Janez Janša: Bliža se konec norega mandata

Intervju: Janez Janša, predsednik SDS

Smo v 'zblojenem' času, v katerem ne prevladuje samo prebujenska ideologija s socialističnimi oziroma rdečimi odtenki, ampak tudi zanikanje temeljnih naravnih zakonov. Tako je v Domovininem podkastu Vroča tema poudaril predsednik SDS Janez Janša. Kot je opozoril, nas dohitevajo države, ki so nam pred 20 leti od daleč gledale v hrbet pri razvoju, zato je skrajni čas, da se streznimo. V SDS so v ta namen pripravili obširen program, a bo za nekatere rešitve potrebna dvotretjinska ustavna večina razuma, je povedal. Obenem pa je opomnil na nekatera tveganja pri izvedbi volitev, zlasti ko gre za ukinjanje volišč in za predčasno glasovanje. Zato predlaga volivkam in volivcem, naj glasujejo v nedeljo.

V zadnjem času obiskujete kraje po Sloveniji, podobno kot že v prejšnjih mandatih. Govorite o koaliciji z volivci in ustavni večini razuma. Za kaj gre?

Koalicijo z volivci bi morala delati vsaka stranka. A Slovenija je nekoliko posebna. Če spremljate gostovanja politikov, predsednikov strank po različnih studiih, jih novinarji stalno sprašujejo, s kom bodo šli v koalicijo. A to so vprašanja za po volitvah, niso pa ključna pred volitvami. Pred volitvami se je treba pogovarjati o tem, kaj lahko kdo ponudi v smislu programa in tudi v smislu rezultatov, če bo na oblasti. Okrog tega se gradi koalicija z volivci. Zdaj je naša dolžnost, da ljudem dajemo odgovore na vprašanja.

Kakšna bo torej ustavna večina razuma?

Ustavna večina razuma je cilj, ki ga Slovenija potrebuje, ker smo zatavali, ker smo v močvirju. Dohitevajo nas države, ki so nas pred 20 leti še od daleč gledale v hrbet pri razvoju in tudi notranjih dinamiki, svobodi govora in demokraciji. Skrajni čas je, da se streznimo.

V demokraciji obstajajo takšni in drugačni instrumenti, da se zadeve popravijo. Tam, kjer so stvari zelo zavožene, so potrebni ustavni instrumenti, za to pa potrebuješ dvotretjinsko večino. Slovenija je na točki, ko nekaterih zadev ni mogoče popraviti drugače kot z dvotretjinsko večino.

Tudi v času osamosvajanja so bile zadeve, ki smo jih morali sprejeti z ustavnimi akti, ustavnimi zakoni. Pozneje smo, hvala Bogu, sprejeli lastno ustavo. Nekatere stvari so se takrat zdele samoumevne in se nam je zdelo, da jih ni treba zapisati v ustavo. Če bi takrat nekdo na primer predlagal, da se v ustavo zapiše, da je oče moški, mama pa ženska, bi se mu vsi režali. Verjetno bi poslušali, ali je kje kakšna sirena, ker so prihajali možje v belem, da bi ga odpeljali.

Danes pa se v javnem prostoru odkrito trdi, da je lahko moški noseč, da obstaja 47 spolov, da je spol socialna kategorija. Smo v nekem 'zblojenem' času, v katerem ne prevladuje samo ta prebujenska ideologija s socialističnimi oziroma rdečimi odtenki. Smo v času, ko se zanikajo temeljni naravni zakoni, znanost, v času, ko dosežki razsvetljenstva na lepem niso več samoumevni. Kar pa pomeni, da je nekatere stvari v trenutnem položaju treba ponovno postaviti kot sidro.

Navedel sem bolj teoretičen primer, a tu so tudi kruta dejstva, zaradi katerih nam tisti, ki so nam včasih gledali v hrbet, zdaj počasi postajajo vzor, kar se tiče gospodarskega okolja, razumnih davkov in podobno – na primer sosednja Hrvaška. In tukaj so enako potrebna ustavna sidra, na primer v tem smislu, koliko tega, kar skupaj ustvarimo, lahko država in občine vzamejo z davki in prispevki. Tu je treba postaviti sidro, sicer se bomo potopili. V mandatu te vlade se je glede na zadnje podatke delež davkov in prispevkov oziroma delež dajatev v bruto domačem proizvodu povečal za dve odstotni točki, kar je v denarju skoraj dve milijardi, in to v enem samem letu. To je ogromen denar, ogromno breme, ki se je preneslo na davkoplačevalce preko dviga davkov, preko dodatnih prispevkov. Kot je bil ta za dolgotrajno oskrbo, čeprav storitev še ni bilo in jih v veliki meri še vedno ni.

Tukaj so neke meje, ko potem z normalnimi mehanizmi tega ni več mogoče reševati, če se ne postavi neko sidro. Mi predlagamo, da se to sidro zapiše v ustavo.

Tam, kjer so stvari zelo zavožene, so potrebni ustavni instrumenti, za to pa potrebuješ dvotretjinsko večino.

Kakšno bo torej to sidro?

Mi imamo predlog, kar se tiče deleža pa številk, vendar ga ne bomo komunicirali, ker želimo na tej točki zadevo pustiti odprto. Želimo namreč, da se potem, ko se po volitvah izkaže, kdo je v parlamentu, in se morda pokaže možnost, da se vzpostavi dvotretjinska večina, lahko izpogajamo okrog nekega razumnega deleža. Najmanj, kar bi bilo treba narediti, pa je, da se sidro postavi tukaj – kje smo.

Pozneje se da z različnimi mehanizmi zadeve tako ali drugače reševati tudi na zakonski ravni. To, da se omeji delež, ki ga lahko davkoplačevalcem in gospodarstvu vzamete iz žepa, ne pomeni, da vlada potem nima nobenega manevrskega prostora pri davkih. Pomeni samo, da mora, če določene davke zviša, druge znižati, tako da obremenitev ostane na približno enaki ravni. Tukaj je tudi zelo pomembno tudi, da se razmejita delež, ki pripada državnim institucijam, in delež, ki pripada lokalnim skupnostim. 

Kar se zdaj dogaja, je tako ali tako protiustavno. V ustavi je lokalna samouprava zagotovljena kot ustavna pravica. Pokrajin še nimamo, občine pa so znotraj svojih okvirov samostojne. V praksi pa je tako, da se morajo skupnosti občin vsako leto pogajati z vlado, koliko bo povprečnina, in so vsi veseli, če vlada malo popusti in je pri proračunu kakšno dopolnilo, da dobijo še par evrov več na prebivalca.

To je razvojna cokla. Zakaj? Ker se vsak evro v povprečno veliki ali manjši občini v povprečju bistveno bolje investira, saj ljudje vidijo, ali sta župan ali občinska uprava zgradila pločnik, postavila razsvetljavo, vrtec ali šolo. Ko gre za državni proračun, pa so tu drugačni obsegi in tudi nadzor je drugačen. In tako se dogaja, da vlada med božičem in novim letom, da osem milijonov evrov za podrtijo na Litijski. Ta je deset minut oddaljena od sedeža obeh ministrstev, ki sta o tem odločali, in sedeža predsednika vlade, pa se nihče ni niti sprehodil do te stavbe, da bi videl, kaj je kupil za ta denar.

Je pa to količina denarja, ki presega vsoto letnih proračunov kar nekaj manjših občin v Sloveniji. To se v neki manjši občini ne bi moglo zgoditi, prišlo bi do upora. Tukaj se pa to dogaja. Zato je treba lokalni samoupravi zagotoviti fiksen delež bruto domačega proizvoda in sredstva zagotoviti z razumnimi davki, tako da se da potem tudi načrtovati investicije.

So namreč projekti, ki jih v neki občini lahko uresničiš in sfinanciraš le skozi daljše časovno obdobje. Vsega tega ne moreš predvideti v letnih proračunih in ne more biti to odvisno od dobre volje konkretne vlade, koliko bo povprečnine. Ta namreč predstavlja fleksibilni del, iz katerega gre veliko investicij.

Skratka, ko govorimo ustavnih sidrih pri javnih financah, je te stvari relativno preprosto izpeljati, gre za nekaj ustavnih členov, učinek pa je ogromen. Poleg vsega prinese tudi stabilnost v državo in neki domači ali tuji investitor približno ve, kam vlaga, kakšni bodo davki v predvidljivi prihodnosti in da to ne bo odvisno od vsakokratne vlade, ki bi to lahko potem z navadno večino spreminjala.

Če prav razumem, bi sidro, ki ga omenjate, zamrznilo delež javne porabe v BDP na raven, kakršna je zdaj? Ta odstotek se torej ne bi nižal?

