Dobrohoten namig predsednici republike

Čas hitro teče. Še eno leto in na volitvah bomo izbirali novo oblast. Marsikdo je dvomil, da bo sedanja koalicija dočakala redne volitve. A sam sem bil vseskozi prepričan, da predčasnih volitev ne bo. Vladajoči imajo namreč v rokah eno najmočnejših kart – imenovanje ustavnih sodnikov. Kar petim se bo mandat iztekel nekje do rednih državnozborskih volitev. Sodnici Mežnar in sodniku Šorliju jeseni letos, sodnikoma Jakliču in Accettu konec marca naslednje leto ter sodniku Knezu en mesec kasneje. 

Kako pomembna je vloga ustavnih sodnikov, ni treba podrobno pojasnjevati. Zato čisto na kratko. Ustavno sodišče je sodna institucija, ki postavlja meje drugim vejam oblasti. Ima prerogativo brezprizivne razlage ustave. Leonid Pitamic je pred stopetimi leti izrekel znamenito misel, da »kdor ima pravico interpretacije, ima moč nad zakonom«. Ustavni sodniki, ki imajo pravico interpretacije ustave, imajo moč nad ustavo. Zato ni pretirano reči, da kdor nadzira ustavno sodišče, nadzira ustavo. In kdor nadzira ustavo, nadzira vse, kar je ustavi podrejeno, to pa so vsi oblastni akti, glede katerih Slovenija izvršuje svojo suverenost.  

Bistveno je torej, kdo nadzira ustavno sodišče. So to sodniki sami, zavezani (ustavno)pravnim argumentom, svoji juridični pameti in vesti, ali tisti, ki so jih nastavili ter na tak ali drugačen način (korenček/palica) upravljajo z njimi. Obstaja še tretji ešalon kompozicije ustavnega sodišča: to so politični aktivisti, pri katerih ni preračunljivosti in ni zavezanosti pravni argumentaciji – zanje so samo ideološko-politični cilji, ki so edina prizma, skozi katero motrijo ustavnopravno zadevo, ki se je znašla na njihovi mizi. Med temi tremi tipi je še obilje nians in kombinacij. 

Kdor nadzira ustavno sodišče, nadzira ustavo. In kdor nadzira ustavo, nadzira vse, kar je ustavi podrejeno, to pa so vsi oblastni akti, glede katerih Slovenija izvršuje svojo suverenost. 

Strmoglavljen ugled 

Sedanja sestava je upravičila politična pričakovanja vladajoče koalicije. Naj kot primer omenim le nekatere odločitve, ki to potrjujejo in so požele zgražanje relevantne pravniške javnosti: zadeva Kočevski procesi, novela Zakona o RTVS, financiranje obveznega osnovnošolskega izobraževanja (akademik Pavčnik je svoje odklonilno mnenje k tej odločbi podnaslovil »Spodjedanje pravne države«), Zakon o nalezljivih boleznih, nato a limine zavrnitev pobude za začetek postopka za oceno protiustavnosti programa politične stranke Levica, zadeva »Odsluženi presstitutki« ali pa številne t. i. COVID zadeve, kjer je bila, med drugim, utečena doktrina o pravnem interesu prilagojena želenemu rezultatu presoje. Temu rečemo rezultatsko sojenje. Izraz je bil v pravni teoriji znan že prej, a se je pri nas udomačil prav s sedanjo sestavo ustavnega sodišča.  

Ugled te visoke institucije, ki so ga gradile tri predhodne sestave, je strmoglavil. Iz varuha človekovih pravic in ustavnosti se je steber ustavne demokracije sesedel v varuha interesov tranzicijske levice. Z dolgimi in nepreglednimi obrazložitvami svojih odločitev, s poplavo referenc, razpršenostjo pravne misli ter dolgoveznostjo, kar vse jemlje jasnost in prepoznavnost toka argumentacije, se sicer poskuša ustvariti vtis hude učenosti ter pri bralcu doseči učinek magičnega preskoka iz nedoumljivosti v razodetje. A zaman. Preočitno je bila ideologija tista, ki je usmerjala pravni diskurz, in ne nasprotno – da bi pravni diskurz in pravni argumenti držali ideologijo na povodcu, ji postavljali neprehodne meje ter ji ob tem še nadeli nagobčnik. 

