Danes se ptički ženijo

Danes praznujemo gregorjevo, ki po starem izročilu predstavlja prihod pomladi. Po julijanskem koledarju so ga namreč praznovali na prvi spomladanski dan, ko se je svetli del dneva začel daljšati. Ker se po ljudskem izročilu na ta dan »ptički ženijo«, je gregorjevo, imenovano tudi slovensko valentinovo, praznik zaljubljenih. S praznovanjem so bile predvsem nekoč povezane številne šege in navade.

Papež Gregor Veliki, po katerem se gregorjevo imenuje, je živel v 6. stoletju. Je zavetnik rudnikov, zidarjev, učiteljev, študentov, učenjakov, pa tudi glasbenikov, pevcev, pevskih zborov, zborovskega in koralnega petja. Je namreč tisti, ki je reformiral cerkveno petje. Po njem se imenuje srednjeveško liturgično enoglasno petje – gregorijanski koral. V življenju si je prizadeval tudi, da misijonarji ljudi ne bi le formalno in na silo pokristjanjevali, pač pa da bi bil proces blag ter da bi se ljudje v Cerkvi počutili sprejete.

Sv. Gregor je do 16. stoletja, ko je bil v veljavi julijanski koledar, godoval na gregorjevo. Njegov soimenjak Gregor XIII. je nato ukinil takrat veljavni koledar, uvedel novega in ga po sebi imenoval gregorijanski. God sv. Gregorja so nato namesto 21. praznovali 12. marca, tako da ni več sovpadal s prvim pomladnim dnem.

Leta 1969 je Cerkev god sv. Gregorja z dneva njegove smrti prestavila na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja.

Nekatere šege so se ohranile do danes

V povezavi z gregorjevim so se na Slovenskem ohranile številne šege in navade. Po stari navadi so se morala dekleta na ta dan ozirati v nebo, saj je prva ptica, ki jo je dekle zagledalo, naznanjala, kakšnega moža bo dobila. V Prekmurju in Porabju so otroci nekoč koledovali od hiše do hiše in zbirali darove. Običaj naj bi se ponekod ohranil do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.

Naslednje izročilo pravi, da so otroci nekoč mislili, da se ptički poleg ženitve tudi gostijo, zato so po drevesih in grmih iskali pogače. Odrasli so jim sčasoma tja zares začeli skrivati priboljške, da so jih lahko poiskali.

Ker se je na gregorjevo svetli del dneva podaljšal do te mere, da predvsem železarskim delavcem na Gorenjskem ni bilo več treba delati ob svetlobi petrolejk, je veljalo, da sv. Gregor »luč v vodo vrže«, tako da so sveče in petrolejke spustili po rekah.

Običaj spuščanja gregorčkov – hišk, cerkvic, barčic in drugih predmetov, v katerih je sveča – ponekod živi še danes, na primer v Tržiču, kjer je sinoči potekal dogodek Vuč u vodo.