Najmanj, kar bi morali narediti, je zamrznitev. Naše ambicije pa so večje. Ali bi bilo to možno izpeljati v prvem koraku, pa je odprto vprašanje. V vsakem primeru bi bilo razumno, da se delež javne porabe v BDP omeji nekje na raven iz časa, ko smo izšli iz covida. Takrat smo imeli relativno razumno sliko.

Predsednica države je napovedala, da bo po volitvah mandat za sestavo vlade podelila tistemu, ki bo prinesel 46 glasov. Kot smo lahko razumeli, to ne bo nujno zmagovalec, ampak tisti, ki bo zbral to ekipo. Kako si razlagate to njeno napoved?

Kot nepomembno. Po ustavi predsednica države ni edina, ki lahko predlaga kandidata za predsednika vlade. Ona ima res prvo izbiro, lahko pa potem že deset poslancev predlaga kogarkoli. Seveda pa je samo po sebi normalno, da se predlaga nekoga, ki lahko potem dobi tudi zaupnico v državnem zboru.

Res pa je, da imajo manjše stranke, na to ste opozorili tudi sami, v teh pogajanjih praktično večjo težo kot tiste, ki so dosegle več glasov. Ker je koalicija odvisna od njih, lahko na nek način celo izsiljujejo. Bi bilo treba to spremeniti?

Da, to bi bilo treba spremeniti. Tudi tukaj smo pri tej kombinaciji ustavne večine razuma. Za gospodarsko stabilnost je nujno treba postaviti to sidro – se pravi, koliko lahko vsakokratna oblast poseže v denarnice in v dohodke gospodarstva. Tu bi bilo zelo potrebno gospodarsko-ekonomsko oziroma javnofinančno sidro.

Politično sidro pa bi v smislu stabilnosti predstavljala sprememba volilnega sistema. Kar imamo zdaj, je izkrivljen proporcionalni sistem, ki so ga nekateri skušali zdaj še poslabšati, čeprav je že tako slab, saj nujno pripelje do koalicijskih vlad, v katerih je teža glasu za majhno stranko objektivno večja od teže glasu za večjo stranko.

Potem je tu še zamisel Gregorja Viranta in Alenke Bratušek, da stranka, ki ne pride v državni zbor, pa preseže en odstotek, dobi na glas volivca več denarja kot pa stranka, ki se je uvrstila v parlament. Zaradi tega boste imeli deset ali pa celo več list oziroma strank, ki so nastale samo zato, ker se bo lahko nekdo, ki bo na mesec dobil 10.000 ali 15.000 evrov, iz tega denarja lepo financiral, ne bo pa v parlamentu, nič mu ne bo treba delati, nobenih poročil mu ne bo treba pisati računskemu sodišču. Smo edina država, ki ima takšno ureditev.

Slovenci smo se na referendumu pred davnimi leti odločili za dvokrožni večinski volilni sistem, pa ga je takratna zelo čudna ustavna večina povozila s spremembo ustave. Ta izkrivljen proporcionalni sistem je zdaj v ustavi, za spremembo pa potrebujemo dvotretjinsko večino, torej ustavno večino razuma.

Najmanj, kar bi morali narediti, je kombiniran volilni sistem, torej nek kompromis, po katerem bi bila polovica poslancev izvoljena po večinskem volilnem sistemu, polovica pa preko list, kot je zdaj. Dokaz, da obstaja neka teoretična možnost, da se to zgodi, je lanski izid knjige, ki sta jo napisala dr. Peter Jambrek in dr. Ciril Ribičič. Dva ustavna pravnika s konkurenčnih blokov sta podprla kombiniran volilni sistem in tudi utemeljila ta predlog.

Mogoče bi se na tej podlagi dala zgraditi ta ustavna večina razuma za to, da pride do spremembe. To bi prineslo bistveno večjo stabilnost v slovenski politični prostor, v vlade, ki ne bi bile odvisne od izsiljevanja najmanjših koalicijskih partnerjev, kar se vedno dogaja. Politična stabilnost seveda zelo pomembno vpliva na gospodarski razvoj, ker lahko načrtuješ stvari vsaj za en mandat, če dobro delaš, pa tudi za naprej.

To je eden od razlogov za to, da je recimo sosednja Hrvaška, ki je bila leta 2008 nekje na dobri polovici našega BDP oziroma blaginje, danes po povprečni neto plači samo še 100 evrov za Slovenijo. Mi so imeli od leta 2008 naprej pretežno bolj ali manj radikalne levičarske vlade na oblasti, Hrvaška pa je imela v tem času bolj ali manj stabilno desnosredinsko vlado in to se pozna v hitrosti razvoja.

Najmanj, kar bi morali narediti, je kombiniran volilni sistem, torej kompromis, po katerem bi bila polovica poslancev izvoljena po večinskem volilnem sistemu, polovica pa preko list, kot je zdaj.

Ampak ta sprememba volilnega sistema najbrž ni možna do 22. marca?

Ne, zagotovo ne. 22. marec lahko prinese zadostno večino v državnem zboru, da se lahko o tem začnemo sploh pogovarjati in morda v naslednjem mandatu to tudi dosežemo. Bi bila pa ta sprememba seveda dolgoročna, to pomeni, da bi postavili trden temelj za boljšo prihodnost države.

Ali nas mora v zvezi z izvedbo volitev karkoli skrbeti? Nekateri ljudje so zaskrbljeni, kdo bo štel te glasove. Kaj se zgodi s skrinjicami na predčasnih volitvah? Ne nazadnje ste opozorili tudi na posebne volilne imenike slovenskih državljanov, ki živijo v tujini in glasujejo po pošti.

Ja, vse to nas skrbi že nekaj časa. V zvezi z volilno tehniko so trije veliki problemi. Najprej moram povedati, da to ni nekaj novega, da je na to Slovenska demokratska stranka opozarjala že leta. V zvezi s tem smo predlagali zakonske spremembe volilne zakonodaje, velikokrat smo predlagali tudi drugačno ravnanje in navodila državne volilne komisije. Vendar so bili naši zakonski predlogi večinoma zavrnjeni in državna volilna komisija v vsem tem času, od osamosvojitve naprej, deluje v sestavi, kjer ima tranzicijska levica dvotretjinsko večino.

Vedno pač imenujejo svoje nekdanje funkcionarje v državno volilno komisijo, tudi na ključne funkcije. Poleg tega so zapisali v volilno zakonodajo, da mora biti predsednik državne volilne komisije vrhovni sodnik, pa mislim, da namestnik tudi, da morajo biti predsedniki volilnih komisij volilnih enot sodniki, pa da morajo biti predsedniki okrajnih volilnih komisij, ki so tukaj najpomembnejše, prav tako sodniki. Smo ena redkih držav, ki ima takšno zakonodajo. Ne vem, zakaj bi morali biti ravno sodniki.

Še nekaj strank sicer lahko predlaga kandidate, a kakor koli predlagaš, nikoli ne prideš do ravnotežja ali do večine. To je odgovor na vprašanje tistih, ki sprašujejo, zakaj pa tega do zdaj nismo spremenili. Smo poskušali, pa se ni dalo.

V zvezi z volilno tehniko so trije veliki problemi. Daleč največji v zadnjem času, ko je udeležba na predčasnih volitvah zelo velika, je varnost glasovnic na predčasnih voliščih, še posebej v centrih. Že preko deset odstotkov na nekaterih volitvah oddanih glasov pride s predčasnih volitev. Se pravi so oddani v torek, sredo in četrtek, ko se predčasno glasuje na sedežih okrajnih volilnih komisij.

Štirikrat ali petkrat smo uradno zahtevali in predlagali, da se ti glasovi štejejo sproti, torej na koncu volilnega dne v torek, sredo in četrtek, ko naj komisija prešteje glasovnice, napiše zapisnik in potem te glasovnice shrani. Tudi če bi jih kdo ukradel, bi še vedno obstajal dokaz rezultata. A ti predlogi so bili vedno zavrnjeni.

Vzemimo za primer predčasno glasovanje v Ljubljani. Nazadnje je imelo 14 okrajev predčasno volišče na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Velika gneča. Ko je bilo glasovanje končano, so tisto papirnato škatlo z glasovnicami zapečatili in nekje shranili. Več kot 100.000 glasovnic se je nato hranilo na Gospodarskem razstavišču, ki ga varuje varnostna služba Zorana Jankovića. V noči s torka na sredo, s srede na četrtek, s četrtka na petek, s petka na soboto in s sobote na nedeljo.

Če varnost tega ni zagotovljena in transparentna, je v tem času možno vse. Ve se, koliko volivcev je glasovalo na posameznem volišču predčasnega glasovanja, saj se ti podatki javno objavijo. Nekdo lahko mirno prinese v tisti prostor, kjer se čuvajo te skrinjice, enako kartonsko škatlo z enakim številom glasovnic, na katerih pred tem obkroži, kar hoče. Teoretično je to možno.

