Dopingirana Slovenija

V predvolilnem času se precej po tihem pelje postopek priprave proračuna – popravkov proračuna leta 2018 in proračun 2019. Podatki so na videz dobri, gospodarska rast je trdna, zaupanje tako potrošnikov kot direktorjev narašča, proračunski primanjkljaj se zmanjšuje. Vendar pa je pod lepo površino nakopičene veliko gnilobe, ki bo ob prvi resnejši krizi udarila na plano.

Pri vodenju ekonomske politike, ki ima na koncu odločujoč vpliv na oblikovanje proračuna, se v svetu »spopadata« dve teoriji: ekonomija ponudbe (supply side economy) in ekonomija povpraševanja (demand side economy).

Prva zelo poenostavljeno predlaga znižanje davkov, še zlasti podjetnikom. To bo po teoriji dvignilo gospodarsko rast, ki bo zvišala plače in preko višje gospodarske rasti tudi napolnila državno blagajno.

Druga predlaga večjo potrošnjo zlasti države, kar pomeni višje davke. Večja potrošnja države bo dvignila gospodarsko rast in tako se bo, enako kot pri konkurenčni teoriji, napolnila tudi državna blagajna.

Prva teorija računa na podjetniško pobudo, torej je potrebno čimbolj zmanjšati regulacijo. Druga poudarja državo in nekako samoumevno je, da je zaradi tega tudi več regulacije.

Na podlagi ekonomije povpraševanja je bila premagana velika depresija iz 30. let prejšnjega stoletja, sfinancirana 2. svetovna vojna, politika se je nadaljevala tudi v zlatih letih kapitalizma v desetletjih po drugi svetovni vojni.

Potem pa se je pojavila stagflacija – visoka inflacija ob hkratni nizki gospodarski rasti, do česar po Keynesu (angleški ekonomist, najvidnejši predstavnik ekonomije povpraševanja) teoretično sploh ne bi smelo priti. Logičen korak je bil obrat h konkurenčni teoriji in spremembo ekonomske politike, ki sta jo izvedla v ZDA predsednik Reagan in v VB premierka Thatcherjeva.

Oba sta v praksi izvedla reforme, ki jih predlaga ekonomija ponudbe in res premagala stagflacijo. Od tedaj razvite kapitalistične države nihajo med obema politikama. Zadnji nihaj je spet v smeri teorije ponudbe, saj predsednik Trump načrtuje precejšnje znižanje davkov. Kot v večini primerov, je potrebno doseči neko ravnotežje med obema skrajnostima.
Ves čas samostojnosti davki vztrajno rastejo, proračunski primanjkljaj pa je stalnica, s častno izjemo zadnjega leta mandata prve Janševe vlade.

Slovenija povsem keynesijanska


Slovenija teh nihanj praktično ne čuti, saj je ves čas trdno, že kar otrodoksno na strani Keynesa. Ves čas samostojnosti davki vztrajno rastejo, proračunski primanjkljaj pa je stalnica, s častno izjemo zadnjega leta mandata prve Janševe vlade. Tedaj je bila izvedena tudi skromna davčna razbremenitev, saj je bil ukinjen davek na plačilno listo.

Pahorjeva vlada je takoj izvedla ponoven preobrat k radikalni Keynesovi politiki. Ta politika se je zlomila v letu 2012. Razlog je bil zelo banalen, država ni več mogla dobiti novih posojil za kritje primanjkljaja. Takoj, ko je Janševa vlada uspela obnoviti zaupanje, je Alenka Bratušek spet zabrenkala na Keynesove strune.

Slovenska ročna zavora


Tako enostranska politika je postala že resna ovira v razvoju Slovenije, kar nenazadnje kažejo tudi podatki o tem, da nas države višegrajske četverice že prehitevajo po ekonomski razvitosti.

Zagrizeni keynesijanci se morajo spopasti še z enim problemom: Slovenija je odprta ekonomija in vsako povečanje trošenja s strani države povzroči odtok kupne moči v tujino (samo premislite, kaj bi si privoščili, če bi imeli višjo plačo – nov telefon, dopust v tujini, nove obleke, nov avto – skoraj nič od tega ni proizvedeno v Sloveniji).

Podobno je tudi z vlaganji v infrastrukturo, ko na razpisih dobijo posel tujci. Rezultat je primanjkljaj in dolgovi v Sloveniji in gospodarska rast sosedov.

In ne mislite, da je to slovenska posebnost: podobno je poskušal francoski predsednik Miterrand. Končalo se je s tem, da je imela Francija dolgove, Nemčija pa gospodarsko rast, saj so Nemci zaradi boljše konkurenčnosti znali bolje izkoristiti povečano povpraševanje v Franciji kot Francozi sami.
Vsak protekcionizem, čeprav izveden s pomočjo raznih birokratskih ukan in ne carin, je kot doping; na kratek rok da navidezno boljše rezultate, vendar za ceno hudih, pogosto nerešljivih težav že čez nekaj let.

Dopingirana Slovenija


Kot zdravilo za odtekanje povpraševanja v tujino, se Slovenska vlada namesto delnega obrata k razbremenitvi gospodarstva, zateka k birokratskim oviram, hiperregulaciji in nacionalizaciji, upajoč da bo vladino spodbujanje potrošnje v manjši meri končalo v tujini.

Vsak protekcionizem, čeprav izveden s pomočjo raznih birokratskih ukan in ne carin, je kot doping; na kratek rok da navidezno boljše rezultate, vendar za ceno hudih, pogosto nerešljivih težav že čez nekaj let.

Da Slovenija potrebuje strukturne reforme, so se vrabci že naveličali čivkati. Strukturne reforme pomenijo v našem primeru: deregulacijo, znižanje prevelikih davčnih bremen zlasti dela in posledično seveda manjšo državno porabo, privatizacijo in ureditev sodstva.

Skratka: povečati je treba konkurenčnost in hkrati znižati državni dolg vseh oblik (dolg proračuna, občin, pokojninske blagajne, jamstva države in občin). Oboje bo Slovenjo naredilo bolj odporno na zunanje šoke.

Očitno bo potrebna bolj boleča streznitev, kot je bila leta 2012. Za razvoj demokracije v Sloveniji bi bilo nujno, da bi nas to doletelo pod čimbolj levo vlado, ki bi morala tako sanirati posledice kratkovidne politike predhodnih levih vlad.

Slovenija je z visokim državnim dolgom pretežno v tuji lasti namreč zelo občutljiva na dvig obrestnih mer. Če se obresti na naš dolg dvignejo npr. za 5 % letno, bo samo za obresti treba odriniti 4 % BDP letno več, kar pomeni, da bi ob izravnani tekoči porabi zaradi obresti imeli primanjkljaj krepko nad dovoljenimi 3 %.

Brez recesije ali velikih investicij bi torej morali radikalno znižati porabo. Prostora za dodatno obdavčenje je namreč zelo malo. Vprašanje je, ali bi dodaten dvig davkov sploh še zadostno dvignil prihodke, ali pa bi padli v davčno past, ko dvig davkov pomeni nižje davčne prihodke.

Dvig obresti ni nič nenavadnega, ECB bo prej ali slej sledila FED (ameriški centralni banki) in začela zaostrovati monetarno politiko.

Od tu do preplaha na trgih, ki bi lahko presodili, da je Slovenija potencialno nelikvidna in ustavili kreditiranje, je veliko krajši korak, kot smo si pripravljeni priznati.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike