Dr. Andrej Šmuc: Jadranskega morja nekega dne ne bo več

Intervju: dr. Andrej Šmuc, slovenski geolog in dekan NTF

Prof. dr. Andrej Šmuc raziskuje naš planet, vse od Julijskih Alp do prostranih avstralskih puščav. Avgusta 2026 je na doživel enega najmočnejših letošnjih potresov. V oddaji Vroča tema je spregovoril o posebnosti podora ledenika v Nepalu, skrivnosti Bohinjskega jezera, dinozavrih na slovenskih tleh in o tem, kako daleč bi morali Slovenci nekoč potovati do obale Jadranskega morja.

Geologije v osnovnih in srednjih šolah skoraj ni; vaša pot se je začela na elektrotehniški šoli?

Res je, geologi imamo velik problem, ker geologije v osnovni šoli praktično ni. Sam sem se vpisal na srednjo elektrotehniško šolo, ker sem v tistih časih urejal ozvočenje v diskotekah in me je zanimala akustika. Razmeroma hitro sem ugotovil, da to ni zame, bil sem preprosto slab »štromar«. Mi je pa šola dala odlično naravoslovno znanje, matematiko in fiziko, po srednji šoli pa sem iskal nekaj naravoslovnega, kar ni elektrika. Tako sem prišel do meni zelo ljube geologije.

Postali ste eden najmlajših rednih profesorjev pri nas, pred letom pa ste prevzeli še dekansko vlogo. Kako gresta skupaj pisarna in terensko delo?

Imam srečo, da imam to fakulteto res rad, prav tako moji sodelavci, in da celotna univerza z rektorjem Univerze v Ljubljani na čelu podpira to, da dekani, tudi ko postanemo nekakšni papirnati birokrati, ne opustimo svojega znanstvenega dela. Za znanstvenika bi namreč štiri leta brez raziskovanja pomenilo znanstveno smrt. Prav tako imamo na Naravoslovnotehniški fakulteti odlično ekipo, ki priskoči na pomoč tudi pri administraciji.

Kaj vse danes pomeni geologija za Slovenijo?

V zadnjih dvajsetih letih se je povpraševanje po naših strokah na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani močno povečalo, na tekstilu zaradi recikliranja, na geologiji zaradi geohazardnih dogodkov ter v rudarstvu, ki danes predstavlja mnogo več kot to, kar je bilo nekoč. V Sloveniji si vsi želijo toplotno črpalko; in kdo pove, kje in kako vrtati – naši strokovnjaki za geologijo in geotehnologijo. Za vsako stvar v pametnem telefonu potrebujete zlitine, ki jih preskrbijo naši metalurgi. Tako da tehnološkemu napredku primerno naša fakulteta (NTF) vsako leto prejme sofinanciranje države za nakup vrhunske opreme, univerza nato dodaja še lastna sredstva, kar nam pomaga držati korak s svetovno konkurenco.

Sredi avgusta ste bili z družino na počitnicah na Floresu, ko se je zgodil potres z magnitudo 7,7, drugi najmočnejši na svetu letos. Kako ste doživeli ta siloviti potres?

Imeli smo veliko srečo, da smo bili v pristaniškem mestecu Labuan Bajo, na delu otoka, ki ga je prizadelo manj kot druge predele. A tudi tam je bilo dovolj silovito in sunkovito. Ob šestih zjutraj nas je iz postelje dobesedno vrglo. Tako nas je treslo, da smo se držali za stene več kot 40 sekund. V Sloveniji potres navadno doživljamo tako, da se začnejo kozarci premikati in začne žvenketati, potem pa je po nekaj sekundah vsega konec. Tam se je vse skupaj šele pošteno začelo. Streslo nas je kot male cucke. Bili smo v sobah, jaz z ženo in dvema sinovoma, in med potresom ne moreš razmišljati racionalno, samo upaš, da bo zdržalo.

Ob šestih zjutraj nas je iz postelje dobesedno vrglo. Za stene smo se držali več kot 40 sekund.

Kaj sledi, ko se potres neha? Kdaj je varno zbežati iz stavbe?