Ne morem sicer trditi, da se to dogaja, ker dokazov nimam. Obstaja pa zelo močan sum, da tukaj ni vse v redu, že zaradi tega, ker ne dovolijo sprotnega štetja glasov. Vedno pa navedejo tudi takšen ali drugačen banalni izgovor. Poznate nekakšen razumen razlog, zakaj se ne bi glasovi šteli sproti?

Ne, ne poznam. Sem pa šla nekoč predčasno glasovat in vam moram povedati, da sem se morala podpisati z njihovim zelenim svinčnikom. Zelena pa je tista, ki se na fotokopiji ne vidi. Že to je bilo zame zelo sumljivo, zato v življenju ne bom šla več predčasno glasovat.

Da in ljudje zdaj sprašujejo, kakšna je obramba proti temu. Sprotno štetje bi gotovo zagotovilo varnost predčasnega glasovanja, a tega ne dovolijo in imajo očitno nekakšen razlog za to.

Kdor le more, naj ne gre na predčasno glasovanje, ampak v nedeljo.

Bi bilo torej bolje iti glasovat v nedeljo?

Da, treba je iti glasovat v nedeljo. Kdor le more, naj ne gre na predčasno glasovanje, ampak v nedeljo. Manjša bo udeležba na predčasnem glasovanju, manj se da goljufati. Še vedno se sicer da. Še vedno bodo levičarji hodili tja, ker imajo očitno takšen model.

Sicer pa ni naključje, da je predčasno glasovanje tako naraslo. Pred 30 leti ga je bilo zelo malo, potem pa je naenkrat začelo naraščati. Vedno bolj smo zahtevali tudi sprotno štetje in vedno bolj so to zavračali. Zdaj smo na točki, ko je število predčasno glasujočih tako veliko, da že manjše goljufije tukaj lahko odločijo, ali neka stranka pride v parlament ali ne.

Na trojih volitvah smo že imeli situacijo, ko je neka majhna leva stranka za las prišla v parlament, manjša desna stranka pa ne. Šlo je za 10.000 glasov. Če je na predčasnem glasovanju oddanih 120.000 glasovnic. Če ni nadzora, 10.000 glasovnic za mojstre ni tako velik problem.

Na predčasnem glasovanju je torej problem z vidika nadzora. Imamo pa enako velik problem tudi z vidika udeležbe. Ko smo šli decembra 1990 na plebiscit za samostojno Slovenijo, je bilo kljub temu, da so imeli tudi tujci s stalnim prebivališčem volilno pravico, na seznamu nekaj čez 1,3 milijona volilnih upravičencev. Glasovat smo šli na več kot 4.100 volišč.

Danes je volilnih upravičencev 300.000 več, volišč pa je 1.200 manj. In ko pogledamo, kje so bila volišča ukinjena, ugotovimo, da gre za podeželske volilne okraje. Slabši je bil rezultat za levo politično opcijo oziroma boljši je bil za desnosredinsko opcijo, več volišč so ukinili.

V volilnem okraju Šmarje pri Jelšah je bilo na primer ukinjenih več kot 30 volišč. V enem samem okraju. Pa to niso bloki. V Ljubljani imate na vsakem vogalu volišče, se lahko sprehodite. Tam pa se morajo ljudje do volišč zapeljati.

Predstavljajte si nekakšen kraj na podeželju, kjer so ljudje prej volili v gasilskem domu ali pa v zadružnem, prosvetnem domu ali v neki hiši, kjer je bilo volišče, potem so pa ob naslednjih volitvah odkrili, da volišča tam ni več. Nekateri so se potem odpeljali 15 ali 20 kilometrov daleč, drugi pa se niso. Nekateri se tudi niso mogli, spet drugi niso šli volit, ker so bili užaljeni, da so volišče ukinili prav njim.

Volilna udeležba predvsem v 7. in 8. volilni enoti je v tem času tako drastično padla. Če pogledate sliko volilne udeležbe na zadnjih ali predzadnjih volitvah, so razlike med posameznimi volilnimi okraji tudi 20-odstotne. V isti državi, na istih volitvah; v Ljubljani 70 odstotkov, v Lendavi 50 odstotkov.

Ko pogledate odstotke, pa še ugotovite, da je desna sredina v volilnih enotah z nizko volilno udeležbo, zmaguje, v enotah z visoko udeležbo pa zmaguje levica. Ker imamo proporcionalni volilni sistem, se na koncu to vse sešteje in nič ne pomaga, če si tam, kjer je bila nizka volilna udeležba, dosegel zelo visok odstotek. Če je nekdo dosegel enak odstotek tam, kjer je bila višja udeležba, je dobil številčno več glasov in na koncu to pretehta.

Ukinjanje volišč na podeželju je bil podel trik tranzicijske levice, s katerim je načrtno od volitev do volitev zmanjševala volilno udeležbo tam, kjer je pričakovala slab rezultat.

Ukinjanje volišč na podeželju je bil podel trik tranzicijske levice, s katerim je načrtno zmanjševala volilno udeležbo tam, kjer je pričakovala slab rezultat.

Ali ste v stranki kdaj analizirali, zakaj je bil takšen rezultat na zadnjih volitvah? Več kot 400.000 glasov je prejela Svoboda. Zakaj? Je razlog tudi v teh manipulacijah ali ne? Kaj se je zgodilo?

Z vidika ukinjanja volišč ni toliko problem v tem, da je 400.000 glasov šlo za Gibanje Svoboda in da so bili ti glasovi v največji možni meri oddani na zahodu države in v urbanih centrih. Problem je to, da je tam, kjer Gibanje Svoboda ni doseglo takšnega rezultata, polovica volivcev ostala doma. Je to res zato, ker niso imeli izbire, ker se ne bi znali odločiti ali ker bi verjeli, da njihov glas nič ne spremeni? Ali morda zato, ker so jim ukinili volišče?

Pa to ni vprašanje samo za zadnje volitve. Zelo podobna slika volilne udeležbe je bila na volitvah 2018, še bistveno večje razlike so bile na ukradenih volitvah leta 2014, ko je bila volilna udeležba ponekod 30-odstotna, v Ljubljani pa krepko čez 50-odstotna.

Ko gre za ustavno večino; kako doseči teh najmanj 60 poslanskih glasov v parlamentu? Kako motivirati ljudi in katere so vaše ključne točke? Na kaj boste stavili?

V tej kampanji, ko delamo koalicijo z volivci, odgovarjamo na vprašanja ljudi. Skoraj ni večjega slovenskega kraja, v katerem v tem mandatu nismo bili. Natančno vemo, kaj so problemi v posameznih občinah, večjih krajih, kaj ljudi žuli, kaj pogrešajo, kaj hočejo. Vemo tudi, kaj so skupni imenovalci teh zahtev ali pričakovanj.

Največji skupni imenovalec pričakovanj slovenskega človeka je to, da je slovenski človek v ospredju. Ne pa nekakšen sistem, ideologija, priseljenci, Jaša Jenull ali Nika Kovač. Ljudje pričakujejo, da se vzpostavi sistem, kjer bodo vatli veljali enako za vse in kjer bo slovenski človek imel prednost. Nekdo, ki je v Slovenijo prišel na podlagi nore odločitve Golobove vlade, da se skrajša rok za združevanje družin, je danes že prvi na prednostni listi za neprofitno stanovanje. Nekdo, ki izhaja iz družine, ki je tu že od pamtiveka, prispeva in plačuje davke, pa je na zadnjem mestu.

Sedanja koalicija vodi t. i. egalitarno socialno politiko. Hvalijo se z rekordno visoko zaposlenostjo oziroma zgodovinsko nizko brezposelnostjo, ki je predvsem posledica konjunkture, ki je nastala zato, ker smo po covidu v Evropi natisnili veliko denarja in primanjkuje delovne sile. V tej situaciji pa so se proračunski izdatki za socialne transferje v Sloveniji povečali za deset odstotkov. Ta denar povečini ne gre za to, da bi se pomagalo tistim, ki si sami ne morejo, ampak za tiste, ki prihajajo v Slovenijo, dobijo dovoljenje za bivanje in praktično takoj tudi vse socialne transferje.

Tu ne gre za ilegalne, ampak tudi za legalne migracije, ki so jih naredili legalne s skrajševanjem teh rokov. To pa potem drastično obremenjuje naše javne finance in tudi socialno mrežo. To je doseglo takšne razsežnosti, da se tega več skrivati niti s takšnimi potezami, kot je božičnica, za katero se vlada odloči en mesec pred tem, ko jo je treba izplačati. Ne glede na to, da niti sami tega v proračunu niso načrtovali, še manj pa seveda podjetja.

