namenjen. V mislih mi valovi butajo v izbrušene skale ... Hvala vam, Gospod. Spoštovani Gospod, ki vam ne vem imena, Človek, Kralj ulice, brezdomec. Hvala Vam za pozdrav. Za štiri izgovorjene besede. Iskreno in prizanesljivo. Za nasmešek. Za pogled proti soncu. Hvala za poduk. Za opomnik na tisto, na kar prepogosto pozabimo. Ker nismo dovolj pozorni. Ker smo preveč zagledani vase in v svoje vesoljno središče, v svoje miselne procese. Polepšali ste mi dan. Tistih nekaj sekund, ko sva si zrla v oči, je nepozabnih. Spominjal se Vas bom. In poduka, za kaj gre in kaj je tisto, kar je pomembnejše od drugih reči - drugih nepomembnosti. Bolj pozoren bom poskušal biti na tiste reči, ki jim prepogosto pripisujemo prevelik pomen. In na tiste, ki ne smejo biti spregledane. Četudi je spregled nehoten. A to ni opravičilo. To je - vljudno povabilo k zaznavanju nepomembnosti in njihovemu odrivanju v zrak, kjer naj lebdijo. Da mi, lažje ali težje, a trdneje stojimo. Na tleh.

Vstopil sem v meni tujo paralelno resničnost, iz nje izstopil, skoraj breztežno, in se hitro vrnil v družbeno realnost. In domov. Pisal sem, odpisoval, bral in tekel. Bojda bom pred jutrom tudi zaspal. A kje bo spal Gospod, Kralj ulice, brezdomec ...