Ven ne tečete, dokler traja glavni sunek, ker takrat padajo strešniki in vse, kar je nepritrjeno. Veliko ljudi ob potresih umre prav zato, ker jim ob stavbah na glavo padajo deli fasad. Ko prvi sunek mine, gremo ven, in to po stopnicah, ne z dvigalom. K sreči je bilo v našem hotelu škode razmeroma malo, odpadel je omet z nekaj balkonov, bile so razpoke, a stavba je zdržala. Mesto se je v zadnjih petnajstih letih razvilo, novejše betonske zgradbe so grajene po sodobnih standardih, za starejše objekte pa ne morem trditi enako.

Kako domačini prenesejo in doživljajo takšne razmere?

Domačini so na potrese vajeni in med samim potresom niso delali nobene panike, bili so samo nekoliko bolj zadržani kot sicer. Ko pa je pristojna služba izdala opozorilo pred cunamijem, se je slika spremenila, večina se je umaknila proti evakuacijskim potem. V Indoneziji imajo posebne oznake, pri nas so table za padajoče kamenje, tam je na znakih velik val s puščico, kam bežati. Prve ocene so govorile o valu, visokem tri metre, kar potem ni bila nikakršna katastrofa za vse. Tri ure smo čakali na sireno.

Koliko je cunami dejansko meril?

Cunami val je meril približno tri metre, kar je razmeroma blizu običajnim plimskim nihanjem na tistem koncu, in stvari so se precej hitro normalizirale. Za razlago moči potresa pa bom uporabil primerjavo s potresom v Posočju, saj magnituda narašča eksponentno, vsaka stopnja pomeni približno desetkrat več sproščene energije. Potres na Floresu je bil tako od 100- do 150-krat močnejši od tistih, ki občasno stresejo zahodno Slovenijo.

S seboj ste prinesli dvanajstkilogramsko vulkansko bombo. Kaj je to?

Vulkan ima pod seboj magmatsko ognjišče, kjer je izjemno vroča magma pod velikim pritiskom, ki išče pot navzven, gre za nekakšen »ekspres ekonom« lonec, ki ga nenadoma odprete, pomnožite pritisk za »milijon« in namesto vode s sto stopinjami vzamete lavo s približno 1.200 stopinjami. Vulkanska bomba nastane, ko kos magme poleti v zrak, se med letom ohladi in dobi obliko, podobno metku ali projektilu. Zunanjost se strdi, notranjost pa je še vedno vroča in tekoča, podobno kot pri sveže pečenem kruhu. Takšne bombe lahko letijo tudi po več kilometrov daleč.

Konec avgusta je bilo v Indoneziji hkrati aktivnih kar šest vulkanov.

To je preprosto zgodba o litosferskih ploščah. Zemljino površje ni enotno, ampak sestavljeno iz sedmih velikih in dvanajstih, trinajstih manjših plošč, ki po našem planetu potujejo levo, desno, gor in dol. Kadar se dve zaletita in ena rine pod drugo, se kamnine potisnejo globoko, kjer je vroče, zato se stopijo, kar ustvarja vulkane, hkrati pa nastanejo ogromni pritiski, ki se morajo sprostiti kot potresi. Zato imamo na istih mestih, na primer na Pacifiškem ognjenem obroču, tako vulkane kot potrese, čeprav ni nujno, da vsak potres sproži tudi izbruh vulkana.

Kako nevarna in živahna je Etna?

Etna bi lahko povzročila piroklastične tokove, ki se jih v vulkanologiji najbolj bojimo. Pri eksplozivnem izbruhu nastane oblak vročega plina, pomešanega s pepelom, ki lahko sega tudi do 70 kilometrov visoko v atmosfero. Takšen vulkan zdrži približno 24 ur, potem mu zmanjka sape in ves material, ki ga je prej silovito metal navzgor, izgubi potisk ter začne padati nazaj s temperaturo med 300 in 400 stopinjami, po pobočju pa drvi s hitrostjo do 300 kilometrov na uro. To so piroklastični tokovi, ki so doslej zahtevali daleč največ žrtev med vsemi vulkanskimi izbruhi.

Kako znanstveniki vedo, kdaj se vulkan pripravlja na izbruh?

Redno sodelujemo pri terenskem delu v Italiji, tudi na Siciliji in v okolici Neaplja, tako da kar dobro poznamo raziskave v tem oziru. Ko lava išče pot proti površju, povzroča mikropotrese, zato imamo na vulkanih goste mreže potresnih opazovalnic. Pred izbruhom vulkan izpušča tudi pline, zato merimo koncentracije žvepla, ogljikovega dioksida ter drugih plinov. Tretji kazalnik so satelitski posnetki, ki merijo, ali se vulkan napihuje, kar je pri velikanu, kot je 3.300 metrov visoka Etna, s prostim očesom nemogoče opaziti. Ko se vsi podatki seštejejo, so znanstveniki v neugodnem položaju, saj se morajo odločiti, ali bodo pritisnili na rdeč gumb.