Eden od skupnih imenovalcev pričakovanj ljudi je tudi, da smo Slovenci v državi, ki se imenuje Slovenija, za katero smo glasovali na plebiscitu, ki smo jo dobili po dolgih stoletjih, na prvem mestu. Ne pa da se moramo boriti za enakopravnost s tistimi, ki so prišli včeraj.

Katere od davkov boste ukinili, spremenili? Bo mogoče to davek za dolgotrajno oskrbo, s katerim so za odstotek vsem upokojencem znižali pokojnine, ki bi morale biti nedotakljive? Boste to ukinili ali kakorkoli spremenili?

Ta prispevek bo za upokojence ukinjen, za vse ostale bo vsaj deloma zamrznjen toliko časa, dokler ne bo na voljo vseh storitev. Zdaj se to plačuje, storitev pa še ni. Potem pa bo to odvisno od stanja v javnih blagajnah.

Očitajo nam, da zakon o dolgotrajni oskrbi, ki smo ga sprejeli v našem mandatu, ni predvidel dodatnih virov. Res jih ni predvideval, a mi jih takrat niti nismo potrebovali. Slovenija je po kovidu okrevala najhitreje v Evropi, gospodarska rast je šla proti devetim odstotkom, sanjsko. Nobenih dodatnih davščin ne bi potrebovali, če bi se tako ugodno javnofinančno stanje nadaljevalo. In pod našo vlado bi se, tudi zato, ker smo izpogajali 12 milijard evropskih sredstev, od katerih je zdaj nekako počrpanih 12 odstotkov.

Smo pa povedali, da bomo, če se bo slika poslabšala in bodo potrebni dodatni viri, te tudi zagotovili. Ne bomo pa ljudem pobirali denarja, še preden bi vedeli, koliko ga potrebujemo, in v situaciji, ko so javne finance brez dodatnih davkov solidne.

Na nacionalni televiziji in na Pop TV je zdaj stalna tema, češ kako so upokojenci v domovih za starejše zadovoljni, ker zdaj plačujejo samo nastanitev, ne pa tudi oskrbe. Če Golobova vlada ne bi dvakrat prestavila uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, bi to dobili že 1. januarja leta 2023. Dve leti so jim vzeli, zdaj se pa hvalijo.

Slovenija je po kovidu okrevala najhitreje v Evropi, gospodarska rast je šla proti devetim odstotkom.

Obljubljajo pa tudi davek na nepremičnine, Levica pa še tako imenovano aktivacijo praznih nepremičnin. Lahko to razumemo tudi kot nekakšno nacionalizacijo? Kako bo s tem?

Upam, da ne bo nič od tega. Bliža se konec tega norega mandata. Je pa res, to je treba priznati, da Golobova vlada ni obljubljala nižjih davkov. Oni so višje davke napovedali pred volitvami in kljub temu so dobili mandat. Tu je del krivde tudi na tistih, ki so takšno noro večino v DZ izglasovali. Zdaj se pa pritožujejo nad višjimi davki.

Golob je v nekem soočenju na televiziji rekel, češ kaj mu bodo nižji davki in več denarja, ki bi ga zapravljal za neumnosti. Podprl je povečanje davkov in to je praktično edina obljuba na gospodarskem področju, ki so jo dejansko uresničevali. V napačno smer, po mojem, ne moremo pa reči, da je bilo to zelo veliko presenečenje. Tu so delali tako, kot so obljubili. V noro smer.

Ko smo pri nepremičninah. Zakaj bi država sploh gradila stanovanja? Še posebej, če ne vemo točno, kdo jih bo dobil?

Država povečini gradi stanovanja za tujce.

Da, in to v prestolnici.

Kjer so najdražja.

Golobova vlada ni obljubljala nižjih davkov. Oni so višje davke napovedali pred volitvami in kljub temu so dobili mandat.

Kako rešiti ta problem?

Mi smo že predstavili predlog o reševanju stanovanjskega problema, ki tare velik del mladih. Rešitev ni v tem, kar ponuja ta vlada. Tudi če bi to, kar so oni obljubili, uveljavili in bi naredili 5.000 stanovanj, bi s tem rešili stanovanjski problem samo za peščico. Če gledamo prakso, pa vidimo, da bi od teh 5.000 stanovanj, če bi bila dejansko zgrajena, 4.000 stanovanjskih enot dobili tujci ali tisti, ki so se sem priselili nedavno, v glavnem z neslovenskimi priimki.

Koga tukaj rešujemo? Ta pristop slovenske levice k stanovanjski gradnji ni unikum. To se dogaja tudi drugod. To je ena od ključnih strateških politik evropske levice, s katero želi spremeniti strukturo volilnega telesa. Privabiti čim več tujcev, jim zagotoviti dobre življenjske pogoje, tudi stanovanja, in tako dobiti nove volivce.

To se ponekod dela, kjer so v tem smislu bolj sposobni, še z večjo naglico kot v Sloveniji in potem gledamo slike evropskih mest, ki vsa po vrsti odpovedujejo božična praznovanja, ker niso več varna. To je potem končni rezultat te stanovanjske politike levice. V Sloveniji je to natančno enako in tu so potem še komercialni interesi izvajalcev in raznih funkcionarjev v stanovanjskih skladih, ki na ta način podkupujejo tiste, ki so pomembni za delovanje njihovih omrežij.

A kaj je prava rešitev? Prava rešitev je sprostitev stanovanjske gradnje. S tem dosežeš bistveno večjo ponudbo in nižje cene, poleg tega ne koncentriraš tega samo po središčih. Vsak, ki ima doma na podeželju neko zazidljivo parcelo, bi moral imeti enostavne pogoje, da tam zraste hiša, če si ustvarja družino, in dostop do posojil, ki to omogočajo.

Za mlade, ki mogoče teh pogojev nimajo, pa smo v prejšnjem mandatu sprejeli zakon o jamstveni shemi, ki omogoča mlademu človeku, da s tem, ko plačuje najemnino, tudi že plačuje obrok za stanovanje in po 15 ali 20 letih ni več najemnik, ampak postane lastnik. Na ta način je stanovanjski problem rešen ne samo zanj, ampak tudi vsaj še za enega člana njegove družine, potem ko otroci zrastejo.

Kar levica forsira, pa je permanentno najemništvo. Stanovanja daješ v najem tistim, ki bodo volili zate – to so predvsem tujci, ki tu nimajo korenin – in jih potem držiš odvisne.

Levica forsira permanentno najemništvo. Stanovanja daješ v najem tistim, ki bodo volili zate – to so predvsem tujci, ki tu nimajo korenin – in jih potem držiš odvisne.

S tem boste torej nagovorili generacijo Z, če prav razumem. Ali še s čim?

Kar se tiče stanovanjske problematike torej s sprostitvijo stanovanjske gradnje z vrsto spremljajočih ukrepov, ki smo jih večinoma že predstavili, vključno z zakonom o stanovanjski jamstveni shemi. Na ta način je možno rešiti 20-krat več stanovanjskih problemov Slovencev kot pa na način, ki ga predlaga levica in se s tem na veliko hvali.

Ali imate pripravljen nek omnibus zakonov, nekakšen paket, če boste dobili ustavno večino? To je imela pripravljeno ta koalicija in je s tem anulirala vaše prejšnje zakone.

Po koncu tega škodljivega mandata bi dejansko morali večino tega, kar so oni sprejeli, odpraviti z enim zakonom. Seznam teh zakonov delamo in bo to storjeno. A ne na tako amaterski način, kot so to storili oni. Odpravili so tudi s protibirokratski paketom, kjer smo v prejšnji vladi odpravili vrsto birokratskih ovir, skrajšali postopke, odpravili podvojenosti.

Potem smo pa dobili naslednje leto katastrofalne poplave in smo v studiu slišali predsednika vlade Goloba, ki je govoril o tem, kako bodo zgradili 100 hiš na mesec. Nobenih niso zgradili in ko smo ga čez nekaj mesecev vprašali, kje so zdaj te hiše, je dejal, da so postopki predolgi. A postopki so bili predolgi tudi zaradi njih, ker so ukinili paket, ki je te postopke bistveno skrajšal.

Če ta vlada v teh štirih letih ne bi nič naredila, bi bila Slovenija danes bistveno boljša, kot je zdaj, ker je delala škodo. Zelo malo je izjem. Sicer pa je naš strokovni svet že v začetku lanskega leta izdelal vladni program za naslednji mandat po vseh resorjih. Imamo tudi vrsto zakonskih predlogov, ki so že pripravljeni.

Načrtno smo se odločili, da tega ne predstavljamo že lani ali zdaj, tri mesece pred volitvami. To bomo predstavili takrat, ko bomo predstavili tudi kandidate. Če bi to naredili lani, bi se po slovenski navadi 'kopiraj-prilepi' zdaj že pet strank hvalilo z istimi prijemi. Mi namreč ne ponujamo samo nadaljevanja tega, kar smo dobrega delali v prejšnjih mandatih, pač pa smo na številnih področjih preučili tudi dobre prakse drugih držav.