Deset let mineva, odkar je ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča v zadevi Patria. Šlo je za zgodovinski primer zlorabe sodstva v politične namene. Da bi se dominantna politika ugrabljene države, lahko rečete tudi vzporednega mehanizma, z značilnim etatističnim miselnim vzorcem znebila politika, ki ji je bil (in ji je še) trn v peti, je uporabila vse vzvode svojega obvladovanja represivnih in pravosodnih institucij, na čelu z vrhovnim sodiščem. Primer, ki nas uvršča ob bok avtokratskim srednjeazijskim in afriškim režimom, kjer malo pred volitvami vodjo opozicije na montiranem procesu obsodijo in za nekaj let pošljejo v zapor.  

Takratna sestava ustavnega sodišča nikakor ni bila konservativna, prej bi rekel, da so v njej prevladovali sodniki/sodnice z bolj levoliberalnimi pogledi. A so ne glede na takšne ali drugačne nazorske in politične opredelitve soglasno ugotovili, da je bilo v zadevi Patria hudo kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu in pravica do nepristranskega sodnika. Že zaradi te izkušnje si sedanja oblast sestave, v kateri bi imeli večino neodvisni sodniki z liberalnimi pogledi, nikakor ne želi. Zato bo v naslednjih mesecih, ko bodo stekli postopki iskanja kandidatov za nove sodnike, kljub vsem notranjim trenjem še kako strnila vrste. Pravzaprav jih je že, saj zakulisna iskanja in lobiranja že potekajo. 

Ugled te visoke institucije, ki so ga gradile tri predhodne sestave, je strmoglavil. Iz varuha človekovih pravic in ustavnosti se je steber ustavne demokracije sesedel v varuha interesov tranzicijske levice.  

Oblikovanje kandidatne liste 

A škarje in platno sta v rokah predsednice države. Državni zbor lahko odloča le o kandidatih, ki mu jih bo predlagala. Na njej je, ali bo sledila prejšnji praksi, ko je predsednika zanimalo le politično soglasje, s čimer je funkcijo ustavnega sodnika spremenil v politično, kar je posledično pripeljalo do erozije te institucije.  

Močno upam, da predsednica ne bo podlegla pritiskom političnega zakulisja. Naj pokaže odločnost in držo, ki jo zahteva njena funkcija. Verjamem, da bo varovala svoj ugled vrhunske pravnice, ki se zaveda pomena ustavnega sodišča v demokratični družbi in ki to institucijo jemlje resno. Zato upam, da bo v dobro ustavnosti, vladavine prava ter končno svoje poklicne integritete in ugleda zavrnila poskuse političnega podzemlja, da bi spravili na njeno listo kandidate z dokazano nedemokratično držo in izpričane nepoznavalce človekovih pravic, npr. take, ki svojo moč demonstrirajo z javnim razkazovanjem orožja, ki pozivajo k nespoštovanju sodb ESČP, ki si z očitno zlorabo sodnega sveta uredijo mirovanje sodniške službe v času »biznisiranja« po Zahodnem Balkanu, ki ne razumejo temeljnih zahtev nepristranskega sojenja … pa četudi je vsemu temu navkljub – ali pa prav zato – tak pretendent še tako velik favorit sedanje koalicije in ljubljanskega župana.  

Predsednici republike zato svetujem, naj se namesto s politiki obda z uglednimi pravniki, profesorji prava z državnih in zasebnih fakultet, z nekdanjimi ustavnimi sodniki, sodniki mednarodnih sodišč in drugimi pravnimi korifejami ter na podlagi njihovih mnenj, stališč, izkušenj in ocen oblikuje kandidatno listo. To listo naj obrazloži s trdnimi in nepremagljivimi argumenti. Potem pa naj politika pokaže zrelost. Če je ne bo, in verjamem, da je ne bo, se bo pač postopek imenovanja (volitev) sodnikov zavlekel. Lahko tudi v čas po državnozborskih volitvah.  

Zato je prav zdaj, ko menjava kar petih sodnikov nazorsko izrazito neuravnotežene sestave srečno sovpada z Damoklejevim mečem bližajočih se državnozborskih volitev in s posledično časovno stisko sedanje koalicije, priložnost, da predsednica uveljavi svoje kandidate – tiste, ki imajo kar največji strokovni ugled in integriteto, kandidate, za katere upravičeno pričakujemo, da bodo varuhi ustavnosti ter človekovih pravic in ne varuhi političnih interesov te ali one politične opcije. 

Močno upam, da predsednica ne bo podlegla pritiskom političnega zakulisja. Naj pokaže odločnost in držo, ki jo zahteva njena funkcija. 

(D195, 16-17)