Zakaj je ta odločitev tako težka ravno pri Vezuvu ob Neaplju?

Ker ima Neapelj z ožjo okolico več kot tri milijone prebivalcev. Če razglasiš, da bo izbruh v naslednjih desetih urah, mesta praktično ni mogoče evakuirati. Enkrat so to že naredili, a takrat izbruha ni bilo. To je tisti del, ki ga od geologov pričakuje javnost – da bomo z gotovostjo napovedali, kdaj bo izbruh, poplava ali potres, kar se je pozneje zgodilo tudi v Nepalu. To pa je žal v tem trenutku še nemogoče.

Konec avgusta je vzhodni Nepal prizadela smrtonosna rušilna poplava po odlomu dela ledenika. Kaj se je zgodilo?

Ledenik se je še pred kratkim razprostiral precej više po pobočju, nato se je nenadoma odlomil ogromen kos ledenika in pobočja. Mešanica skal, ledu in vode je zdrsnila skoraj kilometer globoko v dolino. Dogodek so mediji označili za GLOF, izliv ledeniškega jezera, Glacial Lake Outburst Flood, ampak ta izraz ni povsem točen. V resnici je šlo za ogromen zemeljski plaz, ki je s seboj potegnil še led, vodo, drobni sediment in ogromne skale, ki so oblikovale to, čemur v geologiji rečemo »drobirski tok«, ki v sebi nosi popolnoma vse in podira pred seboj čisto vse, kar je na njegovi rušilni poti.

Podor je bil tako močan, da ga je zaznal celo ameriški geološki zavod.

USGS, ameriški geološki zavod, je dogodek zabeležil kot potresni pojav z magnitudo 5,2, čeprav je šlo za površinski pojav, ne tektonski potres. Material je najprej zajezil dolino, jez se je čez pol ure podrl, kar je sprožilo val blata, ledu in skal, ki je odnesel vse, tudi drevesa. Doline v Himalaji so izjemno strme, kot je po obisku točno tega območja povedal tudi alpinist Viki Grošelj; višinska razlika je od vrha do dna doline enaka skoraj trem Triglavom skupaj. Tako da si lahko samo predstavljamo, za kakšno grozovito rušilno moč je šlo.

Se je kaj podobnega dogajalo tudi v Sloveniji?

Leta 2000 se je po identičnem mehanizmu, seveda brez ledenika, zgodil plaz Stože v Logu pod Mangartom, ki je terjal smrtne žrtve. Isti dan so se zgodili podobni plazovi še na vsaj štirih mestih v Sloveniji, na primer v dolini Tamar, kjer je plaz, po velikosti primerljiv z mangartskim, zasul gozdno cesto, kjer takrat ni bilo nikogar. Nekaj let pozneje se je v Kamniško-Savinjskih Alpah po enakem mehanizmu odtrgal še del gore Rzenik, kar so zaznale vse slovenske potresne opazovalnice.

Torej gre za vprašanje, ali je dolina poseljena?

Rušilni dogodek v Nepalu je izjemen predvsem zato, ker je šel v naseljeno dolino. Sicer pa se ledeniki topijo, ogromne količine vode prepojijo blato, ki se na strmih pobočjih ne more več obdržati, vendar v Nepalu to ni dolina, to je prepad. Zaradi segrevanja ozračja se ledeniki krčijo, permafrost, trajno zamrznjena tla, se odtaja vse globlje, kar lahko sprošča organske snovi in metan, torej pline, ki so ujeti v ledu. To lahko privede do velikih bioloških in naravnih sprememb v okolici. Samo v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih opažamo, da se količina ekstremnih dogodkov povečuje, a velja biti previden, saj danes o vsakem manjšem plazu takoj poročajo družbeni mediji, kar je širši javnosti prej ostalo povsem neopaženo.

Kako ste prišli do podatkov o največjih slovenskih potresih?

Jezera so odličen arhiv, saj v Julijskih Alpah zaradi strmih pobočij plazovi in vetrovi vse odnesejo, v jezeru pa vse, kar se zgodi na pobočjih, ostane na dnu. Najprej smo ugotavljali, koliko so stara naša visokogorska jezera, in izkazalo se je, da so veliko mlajša, kot smo pričakovali. Bohinjsko jezero je staro vsaj 12.700 let, morda do 15.000 ali 16.000, medtem ko sta jezero Ledvička in Dvojno jezero v Triglavskih jezerih mlajša.

Kako sploh pridete do teh podatkov?

V jezersko dno zabijemo dolge cevi, jedra, ki jih v laboratoriju prerežemo po dolžini. Ugotovili smo, da nekatere plasti odstopajo po energiji nastanka, preverili vse znane poplave, a te se v tem delu jezera ustavijo prej. Nazadnje smo določili plasti, ki jih povzročijo potresi, saj se ob močnem sunku vse blato s pobočij zgrne na dno. Te smo povezali z idrijskim, koroškim in beljaškim potresom, nato smo jih poiskali tudi globlje v preteklosti.

Prišli ste do res velikega odkritja.

Med potresnimi plastmi, debelimi centimeter ali dva, smo naleteli na plast, debelo kar štiri metre, nastalo pred približno 6.600 leti. Ko smo objavili odkritje, so nas kmalu kontaktirali kolegi iz Posočja, ki so tam našli podrto, pokopano drevje, staro 6.700 let. Zgodba je zdaj živa. Po vsej Sloveniji, tudi v Alpah, iščemo sledi tega istega, izjemno močnega potresa. Vse raziskovanje v Triglavskem narodnem parku poteka z dovoljenji. Park namreč natančno pregleda vsak predlog, načrt in projekt raziskav, doslej so bile vse raziskave odobrene, vendar pod strogimi pogoji varovanja naše narave.

Kako ste do Triglavskih jezer spravili opremo?

Na Bohinjskem jezeru smo vrtali s platforme, veliko šest krat štiri metre, do visokogorskih jezer pa je treba vso vrtalno garnituro in čoln nesti na ramenih, na približno 1.500 metrov nadmorske višine. Garnitura je razstavljiva, a vseeno tehta okrog 150 kilogramov skupaj s čolnom, ki mora biti dovolj velik za tri ljudi, hkrati pa dovolj lahek, da ga lahko nesete. Ko dobiš tako idejo, prepričaš prijatelje, da gre za odlično priložnost, in so vsi navdušeni vse do prihoda na parkirišče pod planino, kjer si vse naložite na ramena. Tam se začetno navdušenje spremeni v preklinjanje idejnega vodje …

Katera zgodba se skriva za Triglavskimi jezeri?

Dvojno jezero je bilo nekoč pristno in čisto, take fotografije še danes obstajajo in jih lahko najdete na spletu. A v devetdesetih je nekdo dobil idejo, da bi bilo lepo ob koči loviti ribe, zato so v jezero, ki prej ni imelo rib, naselili ribje mladice. Jezero je imelo do takrat naraven sistem samočiščenja, z organizmi, ki so jedli alge. Ribe so nato v nekaj letih požrle prav te organizme in alge so začele nenadzorovano rasti, celo ribe so postale kanibalske. Vsi poskusi izlova so spodleteli, zato danes jezero prekriva zelena brozga. En nepremišljen poseg je dobesedno uničil eno najlepših slovenskih jezer v tej čudoviti dolini.

En nepremišljen poseg je dobesedno uničil eno najlepših slovenskih jezer v tej čudoviti dolini.

Ena vaših raziskav se je lotila tudi Tržaškega zaliva.

To raziskavo je začela doktorica Ana Novak, danes zaposlena na Geološkem zavodu Slovenije. Pred približno 20.000 do 25.000 leti je bila Slovenija, tako kot cela Zemlja, v objemu zadnje ledene dobe. Ledeniki so segali vse do Radovljice, tudi na Snežniku je bil ledenik. In ker je bilo v ledenikih vezane ogromno vode, je bila morska gladina bistveno nižja, obalna črta pa je potekala nekje na liniji med Zadrom in Ancono. Vse višje gor je bilo kopno in reke, kot sta Soča in Rižana, so morale pot do morja podaljšati za več deset kilometrov.

Kdaj so se pojavile prve zaplate morja pri nas?