Ena velikih prednosti EU v času, ko veliko teh prednosti sicer unija izgublja, je v tem, da so problemi, ki jih mi čutimo, in zanje iščemo rešitve, v številnih državah EU dobro rešeni. Po teh praksah se lahko zgledujemo, ni treba izumljati tople vode.

Tako denimo tudi, ko gre za zdravstveni sistem, ki tej vladi razpada. Javni zdravstveni sistemi so v treh ali štirih evropskih državah dobro urejeni, stvari delujejo. Tam se ne prepirajo o tem, ali je neka storitev v javnem, državnem ali zasebnem sektorju. Javno je vse tisto, kar plača zavarovalnica, v katero plačujemo zdravstveni prispevek, in storitev mora biti na voljo tam, kjer je najboljša in najcenejša, ter pod enakimi pogoji.

V nekaj evropskih državah to dobro deluje in to bomo prenesli k nam in strli odpore, ki se zdaj skrivajo za najbolj perfidno manipulacijo v zgodovini Slovenije, ko govorimo o javnem sektorju. Vladajoča politika ima polna usta javnega zdravstva, v bistvu pa to javno zdravstvo razgrajuje s tem, ko forsira ukrepe, ki ga ne krepijo, ampak vzpostavljajo državno zdravstvo. Ker kadri potem bežijo iz javnega sektorja, pa krepijo privatno zdravstvo. Nobena vlada doslej še ni tako krepila zasebnega zdravstva kot Golobova.

Nastaja pa vmesni prostor, v katerega padejo tisti, ki si ne morejo privoščiti storitev v zasebnem zdravstvu, v javnem pa predolge čakalne vrste onemogočajo, da bi prišli do zdravnika takrat, ko ga potrebujejo.

Zdravstvo je zdaj res močno zanihalo, tako da je veliko vprašanje, ali ga bo sploh mogoče postaviti nazaj. Specialisti zapuščajo bolnišnice, oddelki se lahko zaprejo.

Ne le, da se lahko zaprejo, ponekod se zapirajo. Tudi če jih formalno ne zaprejo, namreč ne delujejo, če ne izvajajo storitve, ker za to ni zdravnikov. To se dogaja tudi terciaru, predvsem v ljubljanskemu kliničnemu centru, kjer je edina točka v državi, kjer lahko dobiš nekatere storitve. To popraviti ne bo enostavno in tega šibka vlada ne bo sposobna. Mi takšne šibke vlade niti ne bomo postavljali.

To ste pa dejali, da, ali močna vlada ali raje nič. Kako si to predstavljate?

Slovenska demokratska stranka je dvakrat vodila vlado na ta način, da je interese stranke postavila v ozadje. Ko smo prevzeli vlado, čeprav nismo bili relativni zmagovalec, potem ko se je vse skupaj zaradi prevelikih egov in arogance sfižilo Zoranu Jankoviću v času finančne in gospodarske krize, nismo v tisto situacijo padli z Marsa. SDS je že bila vladna stranka, vodili smo vlado v enem prejšnjem mandatu, vodili smo EU. Vedeli smo, kaj prihaja in kakšna bo cena, pa smo se kljub temu odločili, da bomo takrat sestavili vlado in reševali državo pred bankrotom.

Plačali smo hudo ceno, ker sprejeti varčevalne ukrepe, kjer je treba porezati porabo v povprečju za 10 odstotkov, pomeni, da prizadeneš marsikoga, ki bo imel potem, po teh ukrepih manj v denarnici. A če tega ne bi naredili, bi bilo v denarnicah še bistveno manj. In veliko vprašanje je, koliko časa bi se potem iz krize izkopavali. Takoj ko pa smo to naredili, so nam vlado porušili in se sami hvalili z uspehi.

Ne enaka, ampak podobna situacija je bila leta 2020, ko je izbruhnil kovid. Šarčeva vlada je en mesec, preden smo mi morali razglasiti epidemijo, Kitajcem poslala vse zaščitne maske, ki so bile v naših skladiščih. Ne vem, ali so sploh kaj razmišljali, če so, pa so narobe.

Ko je naša vlada prevzela reševanje situacije, nismo imeli ničesar. Zdravstveni domovi, bolnišnice so imele za pol dneva zaščitnih mask. Situacija je bila obupna. Takrat smo tudi sedeli v vodstvu stranke in tehtali. Pred seboj smo imeli eno skregano, razpadlo tranzicijsko levico, druščino, ki ne bi bila sposobna izpeljati neke dostojne volilne kampanje, v času kovida še posebej ne. Jasno je bilo, da bi mi na tistih volitvah močno zmagali.

Toda kakšna bi bila cena? Začele so prihajati slike iz Bergama iz Italije. Videli smo, kaj se je dogajalo tam, in to bi se dogajalo tudi v Sloveniji, še v večjem obsegu, ker smo bili bistveno slabše pripravljeni kot Italijani. Tako smo se odločili in tudi dve levi stranki iz prejšnje vladne koalicije sta se odločili, da bosta reševali državo. Sestavili smo vlado in po tistem spet plačali visoko ceno.

Neiskreno bi bilo, če bi zdaj rekel, da se nismo zavedali, da bo rezultat za stranko slabši, če bomo delali vlado in šli potem na volitve, kot če bi šli na volitve takoj, ko je prejšnja koalicija razpadla. Vsakemu je bilo jasno, kaj bi prinesla politična kalkulacija.

Zdaj nismo v tej situaciji, nismo v neki zelo veliki krizi. Vode so sicer razburkane, varnostna situacija na kontinentu je zelo napeta. Evropa je šibka, v slabi kondiciji. Mnogi pravijo, da bo sedemletni proračun, za katerega se je treba izpogajati letos, torej za obdobje 2027 do 2035, mogoče še šel skozi, naslednji pa ne več. Tisti, ki bolj poznamo delovanje EU, vemo, da lahko pride do položaja, v katerem bo treba sprejeti neko nujno odločitev, pa ne bo soglasja za to. To zunanje okolje je torej dokaj razburkano, nismo pa še na neki točki, ko bi to že vse razpadalo.

Tega pritiska, ko bi SDS morala absolutno postaviti v ospredje širše interese in ne le tisto, za kar se vsaka stranka bori, torej za čim boljši rezultat, torej ni. Zato se bomo vlade lotili, če bomo imeli večino za ukrepe, za katere mislimo, da jih je treba sprejeti. Sicer bo pač šlo še nekoliko nižje, a bo tudi več ljudi spregledalo. Pa bo takrat prišlo do ustavne večine razuma. In do ustavne večine razuma bo prišlo.

Po vsem, kar vemo o političnih procesih in o situaciji, v kateri smo, si upam staviti, da bo prišlo do točke, ko bo dvema tretjinama tistih, ki sedijo v državnem zboru, jasno, da je nekaj treba narediti, in se bodo ti ukrepi zgodili. Ali bo to po teh volitvah ali po naslednjih, ne vem. Bo pa prišlo to tega v prihodnosti, ki jo bomo dočakali.

Eno od področij, na katerih se je aktualna vlada izkazala za res diletantsko, je tudi promet. Ne glede na letni čas stojimo na cestah. Kaj boste storili v zvezi s tem?

To vam lahko povem iz neposredne izkušnje, saj se vsak dan vozim po štajerski avtocesti v Ljubljano. Čeprav skušam vedno preračunati, kdaj iti od doma, da bom prišel v času, ko moram biti v Ljubljani, se to velikokrat ne izide. Dvakrat na teden je obvezno neka nesreča ali zapora predora. Zelo veliko milijonov ur Slovenci zgubimo na vožnji in v kolonah.

Imamo pa vlado, v kateri sta dve stranki, ki sta na tistem znamenitem zasedanju na trgu pred parlamentom dvignili loparček, s katerim sta na vprašanje nadkoalicijskega partnerja Jaše Jenulla odgovorili, da ni treba graditi še dodatnih pasov na avtocestah, češ da bi to še povečalo promet. In so se na ta način tudi lotili urejanja prometa.

Potem jim je počasi kapnilo, da to ne deluje, in zdaj se vendarle ponekod gradijo dodatni pasovi. Je pa to povečini stihijsko in brez tega, da bi operativni izvajalci, predvsem Dars, znali pogledati na koledar. Delajo takrat, ko je največji promet, ko je sezona, ljudje pa se nato prepirajo po družbenih omrežjih, kdo je zdaj tu pameten in kdo ne zna ničesar predvideti, poslušati vremenske napovedi, kdaj bo snežilo in bo treba plužiti.

Zdaj se dela znanost iz stvari, pri kateri so včasih brez satelitskih slik in pametnih telefonov komunalne službe natančno vedele, kdaj morajo splužiti ceste.

Naš strokovni svet je že v začetku lanskega leta izdelal vladni program za naslednji mandat po vseh resorjih. Imamo vrsto zakonskih predlogov, ki so že pripravljeni.

Vaša vlada je ustanovila tudi demografski sklad, ki je bil pod aktualno takoj ukinjen. Problemi pa so še vedno tu. Otrok je premalo, že danes imamo tudi 16 odstotkov tujih delavcev. Kako bomo rešili ta problem?

Brez otrok nikakor. Demografija je ključen slovenski strateški problem, ključen problem večine Evrope in ključen problem zahodne civilizacije. Če ni ljudi, ti ne pomaga ne visok BDP ne milijarde v bankah ne moderna tehnologija. Tu se vse konča. Demografija odloči o tem, ali bo neka država ali civilizacija še obstala ali ne.

Bilo je veliko civilizacij v človeški zgodovini, ki so propadle, ker je zmanjkalo ljudi ali zaradi tega, ker so v ospredje postavljale lastno blagostanje in uvozile množico tujcev. V Rimskem cesarstvu so ti povečini pristali v njihovih legijah, ko so poveljniki teh legij volili cesarje, pa so na lepem za rimskega cesarja izvolili Germana.

V drugačnih okoliščinah, a z bistveno večjimi koraki se to danes dogaja Evropski uniji. Spet imamo zahodni del, ki je bistveno bolj načet, in vzhodni del, ki je manj načet in ki lahko dlje preživi. Tudi Vzhodnorimsko cesarstvo je preživelo stoletja dlje kot zahodno. A stvari se danes hitreje dogajajo. Dejstvo pa je, da gre tukaj tudi za spopad dveh konceptov.

Levičarska politika na demografijo ne da nič, češ, če ne bo Slovencev, bomo uvozili tujce. Med prvimi ukrepi so, kot ste omenili, ukinili urad za demografijo. Ljudje, ki so izdelali dobre programe, kako v Sloveniji povečati veselje do življenja in rodnost, so prerazporedili v urad za migracije. Tudi denar, ki so ga vzeli uradu za demografijo, so prerazporedili migrantom. Voditelji koalicijskih strank pa so se hvalili s tem.

Doživeli smo izjavo predsednika vlade Roberta Goloba, da zagovarjajo politiko odprtih meja in da je edina rešitev za ilegalne migracije to, da jih naredimo legalne. To je edina izjava katerega koli predsednika katere koli vlade na svetu, ki je odkrito povedal, kaj je cilj neke levičarske politike. Drugi to skrivajo, on je pa to odkrito povedal.

Če se ozremo še po drugih resorjih … Zunanja ministrica Tanja Fajon je uvedla feministično zunanjo politiko, karkoli že to pomeni. V bistvu se pa ves čas zavzema za Hamas.

Da. In za Iran. Eno njenih prvih srečanj je bilo z iranskim zunanjim ministrom, še prej z veleposlanikom, torej s predstavniki režima, v katerem so ženske pravice drastično teptane. Pobitih je na desettisoče političnih disidentov, tudi veliko žensk, ženske, ki snamejo pokrivalo, pa prebičajo. Če je to feministična politika, potem so izbrali slabo vodilo.

Kaj boste spremenili na področju zunanje politike?

Vse. Kar oni zdaj predstavljajo kot zunanjo politiko, ni nič. To je neko izobešanje zastave države, ki je ni, priznavanje države ob kršenju poslovnika državnega zbora, pošiljanje milijonov denarja slovenskih davkoplačevalcev Hamasu, pošiljanje denarja preko instituta t. i. razvojne pomoči za projekte, ki nikomur nič ne prinesejo. V Afriko pošiljati denar za preučevanje spolov …

Bil sem na pripravah za vrh Evropska unija – Afriška unija, kjer so se voditelji afriških držav odkrito norčevali iz takšnih projektov. Prosili so Evropejce, naj raje pomagajo z izgradnjo kakšne bolnišnice in šole, ne pa da po Kongu postavljajo inštitute za preučevanje spolov. Tam nihče ne ve, kaj to je. Ampak to se gredo. Povečini gre za upravičevanje kraje denarja iz davkoplačevalskih žepov in za sramotenje Slovenije.

Naša vlada je bila naprošena, da se bori za sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov. Prejšnji ameriški zunanji minister oziroma šef State Departmenta Anthony Blinken me je osebno poklical in dejal, naj Slovenija kandidira, da ne bi bila izvoljena Belorusija, in da nam bodo pri tem pomagali. Pomagali so nam, da smo bili izvoljeni v Varnostni svet, kljub temu da nismo bili na vrsti.

In kaj so oni naredili iz tega? Neko parodijo, ki se je itak zrušila v prah, potem ko je tisti, ki so ga najbolj kritizirali, vendarle dosegel mirovni sporazum v Gazi, prekinitev ognja.

Robert Golob je takrat dejal, da zbirajo padala, s katerimi bodo spuščali hrano v pomoč Palestincem. Pozneje sem srečal kolega, ki je še vedno predsednik vlade in član Evropskega sveta; razlagal mi je, kako so se vsi nasmihali, ko je bila ta veleumna ideja predstavljena v krogu ljudi, ki vendarle nekaj več vedo o tem.

Parodijo pa so ti, ki vladajo, naredili tudi iz parlamenta. Ne govorim le o neprestanih kršitvah poslovnika, ampak tudi o obnašanju. Poslanka Svobode Lena Grgurevič je zdaj začela govoriti celo o črnuharjih. Kdo so to?

Vsi, ki ji niso všeč. Ona je en tak pravi obraz te poslanske skupine Gibanja Svoboda. Ona vse tisto, kar se pogovarjajo med sabo, potem pove tudi v mikrofon, in skrbi za transparentnost neke druščine, ki niti ni stranka. Saj se niti ne imenuje stranka, temveč gibanje. Kakšna druga beseda bi bila še primernejša. Ampak v bistvu bi ji morali biti hvaležni. Ona razkrije pravo bistvo tega, kar ta poslanska skupina dela.

G. Janša, kaj je to janšizem?

Ne vem, ali sem pravi naslov.

Kako vi to razumete?

To razumem večplastno. Ampak kaj to je, bi morali vprašati tiste, ki so to izumili. V bistvu je pa to nek simptom izpraznjenosti tranzicijske levice v Sloveniji oziroma levice nasploh. Neka normalna levica tudi v Evropi niti ne obstaja več, mogoče deloma na Danskem in v Luksemburgu. Bolj gre za neko 'zblojeno', radikalno sekto. Zato so tudi z 12 mest v Evropskem svetu padli na tri.

Ta izpraznjenost pa se kaže v tem, da ko ne moreš več predstaviti nekega pozitivnega programa, okoli katerega bi delal koalicijo z volivci, potem iščeš notranjega sovražnika. Glede na to, da se ima levica v Sloveniji za ponosne naslednike nekdanje partije, ki je itak utripala na tem, da so bili notranji sovražniki vsi, ki niso bili z njo, ni bilo tako težko enakega koncepta političnega boja zavzeti tudi v razmerah, ko je to skregano z vsako logiko, pametjo in ustavo.

In kdo so potem janšisti?

Vsi, ki se ne strinjajo z njimi. Najprej se je sicer opletalo s fašisti. A ko danes srečaš predstavnike generacije, ki je v zadnjih desetih letih dobila volilno pravico, in rečeš 'fašist', jim to nič ne pove. To nekaj pomeni le za starejšo generacijo, pa že tam se je to izgubilo. Zato je bilo treba poiskati neko novo skovanko.

Ko govorite o teh mlajših generacijah. Kako je možno, da gre na primer Asta Vrečko kot predstavnica generacije, rojene v 80-ih, na Čebine, kraj, kjer je bila zasnovana komunistična partija? Kaj smo naredili narobe, ne nazadnje tudi kot starši?

Za posameznike je treba zagotovo krivdo iskati pri starših. Za izgubljenost te generacije, ki je padla vmes, gre pa glavna zasluga Gabrovemu šolstvu v Sloveniji. Slavko Gaber je v času vladavine LDS-a in potem še naprej postavil neko strukturo šolstva, ki je, cepljeno na komunistično podlago, množično proizvajala ljudi z opranimi možgani. Še posebej na družboslovnih študijih. Pred leti smo ugotovili, da je stanje na nekaterih fakultetah, kar se tiče ozkosti, slabše, kot je bilo konec 80-ih let, še v prejšnjem režimu.

To je v Sloveniji doseglo zelo zaskrbljujoče stanje in imamo generacijo – rojeno nekje v obdobju, ki ste ga navajali, za katero bi težko rekli, da spada v ustavni okvir, ki ga imamo po svojem razmišljanju.