Ko so se ledeniki pred približno 20.000 leti začeli topiti, se je gladina začela dvigovati. Naše raziskave kažejo, da imamo prve zaplate morja pred 10.000 do 11.000 leti, Tržaški zaliv pa je pod vodo šele zadnjih 7.000 do 8.000 let. Od takrat gladina raste še naprej, a veliko počasneje.

V Furlaniji ste raziskovali reko Tilment.

Tilment, po italijansko Tagliamento, je ena redkih rek v Evropi brez hidroelektrarne na vsakih nekaj kilometrov, edina pristna reka, na kateri lahko opazujemo, kako bi zgledale vse ostale, na primer naša Mura, če je ne bi regulirali. Struga je ponekod široka en kilometer, celoten koridor, po katerem se lahko premika skozi furlansko nižino, pa meri kar 50 kilometrov. Enak sistem lahko apliciramo na Muro izpred nekaj tisoč let, na dele Save, celo Soče. Tudi Nadiža je nekoč tekla drugače, kar ne pomeni, da je tekla navzgor, ampak da je bilo tisto, kar je danes gorvodno, nekoč dolvodno.

S seboj ste prinesli tudi lobanjo in nekaj posebnih kosti.

Lobanja je od jamskega medveda, ki je bil v Sloveniji zelo pogost v času, ko je bila dežela pod ledom, in si je z našimi predniki delil jame. Znano divjebabsko najdišče, kjer so našli najstarejšo piščal iz kosti jamskega medveda, je eno od takih mest. Jamski medvedi so izumrli pred približno 25.000 leti, verjetno zaradi podnebnih sprememb, morda tudi vpliva ljudi. Bili so večji od današnjih, na zadnjih nogah so merili tudi štiri metre. Raziskave paleontološkega inštituta pri ZRC SAZU kažejo, da so mladiči večinoma umirali med prvim in drugim letom, tisti, ki so preživeli dve leti, so dočakali visoko starost.

Druga zgodba je še presenetljivejša, dinozavri v Sloveniji?

Slovenija ima pri dinozavrih poseben problem, saj je bila v času, ko so hodili po Zemlji, večina našega ozemlja pod morjem, dinozavri pa so bili kopenske živali. Leta 1999 so pri gradnji avtoceste pri Kozini in kamnolomu Stranice naleteli na staro kraško brezno, staro med 65 in 70 milijoni let, z naplavljenimi temnimi kostmi, ki so se izkazale za kosti dinozavrov, prvo tovrstno najdbo v Sloveniji, ki dokumentira obdobje tik pred njihovim izumrtjem. Odkrili smo ostanke majhnih raptorjev, hadrozavrov, torej rastlinojedih račjekljunih dinozavrov, ter veliko krokodilov. Kosti so precej fragmentirane, saj so padle v kraško brezno, a gre za pristne ostanke iz slovenskih tal.

Leta 1999 so pri Kozini naleteli na staro kraško brezno, staro med 65 in 70 milijoni let, s kostmi dinozavrov; prvo tovrstno najdbo v Sloveniji.

Napovedi za jesen zaradi El Niña niso rožnate. Kako se Slovenija pripravlja na to?

Geološki zavod Slovenije že izdeluje karte nevarnosti pred drobirskimi tokovi, torej dogodki, podobnimi tistemu iz Nepala, le v manjšem obsegu. Geologi poznamo recept zanje, potrebujete pravi tip kamnine, pravo mešanico grobih in drobnih delcev ter vodo. Dokler je vode malo, je zmes stabilna, ko je preveč, se utekočini. Po zadnjih poplavah smo dobili dodaten zagon za izdelavo kart ogroženosti. Vse informacije so javno dostopne na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije, geozs.si.

Se bodo celine kdaj spet združile v en sam kontinent?

Geologi spremljamo, kam se naše plošče premikajo, in glede na te podatke lahko z veliko gotovostjo napovemo, da se bo čez približno 40 do 50 milijonov let ponovno vzpostavil en sam velik kontinent. V stroki ga imenujemo »Pangea Ultima«. Še prej pa nas čaka nekaj, kar bo marsikoga presenetilo. Jadransko morje, na katerega smo tako ponosni, bo izginilo veliko prej, že čez približno 25 milijonov let. Italija se namreč premika proti Dinaridom, kar pomeni, da se bosta italijanska in balkanska obala nekega dne dobesedno »poljubili« in Jadranskega morja preprosto ne bo več.

(D268: 12-15)