Je pa ta situacija ne le v ZDA, kjer se je to najbolj očitno pojavilo nekaj let nazaj, ampak tudi v mnogih evropskih državah in pri nas rodila bumerang učinek. To pretiravanje in razlaganje levičarske ideologije, zavite v 'prebujenstvo', se je tako radikaliziralo, da je rodilo enak odpor, kot ga je samoupravljanje s temelji marksizma rodilo v časih, ko smo mi hodili v šolo. Čeprav je bilo to nekakšen 'mainstream' in je bilo treba iz tega delati izpite, se je večina zavedala, da je to popoln nesmisel.

Tudi iz družboslovnih fakultet so takrat začeli prihajati ljudje, ki so razmišljali drugače kot 'mainstream'. In zdaj se dogaja podobno. Tudi zaradi tega, ker mlada generacija danes informacije jemlje iz internetne džungle. Tam je zelo veliko slabih stvari in stvari, ki ne držijo, ampak so pa tudi dobre. Mlad človek, ki išče, tam lažje najde resnico kot v programih nacionalne televizije ali Pop TV-ja. Tistega ne gledajo, Dela ne berejo. Da Ona Plus, v katero Tina Gaber piše komentarje, obstaja, pa sploh ne vedo. Tisk je zanje enako oddaljen kot žični telefoni.

Tega ideološkega vpliva je bistveno manj in danes lahko tudi v našem podmladku srečaš veliko ljudi, ki niso stari niti 25 let in zelo zdravo razmišljajo. Ne kupujejo nesmislov in so se pripravljeni tudi boriti za svoje prepričanje in za resnico. In se borijo. 15 ali 10 let nazaj si jih moral z lučjo pri belem dnevu iskati, danes pa jih je zelo veliko.

Aktualna koalicija je ukinila tudi muzej osamosvojitve. Ob odprtju Hribarjeve hiše v Cerkljah na Gorenjskem ste napovedali, da ga boste spet odprli. Se bo to zgodilo v vsakem primeru?

Ko se je v Cerkljah odpiral ta pokrajinski muzej osamosvojitve, je slavnostni govornik Jelko Kacin zelo dobro povedal, da imamo vlado, ki se hvali, kako smo povsod edinstveni. Dejal je, da sicer ne ve, ali to drži, da pa je ena stvar, pri kateri smo dejansko edinstveni, in ta je, da smo edina država, ki je ukinila muzej lastnega nastanka. To je bil protislovenski ukrep, ki ne bo zdržal. Ta muzej bo absolutno nastal. Letos je 35. obletnica osamosvojitve in mislim, da bo ob tej obletnici ta projekt ponovno vzpostavljen.

Smo edina država, ki je ukinila muzej lastnega nastanka.

Nekateri pravijo, da je vse to, o čemer zdaj govorimo, 35 let prepozno. Da bi morali v teh 35 letih vendarle že urediti državo na način, da se to ne bi dogajalo.

Lahko rečem samo, da to drži. Veliko stvari je prepoznih, veliko zamujenih, veliko se jih ne da več popraviti. Mnoge krivice ljudem, ki so že umrli, se da popraviti simbolično, ne pa dejansko. Je pa država še vedno tukaj in se jo da naravnati v pravo smer.

G. Janša, kakšen je vaš odnos z Milanom Kučanom?

Kot veste, se on nikoli ni bil pripravljen usesti za isto mizo z menoj na kakršenkoli pogovor. Bilo je nekaj deset poskusov vseh živih medijev, tudi osrednjih, pa on ni bil nikoli pripravljen razpravljati o stvareh, ker se pač boji resnice.

In ta odnos se ni nič spreminjal v 35 letih? Kako je bilo v začetku v primerjavi z današnjim časom?

Nedavno je Igor Omerza predstavil knjigo, v kateri so objavljeni dokumenti iz časa slovenske pomladi, tudi o procesu JBTZ. Kolikor sem gledal dokumentacijo v tej knjigi, ta Milana Kučana in še nekatere iz njegovega kroga dokumentirano postavlja na laž. On in druščina okoli njega so takrat trdili, da za aretacije niso vedeli, da je to naredila JLA, da je šlo za vojaški proces. Tu so zdaj objavljeni dokumenti, ki dokazujejo, da je Milan Kučan grdo lagal slovenski javnosti, da je lagal preiskovalni komisiji in da to počne še naprej.

Vas je kar koli v Omerzovi knjigi Janez Janša - Kaplar presenetilo?

Presenetilo me ni. Je pa tu veliko dokumentov, ki potrjujejo stvari, ki so se v teh desetletjih tako ali drugače počasi odkrivale. Tudi ljudje iz takratnega jugoslovanskega vrha so pisali svoje spomine. Raif Dizdarević je denimo napisal knjigo, v kateri napiše, da so se z Janezom Stanovnikom in mislim, da tudi Kučanom pogovarjali o tem, da nas bodo aretirali, bistveno, preden je sploh prišlo do aretacije. A to so bili spomini, ne dokumenti.

Tu pa Omerza objavlja uradne dokumente iz tistega časa, ki 100-odstotno, nesporno dokazujejo, da nismo bili aretirani, ker bi se nas hotela JLA znebiti. V jugoslovanskem vojaškem vrhu takrat jaz zagotovo nisem bil priljubljen. Ampak vse tajne preiskave je naredila slovenska Udba, ki nas je tudi aretirala in izročila njim. Slovenska Udba je preko Kučana in Staneta Dolanca obvestila vojaški vrh o tem, kje je nekdo z njihovim dokumentom.

Skratka zdaj je dokazano, da je bilo vse to izpeljano v Sloveniji in ne samo zato, da se znebijo nekoga, ki se je šel kontrarevolucijo, kot je Kučan rekel v Tacnu, ampak tudi zato, da se ustrahuje druge.

Nekoč ste zapisali in je danes že, kar ponarodelo, da osamosvojili smo se, a da se moramo zdaj še osvoboditi. Kdaj se bomo osvobodili?

Ta stavek je prvi izrekel Lojze Peterle, že pred davnimi leti, mislim, da nekje ob 10. obletnici Demosa, ko je tudi dr. Jože Pučnik zelo odkrito govoril o elementih izdaje v času osamosvajanja.

Ustavna večina razuma je danes potrebna za to, da se dejansko osvobodimo, potem ko smo se osamosvojili. Zgolj neka šibka vlada tega ni sposobna.

Med področji, ki so potrebna spremembe, so gotovo tudi pravosodje in mediji. Kako bi se v Sloveniji morali lotiti pravosodja?

Z resno reformo, ki bo vzpostavila sistem, kjer sodniki ne bodo imenovali sami sebe. Te predloge imamo, a tudi za to potrebujemo ustavno večino. To pa potrebujemo tudi za to, da se uredi ustavno sodišče. Kakšno farso imamo zdaj! Ni jim dovolj, da imajo večino na ustavnem sodišču. Zdaj hočejo imeti devet levih ustavnih sodnikov v devetčlanskem ustavnem sodišču.

Ni jim dovolj, da imajo večino na ustavnem sodišču. Zdaj hočejo imeti devet levih ustavnih sodnikov v devetčlanskem ustavnem sodišču.

Izvoljenih s 46 glasovi v državnem zboru.

Da, z absolutno večino. Tukaj bomo v spremembi ustave predlagali dvotretjinsko večino. Imamo absurd, ko varuha človekovih pravic, ki ga zdaj nimamo že leto in pol in ga nihče ne pogreša, volimo s 60 glasovi, za ustavne sodnike, ki imajo v tej državi absolutno oblasti, pa potrebuješ le 46 glasov. A tudi za to spremembo ustave potrebujemo ustavno večino.

No, za varuhinjo človekovih pravic je predsednica predlagala Simono Drenik Bavdek, ki je imela ključno vlogo v aferi z določanjem meje s Hrvaško. Je to prava kandidatka?

Mislim, da ni. A tudi mimo tega je nehigienično, da leto dni po tem, ko nimamo ne guvernerja ne varuha človekovih pravic, zdaj za zadnjo sejo v mandatu predsednica predlaga tri ustavne sodnike, popolnoma neprimernega kandidata za guvernerja centralne banke in varuhinjo človekovih pravic. Predlaga pa jih za ves naslednji mandat oziroma celo za dva mandata ali še več, ko gre za ustavne sodnike.

To je nehigienično. Predsednici države smo povedali, naj tega ne dela, da se to v demokraciji ne spodobi. Seveda nas ni poslušala. Očitno je prišlo do nekih dogovorov s koalicijo in skušajo zdaj to narediti. Vnaprej povem, da mi pri tem ne bomo sodelovali. Niti ne bomo šli na te parlamentarne seje, ker je to popolnoma absurdno. Za nas so ta imenovanja na meji legitimnosti.

Sicer smo imeli v državnem zboru v tem mandatu tudi več kot 120 izrednih sej in 37 rednih. Imamo vojno stanje?

Imeli smo vojno stanje, ko je država nastajala. Imeli smo finančno in gospodarsko krizo, ko je šlo res za nohte. Imeli smo kovid. V nobenem od teh obdobij ni bilo toliko izrednih sej kot zdaj, ko menda vse cveti. Dejstvo pa je, da ta Golobova koalicija ne želi razprav o predlogih zakonov.

Če bi šlo po rednem postopku, se tu odpre razprava, stvari se lahko pogledajo in razčistijo, deležniki, ki jih zakon zadeva, podajo svoja mnenja, ki jih dobi tudi opozicija. To bi bil nekakšen vsaj približno resen postopek in bi se vedelo, kaj je parlament sprejel. Tu pa v ponedeljek prinesejo v državni zbor zakon, ki je v petek na izredni seji že sprejet. Čez dva tedna pa ugotovijo, da so noter neumnosti, zato predlagajo spremembo tega zakona na novi izredni seji.

Je pa res, da jih osrednji mediji pri tem pokrivajo. Če bi to počela naša vlada v prejšnjem mandatu, bi vozili z motorji, ne le s kolesi. Deset protikoronskih paketov smo spravili skozi postopek, ob tem da smo morali upoštevati vse poslovniške in zakonske omejitve, kar se rokov tiče, lepo prositi državni svet, da se je odpovedal pravici do veta takrat, ko se je zelo mudilo, usklajevati to s poslanci manjšin in tistimi v opoziciji, ki so bili vsaj približno razumni, ker smo bili manjšinska vlada, čakati 30 dni, ko so predlagali posvetovalne referendume ...

Pri tej koaliciji pa poslovnik nič več ne velja. Pred evropskimi volitvami so se odločili, da priznajo Palestino. Predlagan je bil posvetovalni referendum, a niso čakali 30 dni, se je mudilo. Pa ni šlo za zadevo, od katere bi bila odvisna usoda te države. Šlo je za podporo Hamasu. Zato so kršili poslovnik.

Ena redkih stvari, ki je temu predsedniku vlade res uspela, pa je bila čiščenje janšistov. Tu so bili dosledni. Kaj se vam zdi?

Mogoče je bila vsa beda tega iskanja notranjega sovražnika in janšistov razgaljena prav v potezi, ko sta se sprla predsednik vlade in nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar. Ko ji je on naročil čiščenje janšistov, je ona rekla, da razume, in začela s čiščenjem, potem pa ugotovila, da imajo problem s tem, kdo je zdaj janšist.

Potem je on zahteval zamenjavo enega od načelnikov policijske uprave in v uradu za varovanje, češ da gre za janšiste. Ona pa je verjetno te ljudi poznala in mu rekla, da gre za njene kolege. Nista se torej mogla zmeniti, kdo je janšist. Nastal je spor in zadeva se je končala, kot se je. Zdaj vesoljna Slovenija čaka, ali bo protikorupcijska komisija dala tukaj piko na i. Mislim, da pred volitvami tega ne bo.

Dejansko pa so v policiji izvedli menjave praktično vseh sposobnih ljudi, ker so jih obdolžili, da so v času kovida uporabljali policijska pooblastila proti izgrednikom. Še danes je v disciplinskem in kazenskem postopku vrsta policistov, ki so takrat pač izvajali zakon – ko so izgredniki ogrožali tuje delegacije, ko smo imeli vrh EU – Zahodni Balkan, ko so zapirali obvoznico ali ko so enostavno razbijali po trgih.

Na ta mesta so nastavili t. i. nejanšiste. Prišli smo v položaj, ko je na mestu generalnega direktorja policije oseba, ki ima še popoldansko obrt za urejanje nohtov. Ne vem, ali še kje na svetu obstaja država s takšnim šefom policije.

In ne nazadnje tudi profesionalno jedro javne radiotelevizije. Tudi ta je očiščena janšistov in depolitizirana. Kako to popraviti?

Mislim, da se ne da. Tu bi bodisi morali uvesti grški scenarij, torej hišo zgraditi na novo, na podlagi profesionalnih kriterijev, bodisi razglasiti, da je to pač hiša, ki je depolitizirana, torej levičarska, in naj pač to plačujejo tisti, ki se s takšno hišo strinjajo.

Bodo pri plačevanju RTV-prispevka kakšne spremembe?

Bodo. Eno ali drugo.

Izvoljeni ste bili na mesto podpredsednika največje svetovne desnosredinske internacionale. Za kakšno organizacijo gre?

CDI je nekdanja krščansko-demokratska internacionala, ki pa se je potem razširila tudi na stranke, ki niso krščanske, so pa nekako v sferi konservativnosti, zagovarjanja pravice do življenja, svetosti življenja, družine, nekih temeljnih vrednot. Internacionala se je tako zelo razširila, praktično po vseh kontinentih. To je internacionala, kjer so stranke, ki so tudi zelo različne, so pa nekateri kriteriji, ki nas vseeno združujejo. Če bi šteli število članov strank v internacionalah, je to daleč največja.

Konservativni oziroma pogojno rečeno desni pol je v mednarodnem političnem prostoru v zadnjih desetih letih postal bistveno močnejši od levega. Ker pa levi pol obvladuje 90 odstotkov svetovnih medijev, se to še ne vidi. Se pa počasi bo.

Se je pa ta internacionala oglasila, ko je šlo za udar levice na nacionalni televiziji. Kaj to pomeni za nas? Kaj si svetovna politična javnost misli o Sloveniji?

Približno isto kot midva. S tem da je nekatere stvari težko razložiti. Vendarle je Slovenija del EU, članica Nata. To so neki okviri, ki te opredeljujejo v mednarodnem prostoru. Potem pa se izve, da je neka vlada v tej država sprejela takšne in takšne ukrepe in se sprašujejo, kako je to mogoče v EU ali Natu. Ko to razlagaš, nekateri odkimavajo z glavo. Stvari ne gredo skupaj.

In kaj jim odgovorite?

Pojasnimo stvari. Če si zraven, lahko pojasniš.

Na vaše povabilo je bil v Sloveniji tudi Alejandro Pena Esclusa, strokovnjak za Latinsko Ameriko. Kaj se lahko Slovenci naučimo iz njegovih misli v knjigi o kulturnem marksizmu?

Zelo veliko, predvsem kako je ta dolgi pohod pri osvajanju kulturnih in medijskih oziroma javnomnenjskih institucij praktično deloval v Latinski Ameriki in kako je to vplivalo tudi na naš prostor. V njegovih knjigah so zelo natančno opisane tudi volilne prevare.

Na nekatere stvari, ki se dogajajo pri nas, smo postali pozorni šele potem, ko smo prebrali njegovo knjigo o volilnih prevarah. Forum Sao Paolo oziroma levičarska internacionala je izdelala celo priročnik o tem, kako goljufati na volitvah. Kako je najprej treba v medijih in z javnomnenjskimi anketami ustvariti vzdušje, v katerem se neki stranki kar naenkrat prikazuje velika podpora.

Tudi če ljudje temu ne verjamejo, je to neka podlaga in potem z goljufijo ta stranka dejansko dobi takšen rezultat, to deluje bolj verjetno, kot če te podlage ne bi bilo. Piše tudi o goljufijah z računalniškimi programi, ki računajo rezultate. Te njegove knjige so res koristno branje, ker razloži stvari s primeri, ki jih vsak razume.

Alejandro je prestal disidentsko življenje v Venezueli, bil pod Madurom zaprt. Njegovo hčerko so skoraj ubili na protestih. Iz Kolumbije, kjer je dobil azil, je moral ponovno bežati, ko so tudi tam levičarji prevzeli oblast. V podrobnosti pozna Venezuelo in njihovo situacijo.

Zanima me še, kako bi si želeli, da se vas ljudje zapomnijo? Kako bi želeli, da se vas Slovenija zapomni?

S tem se ne ukvarjam. Skušam delati tisto, kar mislim, da je prav, kar je potrebno. Ne glede na to, da me velikokrat v osrednjih medijih prikazujejo drugače oziroma izkrivljeno.

V kolikšni meri pa se vas vse to dotakne na osebni ravni?

To se človeka verjetno bolj dotakne, če stoji ali sedi na mestu. Jaz ne sedim na mestu, jaz se gibljem, oziroma rečeno po domače, mi se borimo za stvar v smislu, kot jo je opredelil moj predhodnik na čelu stranke dr. Jože Pučnik. In ko se boriš za stvar, ti je pomembna stvar, ne pa vtis.

(D234: 12-17)